Razplet uvodnega slovenskega večera pod evropskimi nogometnimi zvezdami je bil povsem pričakovan. V Domžalah smo za uvod sicer dočakali hladen tuš, kot da bi nas nekdo polil z zajetjem vode iz Kamniške Bistrice, ki se je ves čas tekme prelivala v svojem poletnem zgodnje večernem ritmu.

Ob teh poletnih večerih ob nogometnem igrišču se mi je v glavo najprej prikradla misel, da smo slovenskim moštvom, ki skrbijo za nogometno lagodje v tem času, vsi lahko le hvaležni. Prav veliko Slovencev se najbrž letos ni podalo na največje nogometno tekmovanje na svetu v galsko deželo. Spremljati nogomet v razmerah, kot jih je ponujal zaključni večer meseca, ki nam ponuja najkrajše noči, pa je zares pravi privilegij. Pa tudi, če ne gre za nič drugega na igrišču kot za dvoboj 1. predkroga v evropskem drugoligaškem tekmovanju, kjer sta se med slovenskimi moštvi znašli zasedbi Domžal in Gorice, torej tretjega in četrtega po moči slovenskega člana elitne druščine.

Oba bosta za to udejstvovanje v blagajno pospravila kar lep denarni zalogaj, saj je 200 tisočakov vsaj za naše športne razmere zelo dostojen prispevek v klubska proračuna. Domžalčanom je bil tudi žreb naklonjen, saj se s predstavniki Andore zares ne bi smeli pretirano truditi tudi čez teden dni v visokogorju med Španijo in Francijo. Tam so Lusitans ustanovili portugalski priseljenci, zato je v njihovem moštvu tudi veliko fantov, ki jim portugalščina ni tuja. Ko so v četrtek gostje prek Brazilca Luiza celo povedli, nam marsikaj ni šlo v glavo. Za fante, ki jih vodi Luka Elsner, pa je bil to očitno le dokončen zvonček, da se je nova sezona začela, pa čeprav je od zadnjega piska sodnika v lanski sezoni minilo le dobrih šest tednov. To pa je preprosto usoda naših klubov. No vsaj dveh, ki morata iz leta v leto začeti že v prvem predkrogu.

Da bo Novogoričanom, ki so se na poti v Tel Aviv za las ognili zadnjemu pokolu v Carigradu, težko na Bližnjem vzhodu, smo vedeli že ob žrebu. Maccabi je namreč še v lanski sezoni sodeloval v Ligi prvakov. Tu se nam ponuja primerjava z Mariborčani, ki so pred slabim letom v Astani prekinili svoj izjemen evropski pohod. Kot običajno vsega tistega, kar so opravili v treh zaporednih sezonah v evropski ligi in nato še v ligi prvakov v dotičnem trenutku, večina ni znala ceniti. Zdelo se nam je kar samoumevno. Podobno kot lani pa bomo tudi letos izjemno veseli vsakega slovenskega preboja v vsaj zadnji krog, ko mu še rečemo predtekmovanje. Toda tedaj vsaj v zaključnem izločilnem krogu Lige prvakov že vse spominja na najelitnejše klubsko tekmovanje na stari celini. Igra se celo himna Lige prvakov. Koreografija je enaka, vsa pravila igre okrog nas poročevalcev so taka kot potem vse do finalne tekme v maju ali juniju.

Tokrat se bodo za to po daljšem obdobju znova potegovali v Ljubljani. Olimpija bo prvo tekmo v Ligi prvakov po več kot dveh desetletjih igrala v sredo, 13. julija, v Stožicah. Če bomo mednarodni nogomet na našem največjem stadionu, seveda v klubskih razmerjih, spremljali tudi dober mesec pozneje, potem bo zadovoljstvo izjemno. Če ne pa bomo rekli, saj bo naslednje leto bolje. Vmes bomo vsaj z enim očesom spremljali tudi Maribor in Domžale, bojim pa se, da Gorice dalj kot do prvega četrtka v juliju tokrat v Evropi ne bo.