Prav neverjetno, bi lahko rekli, slovenski nogometaši ob slovesu z domačimi gledalci ob odhodu na veliko tekmovanje enostavno ostajajo neporaženi. Ob prvem šoku, ki ga je Katančeva zlata generacija pripravila pred evropskim prvenstvom v Beneluksu, so se fantje, ki na prsih nosijo slovenskega očaka, merili s Savdsko Arabijo. Sledil je uspešen dvoboj z Gano, z reprezentanco, ki ji danes mnogi pripisujejo največ možnosti, da bi kot prva afriška država na svetovnem prvenstvu zaigrala morda celo v sklepnem dvoboju. Takrat so bili več kot očitno še v izgradnji.

Gledalci so lahko uživali
Tokrat je bila nasproti Nova Zelandija. Dva gola razlike sta bila v našo korist na vseh treh tekmah. Obenem pa smo ob vseh treh slovesih z domačimi gledalci lahko enostavno zgolj in samo uživali. Prvič je bilo tudi ob vrnitvi vse, kot se za urejeno druščino spodobi, drugič nam je spodrsnilo v medsebojnih odnosih. Tokrat si želimo le eno – naj se fantje vrnejo domov v takem vzdušju, kot so nam sinoči v častnem krogu Ljudskega vrta, Bežigrada te generacije, tudi pomahali v slovo.

V nogometu smo vsi selektorji
Priznani športni psiholog Matej Tušak poudarja, da je delo v moštvenem športu na tem področju nadgradnja dela s posamezniki. Da morajo biti trenerji, da ne rečemo selektorji, na tem področju zares pravi poznavalci. Ne bi radi ugovarjali priznanemu strokovnjaku, morda so včasih dovolj že osebne karakteristike človeka, ki dobi tako zahtevno nalogo, da vodi izbrano vrsto določene države - seveda v določeni športni disciplini. In ko je to nogomet, kjer smo domala vsi radi selektorji, pa čeprav iz udobnega naslanjača in s pivom v roki ter s polno skledo čipsa na mizi, še bolj prikladno pa v naročju, je to zagotovo še precej teže.

Kek naslednik Katanca
Matjaž Kek je naslednik precej bolj karizmatičnega Srečka Katanca. Temu na koncu vse ni uspelo, kot si je najbolj želel. Ko je nekdanji predsednik nogometne zveze, tudi z obilo karizme, Rudi Zavrl med dvema milijonoma kandidatov na selektorski stolček posadil nekdanjega kapetana naše najuspešnejše klubske zasedbe samostojnega obdobja Maribora, smo povečini vsi asocirali na njegov priimek. Matjaž Kek pa je zgradil nekaj, kar mu zavidajo vsaj na videz mnogo bolj uveljavljeni in tudi precej bolj znani strategi. Ustvaril je vzdušje v slačilnici, kar je največkrat najteže. In na tej osnovi, na tem temelju, je koval pot proti Južni Afriki. Prefiks Južna je bil tudi pred Korejo, tam so si na koncu očitali Šmarno goro in Pohorje.

Kakšen vzdevek za Slovence? Kekci?
Ob dilemi, kako naj poimenujemo naše fante, je Kek dejal da ga nič ne moti tudi, če bo zmagal, naziv "Kekci". Ker smo v večini stvari prislovično skorajda vsevedi, smo v naglici pozabili, da je Josip Vandot pod gorenjskimi vršaci fantiču s tem imenom namenil pozitiven prizvok in vlogo junaka. In v tem jutru samo še ena želja za naslednji mesec: samo, da vsi tisti, ki jutri odhajajo na jug Afrike, obdržijo Kekčevo vlogo in da jih ne napada kakšna zla slutnja strica Bedanca ali tete Pehte. Srečno vsem tudi s tega mesta.