"Nogomet je vedno nekje v glavi, zanima pa me tudi veliko drugih stvari. Rad berem, potujem, zanimajo me druge kulture. Skuhati pa znam samo špagete s tunino, jajce na oko in kakšen zrezek," o hobijih in zamenjavah s svojim znanim kuharskim soimenjakom pravi Tomaž Kavčič. Foto: Organizator

Tehnično smo dobri, taktično smo tudi v redu. Težavo v naši ligi vidim pri transformaciji po izgubljeni ali dobljeni žogi, ki je v najboljših klubih in ligah veliko hitrejša. Problem je tudi preveč tujcev, ki niso dodana vrednost. To ni dobro, ker mladi dobivajo vedno manj priložnosti.

O težavah slovenskega nogometa v primerjavi z nogometno razvitejšimi državami
Tomaž Kavčič
"Napake so sestavni del življenja. Težava je, če se iz njih nič ne naučiš in jih ponavljaš." Foto: Organizator

Odvisno je od primera do primera. Izbrati je treba državo oziroma sredino, kjer se lahko razviješ. Tima Matavža so v Groningenu čakali štiri leta, da se razvije, ker so videli nekaj v njem. V Italiji ne vem, koliko bi dočakal. Starši morajo pri tem videti malo širšo sliko. Nogomet je v današnjem svetu mogoče še edina stvar, ki je poštena. In daje vsem enake možnosti, da uspejo, če verjamejo in vztrajajo.

O tem, kdaj je pravi čas, da mladi nogometaši odidejo v tujino
Kavčič: Sistem igre je odvisen od kakovosti igralcev
Kavčiča veseli, da so reprezentanti v dobri formi

O bolečinah v kolenu, ki nagajajo nogometašu Leipziga in zaradi katerih je izpustil zadnji dve tekmi, smo pisali v ponedeljek. Novi selektor je bil zvečer gost Hitovega pogovornega večera v hotelu Perla v Novi Gorici.
O svojem prvem seznamu reprezentantov za bližnji prijateljski tekmi proti Avstriji (23. marca) in Belorusiji (27. marca), ki ga bo razkril jutri ob 12. uri, sicer ni želel veliko razpravljati: "Ne bo velikih sprememb, Srečko Katanec je v petih letih dobro selekcioniral ekipo. Več pa boste izvedeli v sredo. Dobro se počutim, malo več je pritiska, a to je normalno za to funkcijo. Osnovno postavitev že imam v glavi, je pa pri razpravah o igralnih sistemih treba vedeti, da imajo ti podobno vlogo kot karoserija pri avtomobilih: če jo imaš podrsano, ni v redu, a v bistveno večjih težavah si, če nimaš motorja."

Kot je znano, je Kampl v zadnjem letu in pol večkrat odpovedal udeležbo na reprezentančnih zborih. Uradni razlogi so bili različni, dejstvo pa je, da se v marsičem s Srečkom Katancem nista ujela. Z menjavo selektorja je prišlo novo obdobje. "Ni težav, da ne bi rad igral. Je pa v enakem položaju kot vsi drugi igralci. Igre ne bom prilagajal njemu ali kateremu drugemu igralcu," je dejal Kavčič, ki je bil pred tremi tedni na obisku v Leipzigu.

V spodnji videonovici na desni strani si lahko ogledate pogovor Anžeta Bašlja s selektorjem o aktualnih temah.


"Jaz sem Slovenec, govorim slovensko"

64-letni trener je s Kamplom dobro sodeloval v mladi reprezentanci. Opisal je, kako je pred leti sploh začel igrati pod njegovim vodstvom. "Vedno sem se zanimal za možnosti, da bi dobili kakšnega igralca slovenskega rodu iz tujine, ker nas ni veliko. Nekoč me je poklical Branko Horjak, ki je spoznal Kamplovo družino. Njegov oče je nekdaj branil za mariborski Železničar in povedal je, da ima sin veliko željo, da bi igral za Slovenijo. Ko sem prvič poklical Kevina in ga vprašal, kako bova govorila, mi je kar malo jezno odvrnil: 'Jaz sem Slovenec, govorim slovensko.' Tega ne bom nikdar pozabil. Ni ga bilo treba prepričevati, naj igra za Slovenijo, in mu razlagati, da je to dobro zanj. Nekateri - da ne govorim kdo - so me sicer spraševali, kaj za enega igralca sem pripeljal. 'To je malo, suho, to je zanič,' so govorili."

Na ladji je podobno kot v slačilnici in na igrišču
Večji del pogovora je bil namenjen predstavitvi Kavčičeve manj poznane življenjske, igralske in trenerske poti. Rojen je bil v Črnomlju, od koder je njegova mama, oče pa prihaja iz Poljubinja pri Tolminu. Pri petih letih se je z družino preselil v Goriška brda.

"Mama je takrat dobila službo na pošti na Dobrovem, tata pa v lekarni in sem počasi postal Bric. Tam sem hodil v osnovno šolo in imam na ta čas lepe spomine. Mislim, da je lepše živeti na vasi kot v mestu. Gimnazijo sem nato eno leto obiskoval v Gorici, končal sem jo v Črnomlju. Povsod v teh krajih se še danes dobro počutim, ne delam razlik. Zdaj resda že eno leto nisem bil v Brdih, saj vedno potrebujem tri, štiri proste dni, da jih obiščem, sicer nima smisla. Zgodilo se je tudi že, da me je kdo vprašal, kdaj bomo pokusili vino, pa sem rekel, da nimam kleti," je v smehu pojasnil Kavčič.

Pred študijem je kot mladenič nemirnega duha dobro leto delal na ladji. "Malo sem bral o tem, nekdo iz bližnje Kozane, ki je plul, pa mi je tudi razlagal zgodbe o pomorščakih, tako da sem se nekega dne prijavil v Splošni plovbi. Bila je dobra izkušnja, podobno je kot v nogometu. Vse, kar doživiš tam, je nekakšna preslikava tega, kar se dogaja v slačilnici in na igrišču."

Razgibana kariera
Kako se je začela njegova igralska pot? "Odkar vem zase, me je zanimala žoga, najsi je bila to košarka, nogomet, ping pong ... novi čevlji so bili vedno že čez tri, štiri dni potolčeni. V Brdih v tistih časih še ni bilo kluba, tako da klasične nogometne vzgoje od pionirja prek kadeta do mladinca nisem imel. Igrali smo na asfaltu pri osnovni šoli in pred bloki na Dobrovem. Pri knjigah nisem mogel sedeti. V osnovni šoli sem bil še bister, ko je bilo treba malo več, pa je šlo malo težje. Starši sicer niso imeli pojma o nogometu."

V srednješolskih letih se je tako začel resneje ukvarjati z nogometom. "Ko smo igrali mali nogomet na gimnaziji, so me začeli nagovarjati, naj začnem trenirati, nato sem bil pri mladincih Bele krajine. Preden sem šel na ladjo, je bil ustanovljen klub v Brdih, za katerega pa sem v primorski ligi odigral samo dve tekmi. Ko sem prišel nazaj, sem se priključil Renčam, ki so takrat napredovale v t. i. consko ligo. Z Adrianom Fegicem sva bila kratek čas tudi pri Olimpiji, kamor je bilo takrat zelo težko priti, potem bi lahko šel v Vozila (zdajšnjo Gorico, op. a.), a nisem. Tja sem odšel šele pozneje, ob koncu 70. let, ko je bil tam prvič trener Milan Miklavič. Imel sem brke in malce daljše lase. Ostal sem štiri leta."

Do konca kariere je nato še večkrat zamenjal sredino. "Podal sem se tudi v Avstrijo in bil član Svobode, ko sem tam dobil službo kot upravnik športnega parka. Pomagal sem še malo Renčam, se za leto in pol vrnil v Gorico in kariero sklenil v sezoni 1992/93 s 14 tekmami za Svobodo. Nosil sem dres s številko 8. Ko sem bil mlajši, sem imel tudi 7, ker sem bil kar hiter in sem igral na krilu, potem pa ne več."

Reprezentanca U-21 mu je utrdila samozavest
Dve leti po tem, ko je kopačke obesil na klin, se je zanj začelo novo poglavje v življenju. "Nikdar nisem razmišljal, da bom trener, nato pa me je poklical predsednik Gorice Darko Likar in v sezoni 1995/96 sem bil Miklavičev pomočnik. Osvojili smo naslov državnega prvaka. Prave priložnosti mi v Gorici v naslednjih letih niso dali, ta se je ponudila šele, ko sem bil selektor mlade reprezentance, a tedaj nisem želel zapustiti izbrane vrste. To obdobje mi je prineslo zelo veliko, utrdilo mi je samozavest. Bilo mi je v veliko čast opravljati to delo. Na svetovnem prvenstvu v Južni Afriki sem pomagal tudi članski reprezentanci."

Julija 2014 je zapustil selekcijo U-21 in mesto prepustil dotedanjemu pomočniku Robertu Englaru, sam pa sprejel izziv na Kitajskem, kjer je sedel na klopi dveh drugoligaških klubov. "Imel sem že prej nekaj ponudb, tedaj pa sem se moral odločiti v enem tednu. Na splošno je bila zelo dobra izkušnja. Rad se vračam na Kitajsko, na katero pri nas še vedno gledamo preveč stereotipno."

Pred začetkom kvalifikacij za svetovno prvenstvo 2018 je na željo selektorja okrepil strokovni štab Katanca, postal je njegov pomočnik. Leto dni je od blizu spoznaval vse sladkosti in vso grenkobo nošenja čevljev, v katere bo te dni prvič zares stopil tudi sam. "Nikogar nisem prosil oziroma vprašal, če bi lahko bil zraven. Teh govoric sem že sit," je poudaril in udarno sklenil popotovanje po svoji življenjski poti.

Tehnično smo dobri, taktično smo tudi v redu. Težavo v naši ligi vidim pri transformaciji po izgubljeni ali dobljeni žogi, ki je v najboljših klubih in ligah veliko hitrejša. Problem je tudi preveč tujcev, ki niso dodana vrednost. To ni dobro, ker mladi dobivajo vedno manj priložnosti.

O težavah slovenskega nogometa v primerjavi z nogometno razvitejšimi državami

Odvisno je od primera do primera. Izbrati je treba državo oziroma sredino, kjer se lahko razviješ. Tima Matavža so v Groningenu čakali štiri leta, da se razvije, ker so videli nekaj v njem. V Italiji ne vem, koliko bi dočakal. Starši morajo pri tem videti malo širšo sliko. Nogomet je v današnjem svetu mogoče še edina stvar, ki je poštena. In daje vsem enake možnosti, da uspejo, če verjamejo in vztrajajo.

O tem, kdaj je pravi čas, da mladi nogometaši odidejo v tujino
Kavčič: Sistem igre je odvisen od kakovosti igralcev
Kavčiča veseli, da so reprezentanti v dobri formi