Na srečo podobno velja tudi za Alžirce, ki so zadnjič na svetovnih prvenstvih igrali leta 1986.

13:30: Polokwane: Slovenija – Alžirija (skupina C)
Navkljub večmesečnemu vzajemnemu študiju sta oba tekmeca soočena z neznanim. Naša reprezentanca še nikoli ni odigrala uradne tekme na afriških tleh, edino srečanje s severnoafriško ekipo pa sega osem let nazaj, ko so naši na prijateljski tekmi v Ljubljani ugnali Tunizijo. Kaj pa Alžirci? Že dejstvo, da so marca na domačem prijateljskem srečanju v srbski izbrani vrsti iskali Sloveniji podobnega testnega tekmeca, bi lahko pričalo o rahli alžirski zmedi. A pustimo to: o izidu bosta odločal red na igrišču.

In ko smo že pri redu: slovenska reprezentanca po organiziranosti še najbolj uteleša prislovične nemške vrline. Poleg reda sta to še disciplina in nepopustljivost do zadnje minute. Toda pozor: Alžirci so na njihovi sploh prvi tekmi v zgodovini svetovnih prvenstev leta 1982 v Španiji premagali prav (Zahodne) Nemce. Gola za zmago z 2:1 sta dosegla njihova najbolj legendarna nogometaša Rabah Madžer in Lahdar Belumi.

Bodite ekspert(ka):
O naših vsakdo ve vse. Kaj pa o Alžircih? Vašo družbo lahko presenetite s čezmorskim poznavanjem francosko-alžirskih povezav. Torej: najznamenitejši alžirski nogometaš je Zinedine Yazid Zidane, rojen alžirskima priseljencema berberskega rodu leta 1972 v Marseillu. Zidane je kot najzasluženjši član francoske reprezentance leta 1998 "veliki naciji" pomagal do prvega in doslej edinega naslova prvakov. Kariero je precej neslavno končal na finalu zadnjega svetovnega prvenstva v Berlinu med Francijo in Italijo, potem ko se je z glavo zaletel v italijanskega branilca Marca Materazzija (ker naj bi ta žalil njegovo alžirsko družino).
Da se je Zidane (ZZ ali Zizou) sploh odločil za igranje v francoski reprezentanci, je prej izjema kot pravilo. Večina v Franciji rojenih nogometašev alžirskega rodu (tudi tretje generacije) se odloča za igranje za domovino svojih prednikov, saj je konkurenca za nastop v francoski izbrani vrsti prehuda. Zato ne preseneča, da je večina sedanjih alžirskih reprezentantov rojenih in nogometno vzgojenih v Franciji, kjer tudi živijo in igrajo.
Zatorej pripomba - "Še dobro, da za Alžirce ne igra Zidane!" sploh ni tako neumna. Če jo dopolnite še s poznavalskim namigom: "Naši tekmeci bi bili še kako veseli, če bi zanje igrala Benzema in Nasri!", boste zadeli v polno (gre za nogometaša alžirskega rodu - prvi je v minuli sezoni igral za madridski Real, drugi pa za londonski Arsenal - ki pa predstavljata Francijo). Na srečo si po njuni dokaj presenetljvi izločitvi iz francoske ekipe za letošnje SP nista mogla premisliti in zaigrati za Alžirijo.
In še as iz rokava: ko bo govor o Zizouju, lahko s francosko nonšalanco navržete podatek, da je ob obeh dosedanjih nastopih Alžircev na svetovnih prvenstvih v letih 1982 in 1986 Alžircem igral tudi Zidane. Džamal Zidane, Zinedinov stric. Sodeloval je talo na legendarni tekmi z Nemci, štiri leta kasneje pa je ob edini točki Alžircev in remiju s Severnimi Irci prispeval celo gol.
Skratka: zares je dobro, da Alžirci tokrat nimajo Zidana. Tako ali drugače.

16:00: Pretoria/Tshwane: Srbija - Gana (skupina C)
Ugotovitev, da je srbska reprezentanca v bistvu ena izmed dveh debitantk na svetovnem prvenstvu (poleg Slovaške), bi lahko v Srbiji naletela na užaljene odzive. Navsezadnje v uradnih statistikah Nogometne zveze Srbije kot svoje priznavajo tudi vse tekme vseh nekdanjih reprezentanc vseh nekdanjih Jugoslavij (glej »Nogometno razpadanje Jugoslavije«). A prekinitev srbsko-jugoslovanske kontinuitete je barvno očitna – osnovna majica vseh jugoslovanskih ekip je bila modra (»Plavi, plavi!), Srbe pa zdaj krasi rdeča. Simboličnost jugoslovansko-srbske primopredaje pa ima tudi afriški pridih: zadnjo tekmo v zgodovini krnečih Jugoslavij je izbrana vrsta Srbije in Črne Gore odigrala na svetovnem prvenstvu leta 2006 v Nemčiji, ko je s Slonokoščeno obalo v 3. kolu prvega dela izgubila z 2:3. Tedaj sta se obe reprezentanci poslovili od nadaljevanja tekmovanja.

Nesporno pa je, da se je ganska reprezentanca na zaključnih turnirjih svetovnih prvenstev prvič predstavila pred štirimi leti v Nemčiji, ko se je uvrstila med najboljših šestnajst. V osmini finala je z Brazilijo izgubila z 0:3, pri čemer je na nekaj ganskih nogometašev padel sum prevare, češ, da naj bi nekaj igralcev tekmo „prodalo““ azijskemu kriminalnemu stavniškemu sindikatu (ki je igral na zmago s tremi goli razlike). Kakor koli že: ganska reprezentanca ima zaradi zgodovine te države v podsaharski Afriki kultni status. Črne zvezde (glej Vzdevki reprezentanc-udeleženk) navsezadnje predstavljajo prvo državo v tem delu sveta, ki si je leta 1957 zagotovila neodvisnost od Velike Britanije. Prav črna zvezda na zeleno-rumeno-zeleni zastavi predstavlja svobodo večinskega temnopoltega prebivalstva. Prav zato bodo Ganci na ob svojem prvem nastopu na prvem svetovnem prvenstvu na afriških tleh deležni še posebno velike pozornosti in podpore.

Bodite ekspert(ka):
Razumljivo: razpoloženje ob spremljanju nogometne tekme med Srbijo in Gano bo v mnogočem odvisno od razpleta slovenske tekme z Alžirijo. Vsekakor pa bo gansko-srbsko merjenje zanimivo. Če bi se Slovenija uvrstila v osmino finala, bi zagotovo igrala s tekmecem iz skupine D. Poleg tega pa bo Srbija tudi tekmec Slovenije v kvalifikacijah za evropsko prvenstvo, ki se bodo začele že letošnjo jesen.

Zato bodo vaši prijatelji, ki se menda tako zelo spoznajo na nogomet, poznavalsko proučevali postavitev srbske reprezentance in jo primerjali s slovensko. V takšne pogovore se nima smisla vključevati. Ker namreč vsi vse vedo (razen sogovornikov, selektorjev in nogometni reporterjev). V trenutku tišine pa lahko čisto mimogrede pripomnite: »Zanimivo, ampak pri Srbih sem zaznal(a) malce španskih začimb.« To ne bo težko utemeljiti: srbski selektor Radomir Antić je skoraj dvajset let trenerske kariere preživel v Španiji (zelo kratek čas je bil celo trener slovite Barcelone. Pravzaprav je vodenje reprezentance Srbije njegova prva trenerska služba izven Španije. Pa še to: prvi selektor srbske reprezentance med leti 2006 in 2008 je bil Španec Javier Clemente.

Ko si bodo vaši sogovorniki komaj opomogli od vašega šokantnega posega v pogovor, jim lahko primažete še pikantni dodatek: »Hm, že res, da so Ganci Afričani, toda, se vam ne zdi, da malce povzemajo tudi staro jugoslovansko nogometno šolo? Bo že držalo: njihov selektor je Srb Milovan Rajevac (njegova služba v Gani je v nasprotju z Antićem prva izven Srbije). Pred tem jih je na svetovnem prvenstvu leta 2006 vodil še en Srb, Ratomir Dujković, pred tem pa tudi že njun rojak Milan Živadinović.

20:30: Durban: Nemčija - Avstralija (skupina D)
Nemčija je ena izmed svetovnih nogometnih velesil, ki pa onstran njenih meja ni vedno uživala priljubljenosti. Nemci imajo za to primerno razlago: zato, ker so (bili) preveč dobri, da bi jih tekmeci ljubili. Kje drugje je razlaga drugačna: Nemški nogomet pač ni bil tako privlačen kot pri južnjaških tekmecih, saj naj bi temeljil na menda tipičnih nemških vrednotah. Te pa naj bi bile disciplina in nepopustljivost do zadnjega. Resnica je, kot vedno, nekje vmes. Nemci nikoli niso bili tako razigrano prismuknjeni kot Brazilci, a svetovne naslove so osvajali tudi takšni pisani nogometni ptički, kot so bili Paul Breitner ali Lothar Matthäus ali Rudi Völler (s kodrasto pričesko po vzoru starih tetk, kakor so njegovemu naglavnemu okrasju rekli v Nemčiji . Kakor koli že: Nemci so še vedno dobri, a so bili v zadnjem desetletju tudi zelo ranljivi – v tem času niso namreč osvojili nobene lovorike. Odtlej jih imajo izven Nemčije veliko raje.

Kaj pa Avstralci? Za večino ljudi tam spodaj je (evropski) nogomet igrica za otroški vrtec. Priljubljenejši je nogomet po avstralskih pravilih (Australian Rules Football), ki je nekakšna (še) bolj groba oblika ragbija. Dejstvo, da ga nogometaši igrajo v majicah brez rokavov, je varljivo. Na tem nogometu pokajo kosti… Dobesedno. Res pa je, da so Avstralci po zaslugi številnih priseljencev iz Italije, Grčije in področja nekdanje Jugoslavije čedalje krepkejši tudi v »nežnejšem« nogometu. Mnogi njihovi nogometaši so se uveljavili v Angliji, reprezentanco pa je na zadnjem svetovnem prvenstvu v Nemčiji tedanji selektor Guus Hiddink (tisti, ki so mu na mestu ruskega šefa stroke uvrstitev na letošnje svetovno prvenstvo preprečili naši nogometaši) popeljal celo v osmino finala. Pa še tam so nogometni kenguruji podlegli kasnejšim prvakom Italijanom, in to po sumljivo dosojeni enajstmetrovki v avstralsko škodo.

Bodite ekspert(ka):
Nemci v zadnjih letih radi podoživljajo nogometne čudeže in pravljice. Leta 1954 so (samo zahodni del, da ne bo pomote) prvič postali svetovni prvaki po »Bernskem čudežu«, ko so na finalu s 3:2 premagali favorizirane Madžare. Kasneje, na domačem svetovnem prvenstvu dvajset let kasneje, so bili Nemci sicer uničevalci romantike, ki so jo poosebljali Nizozemci (te so gostitelji v finalu porazili z 2:1), zato pa so zadnje svetovno prvenstvo – spet v Nemčiji – poimenovali »poletna pravljica«. Razlog je bilo predvsem sproščeno navdušenje in veseljačenje stotisočev na uradnih prireditvenih prostorih v središčih velikih mest, kot »pravljično« pa so Nemci razumeli tudi tretje mesto svoje reprezentance. Med tekmo z Avstralci lahko malce počakate na razplet. V primeru nemškega vodstva lahko hitro postrežete z oceno, da to po čudežu in pravljici morda napoveduje nemško basen s srečnim koncem (nemški orel je hitro opravil z avstralskim…). Vsak drugačen rezultat bi lahko napovedal vse kaj drugega: vaše retorično vprašanje se lahko glasi »Ali bo po čudežu in pravljici nemška zgodba v Južni Afriki tragedija?«

Kulinarični dribling: Kranjska klobasa se poda s kuskusom, morda pa jo čaka celo družba kislega zelja
Zakaj bi se tega sramovali?! Kranjska klobasa je najbolj žilav in tradicionalno prepoznaven kulinarični produkt iz Slovenije. Po »Krainer Wurst, nas poznajo severno od Karavank, »Kranjska Sausage« pa še danes prodajajo v najbolj odročnih delih Združenih držav Amerike, kjer so v že zdavnaj opuščenih rudnikih nekoč delali tudi slovenski delavci. Kranjska klobasa je simbol slovenske trdnosti in zvitosti, ki se – ne da bi izgubila prepoznaven okus in obliko – prav dobro poda celo s severnoafriškim kuskusom. V tej kozmopolitski kombinaciji zagotovo narekuje tempo, zatorej v njej ne more izgubiti. Mimogrede: po Pravilniku o kakovosti mesnih izdelkov, Ur.l. RS, št. 34/2004 (ki je bil kasneje popravljen v št. 62/2004) mora kranjska klobasa vsebovati vsaj 68 % svinjskega mesa, vsaj 12 % govedine in največ 20 % slanine. Dovoljeni dodatki so do 5 % vode, nitritna sol, česen in poper. Druge sestavine niso dovoljene. Meso mora biti razrezano na koščke 10 do 13 mm, slanina pa 8 do 10 mm. Nadev se polni v tanka prašičja čreva premera 32 do 36 mm. Oblikujejo se v pare dolžine 12 do 16 cm (teža para je 180 do 220 g). Pari se zašpilijo z leseno špilo. Klobasa se vroče dimi in toplotno obdela na temperaturi do 70 °C.

Še več – nemško kislo zelje, ki po poznanosti v tujini prekaša celo nogometnega zvezdnika Franza Beckenbauerja – se prav dobro poda naši klobasi, kar bi bil lahko dober obet. Navsezadnje bi se Slovenija in Nemčija lahko pomerili v osmini finala. Manj kompatibilni z zeljem so srbski čevapčiči, pa čeprav nekateri prenesejo celo to kombinacijo.

In navsezadnje – Avstralci po zaslugi naših izseljencev prav tako poznajo klobaso z imenom »Kransky«

Igor E. Bergant