Zadovoljnejši so delovali Južnoafričani. Pritisk krsta svetovnega prvenstva na afriških tleh je popustil. Matthew Booth, ljubljenec navijačev, ikona ekipe in njen edini svetlopolti nogometaš, je pred tekmo razmišljal, da je remi ugoden izid, a grenak priokus vendarle ostaja. Najboljši strelec domače reprezentance v zadnjih pripravljalnih tekmah Katlego Mfela je ob koncu tekme zadel vratnico, potem ko je že ugnal neprepričljivega mehiškega vratarja Oscarja Pereza.

Podobno kot Slovenija Južna Afrika v zadnjem krogu skupinskega dela igra z na papirju najboljšo ekipo, s Francijo, Booth pa pravi, da ugodnega žreba ne želi zapraviti v prvih dveh krogih. Noče začeti tekme s Francijo, razmišljujoč, moramo zmagati. Tri točke proti Urugvaju so tako zdaj nujne.

Prijazen in povsem dostopen je bil tudi Steven Pienaar. Prva violina reprezentance in njen najpomembnejši člen je težko, z oklevanjem izustil, da je bil remi pravičen in da sta si obe ekipi zaslužili točko.

Med Južnoafričani je imel poseben status le strelec prvega gola Sifive Tshbalala. V nasprotju z drugimi je bil oblečen v trenirko, s kapuco, povlečeno nizko čez obraz, spremljali pa so ga trije močni možje v poslovnih oblekah, s katerimi si večina novinarjev ne bi upala češenj zobati. Bolj kot Tshbalala so njegovi trije telesni stražarji odločali o tem, s kom se bo pogovarjal in s kom ne.

Manj dostopni so bili Mehičani. Večinoma so le odkorakali mimo, redkokdo se je želel ustaviti in se pogovarjati v angleščini, le v španščini in to povečini le z znanimi obrazi. Izjema je bil Carlos Vela. Pri mladem igralcu Arsenala se ne sliši, da je pred petimi leti prestopil v londonski klub, v polomljeni angleščini pa je povedal, da mora Mehika obrniti nov list, pozabiti na uvod in s svežim zagonom vstopiti v tekmo s Francijo. Točka tudi njega ni zadovoljila. Remi obema ekipama pušča odprta vrata v osmino finala, a poti med najboljših 16 jima ni olajšal.

Luka Petrič, Športna zgodba, Val 202