Tudi površni poznavalec nogometa lahko predvideva, da bodo v tej skupini strasti kar kipele.

Tudi v Čilu sta politika in nasilje žal tesno povezana z nogometom. Prizorišče svetovnega prvenstva leta 1962 je v začetku sedemdesetih let (1973) doživelo vojaški udar pod vodstvom generala Augusta Pinocheta. Hunta je nacionalni stadion v Santiagu (na katerem je leta 1962 domača reprezentanca po zmagi nad tedanjo Jugoslavijo osvojila tretje mesto) zlorabila za koncentracijsko taborišče za 12 tisoč političnih zapornikov. Številne so tam tudi mučili. Ob tem je zanimivo, da so le nekaj mesecev pozneje tam Čilenci želeli odigrati odločilno kvalifikacijsko tekmo za nastop na svetovnem prvenstvu leta 1974 v Nemčiji s tedanjo Sovjetsko zvezo. Gostje so zavrnili igranje na spornem stadionu, Mednarodna nogometna zveza pa je vztrajala. Po bojkotu sovjetske reprezentance je na prvenstvu v Nemčiji naposled igral Čile, a brez večjega uspeha.

Bodite ekspert(ka):
Starejši ljubitelji nogometa, ki se hvalijo s svojim spominom, bi se pravzaprav morali spomniti Hondurasa. Leta 1982 v Španiji, ko so prvič in zadnjič doslej sodelovali na zaključnem turnirju svetovnega prvenstva, so bili veliki osmoljenci prvega dela. Srednjeameričani so na prvih dveh tekmah presenetljivo ostali neporaženi (1:1 so igrali tako z gostitelji kot tudi s Severnimi Irci), na zadnjem srečanju pa so nesrečno izgubili s tedanjo Jugoslavijo. Edini gol na tekmi so dobili tri minute pred koncem po sumljivo dosojeni enajstmetrovki. Vaše sogovornike lahko osupnete z izjemnim pomnjenjem dramatičnih dogodkov na »tisti tekmi v Zaragozi«. Kako je »Pižon« (Vladimir Petrović, tedaj član beograjske Crvene zvezde) zadel »penal«, pa čeprav mu tega niti navijači jugoslovanske ekipe niso privoščili… Ker so »Jugosi« tedaj igrali prav oholo, se kregali zaradi kopačk (Adidas proti Pumi), naposled pa jim tudi zmaga na tekmi s Hondurasom ni prav nič pomagala. Po prvem delu so šli oboji: naduti Jugoslovani in užaloščeni nogometaši Hondurasa.

16:00: Durban: Španija - Švica (skupina H)
Španci so evropski prvaki. Španci so favoriti prvenstva. Španci igrajo najlepše med vsemi. Španci ne morejo izgubiti… S temi navdušenimi besedami so predvsem evropski ljubitelji nogometa na prvenstvo pospremili špansko reprezentanco, ki še nikoli ni osvojila naslova svetovnih prvakov. Pravzaprav se še nikoli ni prebila niti med najboljše štiri. Španski nogomet je dolgo živel predvsem na račun slave obeh velikih klubov – madridskega Reala in Barcelone -, zato je bilo celo reprezentantom bolj malo mar za Španijo. Oba klana sta si v reprezentanci metala polena pod noge, po koncu Francove diktature sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja so na dosežke te ekipe vplivale tudi sredobežne sile v Baskiji in Kataloniji. Navsezadnje Katalonci v barcelonskem klubu vidijo nekakšno izložbeno okno Katalonije (ne glede na vse tujce, ki tam igrajo), Baski pa so še bolj obsedeni z Athleticom iz Bilbaa. V tem klubu od leta 1912 ni igral nihče, ki ne bi imel baskovskih korenin (pred tem so tam igrali Angleži, ki so ga tudi ustanovili), kaj šele da bi bil kastiljskega ali andaluzijskega rodu. V zadnjih letih sta reprezentanci Katalonije in Baskije odigrali celo nekaj neuradnih srečanj. A kljub temu je španska reprezentanca zdaj močnejša kot kdaj koli prej. Rod odličnih nogometašev, ki temelji predvsem na katalonski vezni vrsti in udarnem napadu David Villa (iz Asturije) – Fernando Torres (iz Madrida). Pri tem ne smemo pozabiti vratarja Ikerja Casillasa (tudi iz Madrida, a baskovskega rodu). Niz zmag uigrane in uspešne ekipe je tudi pomagal sprostiti napetosti med igralci in klani, zato ima španska reprezentanca prvič povsem realne možnosti za osvojitev naslova prvakov.

In kaj bi lahko porekli o švicarski reprezentanci? Gre za najbolj multikulturno reprezentanco med vsemi udeleženkami svetovnega prvenstva. Člani ekipe so tako švicarski Nemci, Italijani in Francozi, k temu pa je treba dodati tudi potomce priseljencev iz Turčije, s Kosova, iz Konga, z Zelenortskih otokov ali iz Kolumbije. Branilec Philippe Senderos ima španskega očeta in srbsko mater. In nemškega reprezentančnega trenerja, ki je bil evropski klubski prvak z Borussijo iz Dortmunda in münchenskim Bayernom. Bo že držalo, da Švica v nogometu še nima večjih uspehov na članski ravni, a njihovi mladinci so lani postali svetovni prvaki v kategoriji do 17 let. In ne pozabite še nečesa – v Švici je dom Mednarodne nogometne zveze (zaradi ugodnega pravnega okolja in bank), predsednik te organizacije je Švicar (Joseph S. Blatter) … Skratka, Švicarji se v svetovnem nogometu počutijo kot doma. Tudi v Durbanu, mestu, kjer so se zlile afriška, evropska in azijska kultura, ne bo nič drugače.

Bodite ekspert(ka):
Španci, seveda. Takih bo 101,5 odstotka odgovorov na vprašanje o favoritu tekme. Švicarska obramba je v teoretičnem soočenju s španskim napadom luknjičasta kot švicarski sir (vsaj nekatere vrste). Ob vrtoglavi hitrosti španskih podaj se bo švicarski odpor stopil kot mlečna čokolada na poletnem soncu. Zato naj bi žoge v švicarsko mrežo rinile tako pogosto, da bodo Švicarjem v glavah odmevale kukavice na rustikalnih urah. Švicarjem naj nič ne bi pomagalo, niti sam presvetli Joseph S. Blatter ne … Pa vendar: umirite vaše navdušene zagovornike španskega besnila. Nogomet je igra presenečenj. Spomnite jih na to, da so Španci na lanskem pokalu konfederacij prav v Južni Afriki v polfinalu doživeli nepričakovan poraz z ZDA. Spomnite jih na zvitega Ottmarja Hitzfelda, Nemca na švicarski klopi, ki je izvrsten analitik in poznavalec španskega nogometa. Ki je imel več kot pol leta časa, da prouči špansko igro … Skratka, Švicarjev ne kaže odkrižati še pred začetkom tekme, čeprav imajo v zastavi prepoznaven križ. Če pa se bo vendarle vse odvilo po španskih pričakovanjih (in pričakovanjih preostanka sveta, z izjemo Švice, seveda), potem se vedno lahko izvlečete z ugotovitvijo: »Res so dobri…«.

20:30: Pretoria/Tshwane: Južna Afrika - Urugvaj (skupina A)
Bodite ekspert(ka):
Juhu, smo že v drugem kolu! Nekatere reprezentance si bodo že na drugih tekmah skušale zagotoviti napredovanje med najboljših šestnajst. Za začetek bodo pele (ne pele, ušesa bodo parale vuvuzele. Ubogi Urugvajci! Sploh na stadionu v Pretorii, ki je manjši in bolj zaprt od tistega največjega v Johannesburgu. Vaše sogledalce lahko seveda argumentirano opozorite na škodljivost vuvuzel, sploh za nevajena ušesa. Urugvajcem bo težko pomagalo tudi to, da so v Južni Ameriki navajeni na stadionski hrup. Toda tam je drugače: vse poteka bolj ritmično (s pomočjo bobnarskih zasedb) in harmonično (orkestri skupaj z glasovi gledalcev na tribunah izvajajo prave skladbe, ki trajajo tudi po petnajst minut in več). Če bodo Urugvajci kolikor toliko nepoškodovani (tudi rezultatsko) preživeli vuvuzelski pekel, si zaslužijo posebno pohvalo. S kretnjami, seveda. V vsesplošnem hrupu lahko celo organizirate tekmovanje v iskanju najbolj domiselne pohvale z rokami. Urugvajci vam bodo hvaležni. Pa kdo drug tudi …

In ker smo že pri komunikaciji, še domiseln citat ...
„Verjetno kaže skrivnost našega uspeha iskati v tem, da moji igralci ne razumejo, kaj jim govorim.“ (Odkritosrčna izjava nemškega strokovnjaka Bernda Kraussa, ki je nekoč vodil baskovsko ekipo Reala Sociedada iz San Sebastiana.)

Igor E. Bergant