Nekdanji slovenski reprezentant, zdaj 35-letni nogometni upokojenec, je v petek v domačem Piranu pripravil poslovilno tekmo. Imela je tudi dobrodelno noto, saj so zbirali prispevke za dečka Reneja, ki se je rodil z deformirano desno nogo. Na slikovitem stadionu pod piranskim obzidjem, kjer je naredil prve nogometne korake, je zbral množico znanih imen. Izstopali so njegovi nekdanji soigralci iz izbrane vrste, s katerimi je bil leta 2010 udeleženec svetovnega prvenstva v Južni Afriki, in soigralci iz Gorice, s katerimi se je leta 2004 veselil naslova državnega prvaka. Tretjo ekipo, ki se je predstavila lepemu številu gledalcev na treh tekmah po 20 minut, so sestavljali njegovi prijatelji.
"Je Matej še v kondiciji?" je na tribuni eden izmed prijateljev povprašal Gorana Šukala, ko je prisedel k njemu po soočenju z gostiteljem na umetni zelenici. "Slabo," je z nasmeškom na obrazu odgovoril Šukalo.
Mavrič Rožič je zadnjo pravo tekmo odigral 17. avgusta lani, ko je nosil dres Kopra. Tik pred koncem srečanja proti Gorici si je ob prekršku Madžara Sebestyena Ihriga Farkasa v skoku poškodoval vratna vretenca (diskus hernija C3, C4) oziroma hrbtenjačni živec, ki uravnava delovanje roke in prstov. Po razmeroma hitrem okrevanju je pozimi začel nove priprave s Koprom. Poskušal se je vrniti, čeprav so mu zdravniki dali vedeti, da lahko ob podobnem udarcu konča na invalidskem vozičku. Na koncu je le prevladal zdrav razum in odločil se je, da konča kariero. V običajnem življenju sicer zaradi nesrečnega dogodka nima težav. Trenutno je tehnični vodja koprskega prvoligaša, začel bo tudi šolanje za trenerja.

Po dobrodelni poslovilni tekmi smo se zapletli v pogovor z gostiteljem in nekatere ljudi povprašali, po čem se bodo Mavriča Rožiča najbolj spominjali. Njihove odgovore preberite spodaj.
Matej Mavrič Rožič: "Organizacija te tekme je bila težja stvar kot marsikaj drugega. Sem kar izčrpan. Fantje, občinstvo in vzdušje tukaj so res nekaj posebnega. Navdušen sem nad tem, da so vsi, ki so prišli, pokazali tudi to, da s skupnimi močmi zmoremo in lahko pomagamo Reneju. Danes sem bil že tik pred odpovedjo tekme, ker se je usul dež in nisem imel več rešitve. Šotori niso bili postavljeni, a s pomočjo prijateljev, ki so mi prišli takoj na pomoč, smo lahko tudi to uredili in bili pripravljeni tudi na dež. Hvala Bogu, da ga ni bilo. Klical sem tudi na hidrometeorološki zavod, kjer so mi zagotovili, da 99-odstotno dežja ne bo. Takrat sem znova dobil energijo. Res sem počaščen, da me je na koncu spoštovalo tudi vreme. Fantastično je bilo. Česa se bom iz kariere najbolj spominjal? Afrike. To je gotovo. Pa tudi zadnja minuta in sodnikov žvižg na tekmi proti Rusiji v Ljudskem vrtu bosta ostala za vedno v mojem srcu. Tista toplota, ki te zajame, ko rečeš: 'Ja, gremo na svetovno prvenstvo!' To je bilo nekaj nepozabnega. Lahko mi je malce žal, da na prvenstvu nisem stopil na igrišče, a vedelo se je, kdo ima kakšno vlogo v reprezentanci. Pokazali smo, da smo ekipa, tako na igrišču kot zunaj njega. Ni bilo posebej pomembno, kdo igra. Koliko časa bi še igral nogomet, če se mi ne bi zgodila poškodba? Težko je reči. Dobro sem se počutil, bil sem v formi. Gotovo bi lahko povlekel še kakšno leto ali dve. Toda tako je pač v nogometu. Treba je gledati pozitivno na to, saj bi bila lahko poškodba veliko hujša. Tudi v prihodnje ostajam v nogometu."

Robert Zirnstein, prvi trener: "Pri meni je prvič začel resno trenirati. Opazil sem ga na betonskem igrišču v Luciji, ko je imel približno 10 let. Tistega dne smo se tam pripravljali z mojo ekipo in nam je manjkal en igralec. Ob igrišču sem videl fanta, ki so se mu svetile oči, ko nas je gledal, kako igramo. Povabil sem ga, ali bi poskusil. Sprejel je povabilo. Takrat je pokazal takšno voljo, kot jo je kazal vse življenje na igrišču: pretekel je več kot trije moji igralci skupaj. Takšne igralce je vedno koristno imeti v svoji ekipi. Zato sem ga vprašal, ali bi nadaljeval treninge z nami. Tedaj je igral še tenis. Pogovorili smo se še z njegovo mamo in tako se je začela njegova nogometna kariera. Zanimivo je, da je, ko sem ga še jaz vodil, eno sezono začel kot štoper in dosegel kar nekaj zadetkov, v glavnem z glavo. Naslednjo sezono sem ga dal igrati v napad in je zbral celo 30 zadetkov v obalni ligi pri mlajših pionirjih. Med slovenskimi igralci je imel enega najboljših skokov, bil je izjemno učinkovit pri prekinitvah. Krasile so ga še resnost, pozitivnost in poštenost. Ni se "šparal", v nobenem dvoboju se ni umaknil. Nekoč je želel trenirati takoj zatem, ko so mu zašili arkado. To govori o njegovi vztrajnosti, ki ga je spremljala vso kariero. Velikokrat je igral poškodovan. Tudi za reprezentanco ni nikoli zavrnil nobenega povabila, čeprav bi morda kakšen drug igralec na njegovem mestu bolj skrbel za svoje zdravje. Pri njem sem vedno videl nekaj, česar pri drugih nisem. Izstopal je od povprečja po moči, borbenosti in želji po zmagi."

Miran Srebrnič, nekdanji soigralec pri Gorici: "Matej je zelo v redu fant, to se je tudi danes videlo. Zelo lepe spomine imam nanj. Spoštujem ga kot človeka in igralca, saj se je zelo trudil, da je lahko naredil tako kariero, kot jo je. Vem, da je moral prebroditi tudi težke trenutke. Konkurenca je bila huda. Prebil se je in naredil lepo kariero. Vse čestitke. Želim mu tudi vse najboljše v nadaljnjem življenju. Poznam njegov značaj. Vedno je za dobro ljudi in vedno pozitiven. Za take ljudi se mora vedno najti delovno mesto, saj lahko samo pripomorejo k rasti nogometa v naši državi. Tudi današnja prireditev je rezultat tega, da je želel narediti nekaj dobrega. Vsaka mu čast. Občudujem ga, kako dojema stvari in kakšno prireditev mu je uspelo pripraviti."

Matjaž Kek: "Je igralec, ki ni nikoli razočaral. Imel je karakter in včasih potrpel, čeprav je igral kakšno minuto manj, kot bi si zaslužil. Igralec, ki je bil del skupine fantov, ki so zaznamovali slovenski nogomet in tudi danes pokazali, da poleg tega, da so sijajni igralci, so tudi veliki ljudje. Seveda se je lepo spet srečati z njimi, saj je to generacija fantov, ki je zaznamovala tudi del mojega življenja. Biti del te ekipe je bil tudi zame zelo velik privilegij. Vidim, da še zdaj dobro funkcionirajo v klubih, čeprav so bili nekateri "pametni" in že takrat po Afriki govorili, da je treba menjati več kot pol reprezentance. Še danes s ponosom igrajo za reprezentanco in za Slovenijo ter dokazujejo svojo kakovost in veličino iz dneva v dan."

Marko Šuler: "Preživela sva kup lepih stvari, še posebej, ker štoperji po navadi držimo skupaj, ker preživljamo podobne stvari. Je eden izmed tistih, s katerim smo res veliko doživeli skupaj. Sva veliko v stiku. Matej je velik gospod, na igrišču in zunaj igrišča. Današnji dogodek lepo odraža njegovo kariero in njegov splošen pogled na stvari. Je dobra duša, ki pomaga vsem drugim in še najmanj sebi."

Bojan Jokić: "Najbolj se ga bom spominjal po tem, da je zelo dober človek. To je najpomembnejše. Bil je tudi zelo dober nogometaš, vedno discipliniran, vedno z glavo na pravem mestu, osredotočen, pravi vodja. O njem lahko govorim samo najlepše. Ko se je delalo, je bil resen, a vedno se je znal tudi pošaliti. Jaz sem bil mlajši igralec in vedno me je nasmejal, včasih tudi do solz. Ob največjih uspehih se je znal iskreno veseliti."

Aleksander Radosavljević: "Z Matejem sva isti letnik, že v mlajših reprezentancah sva igrala skupaj. Je nepopustljiv borec, to je vedno kazal. Tudi danes na poslovilni tekmi je šel nekomu v "kost". Pravi borec in profesionalec. Sam še nisem uradno sklenil kariere. Zelo rad bi igral še vsaj eno sezono. Delam pa tudi že trenersko licenco."

Valter Birsa: "Vedno se je boril. Ko je bilo treba, je dal sto odstotkov. Upam, da mu bo uspelo tudi v tem, kar bo počel v nadaljnjem življenju. Želim mu vse najboljše, ker je dober fant in pomaga tudi drugim, ko je treba."