37-letni rekreativni kolesar iz Škofljice ima bogate izkušnje z velikih tekmovanj. Večkrat je obiskal svetovno prvenstvo v hokeju na ledu, tudi slovenski nogometaši so že dobro navajeni na njegovo družbo. Slovensko reprezentanco je spodbujal na evropskem prvenstvu leta 2000 v Belgiji in na Nizozemskem ter na svetovnem prvenstvu leta 2002 v Južni Koreji. Tja se sicer ni odpravil s kolesom, saj ni zbral dovolj denarja, se je pa s tem prevoznim sredstvom prevažal na prizorišču "mundiala". Leta 2004 je bil na evropskem prvenstvu na Portugalskem, pred dvema letoma pa na olimpijskih igrah v Pekingu.

Podoben podvig Angleža in Nizozemca
Pot na jug Afrike je zanj predstavljala velik zalogaj. "Razmišljal sem, da bi štartal iz Izraela ali Kaira, a so me potem drugi popotniki opozorili, da so slabe ceste in da je predvsem v Sudanu in Etiopiji precej nevarno. Ko sem prišel v Afriko, sem pa izvedel, da so ceste pravzaprav nove in da so bile slabe pred leti. Zdaj mi je malo žal, da nisem začel poti kje drugje. Neki Anglež je krenil na pot iz Kaira, pa je bilo vse v redu, neki Nizozemec pa se je baje sem odpravil celo iz domovine," nam je povedal Juvanc, ko smo ga pred dnevi ujeli pred t. i. slovensko hišo v pripravljalnem središču slovenske reprezentance v Hyde Parku.

V Johannesburg je prispel v četrtek in prvo noč prespal ravno v omenjeni hiši - na tleh. V Nairobiju, glavnem mestu Kenije, je začel pedala vrteti 8. aprila. Pot ga je nato vodila prek Tanzanije, Malavija, Mozambika in Zimbabveja v Južno Afriko. Ker je bil že več kot tri tedne pred začetkom prvenstva v zimbabvijski prestolnici Harareju, je imel dovolj časa, da je naredil še nekaj izletov zunaj načrtovane poti. Obiskal je slovite Viktorijine slapove na reki Zambezi med Zambijo in Zimbabvejem ter zavil še v Bocvano. Od Harareja do Polokwaneja, kjer so slovenski nogometaši v nedeljo odigrali prvo tekmo proti Alžiriji, ga je namreč ločilo le še pet dni kolesarjenja.

Najdaljša etapa: 235 km
Na vsej poti je imel le eno težavo z zračnicami, saj uporablja posebne, precej široke in debele pnevmatike, zaradi katerih pa gre kolesarjenje nekoliko bolj počasi. Povprečno je na dan prevozil 150 kilometrov. Najdaljši etapi je imel v Mozambiku, kjer je za 235 km potreboval približno 10 ur, in v Bocvani, kjer se ni ustavil 219 kilometrov. Seveda je kakšen dan namenil tudi počitku. Tako se je v Mombasi v Keniji kopal na obali Indijskega oceana, iz Tanzanije pa se je s trajektom odpravil tudi na otok Zanzibar. Največ klancev je moral premagati na jugu Tanzanije na poti proti Malaviju.

Spal na balkonu nad kazinojem
Med dvomesečno avanturo je doživel veliko prijetnih in slabih trenutkov. A poudarja, da je bilo več dobrih. "Pred nekaj dnevi sem bil v Sun Cityju. Ker so tam hoteli izjemno dragi, od 500 evrov naprej, so mi tam zaposleni prenočišče poiskali kar na balkonu nad kazinojem. Zastonj, seveda," nam je zaupal Juvanc, za katerega je bil to eden zanimivejših pripetljajev na poti.

V Keniji in Tanzaniji ga je najbolj motilo žgoče sonce, in ne toliko temperature, ki pa so se vseeno dvignile do 38 stopinj Celzija: "Sonce je veliko močnejše kot po Evropi, Severni Ameriki ali na Kitajskem, zato je veliko težje kolesariti. V Keniji in Tanzaniji je zaradi bližine ekvatorja tudi velika vlaga. Motil me je tudi zgodnji zahod sonca. Tukaj sonce zaide že ob 17.30, ob 18.00 je že trda tema. Na Portugalskem, kjer sem kolesaril pred šestimi leti, sem bil na kolesu skoraj do 23.00. Zato sem že doma vedel, da si bom moral za pot vzeti malo več časa, ker sem lahko na dan napravil manj kilometrov."

"Južna Amerika nevarnejša kot Afrika"
Na kakšne velike nevarnosti v Afriki ni naletel in se ni počutil ogroženega. "Pred tremi leti sem bil v Južni Ameriki in že prvi dan, ko sem prišel v Santiago v Čilu, me je z nožem napadel neznanec in mi vzel veliko denarja. Če primerjamo Afriko in Južno Ameriko, se mi zdi Južna Amerika veliko bolj nevarna. Čez štiri leta bo SP v Braziliji, in mislim, da bo tam veliko večja nevarnost, kot je tukaj. Ko sem v četrtek zvečer prispel v Johannesburg, je bila že tema. Ob 18.00 sem prišel v predmestje, dobri dve uri pozneje pa v Hyde Park in nisem se počutil niti malo ogroženega. Neke večje nevarnosti ni bilo," je dodal.

Juvanc bo na SP-ju za slovenske nogometaše pesti stiskal na vseh treh tekmah, upa pa, da tudi na četrti. V domovino se bo vrnil z letalom. Morda bo videl v živo še kakšno drugo srečanje, tudi tisto, za katero se zdi, da je že razprodano. "Vedno se najde kakšna luknja med redarji in se da marsikaj urediti," pravi izkušeni popotnik.
Iz Johannesburga,