Vuvuzele, okoli meter dolgo, po navadi plastično glasbilo. Južnoafričani so navdušeni, drugi malce manj. Foto: EPA
Vuvuzele, okoli meter dolgo, po navadi plastično glasbilo. Južnoafričani so navdušeni, drugi malce manj. Foto: EPA
Navijač z makarapo
Južnoafriškim navijačem nikakor ne bi mogli očitati dolgočasnosti. Foto: EPA

Z vuvuzelami se je mednarodna nogometna javnost spoznala (in jih povečini zasovražila) med generalko za SP - pokalom konfederacij, ki ga je pred letom dni gostila Južna Afrika. Precej moteče so bile predvsem za gledalce pred televizijskimi zasloni.

Vuvuzele motile tudi nogometaše
Plastična trobila, ki v večjem številu povzročajo značilen zvok, podoben rjovenju v velikanskem sršenjem gnezdu, so parala ušesa (in živce) vsem, tudi nogometašem, razen domačinom. Ti se svojim vuvuzelam ne nameravajo odpovedati niti tokrat, čeprav so Nemci napravo testirali in ugotovili, da njihov hrup doseže 123,9 decibela, kar je nekoliko glasneje od navijaških plinskih trobelj.

Vuvuzele + kuduzele = "zvok" savane
Domačini se vuvuzelam in navijanju po južnoafriško ne nameravajo odpovedati. Še več, vuvuzelam se bo na tribunah nogometnih stadionov v Južni Afriki pridružilo še eno tradicionalno afriško glabilo - kuduzela, posebno glasbilo v obliki roga, iz katerega izvabljajo globoke zvoke, ki so nekoč služil za sklic plemenskih posvetovanj ali bojnih pohodov. Skupina kuduzel naj bi se slišala kot skupina slonov med trobljenjem, proizvajalci pa kupcem obljubljajo "zvok" savane. Za tiste, ki se bodo hoteli izogniti trobljenju, ponujajo "protivuvuzelske zamaške", učinkovito orožje proti (nadležnemu) hrupu.

Makarape - paša za oči
Vuvuzelam in kuduzelam se bodo pridružile še makarape - predelane varnostne čelade, ki jih sicer uporabljajo gradbeni delavci. Navijači jih ustrezno pobarvajo in okrasijo z različnimi motivi - na njih so se znašle že nogometne žoge, plastične glave antilop in figurice nekdanjega brazilskega nogometaša Peleja.