Mariborčan v ekipi nima več rojaka Mirala Samardžića, saj se je preselil h kitajskemu prvoligašu Henanu, računa pa lahko na Romana Bezjaka, ki je bil z dvema zadetkoma in podajo tudi prvo ime tekme v Splitu. V soboto je zadnjič dres Rijeke oblekel Ivan Močinić, kariero bo nadaljeval pri dunajskem Rapidu. Za uvod v evropsko sezono se bo lani drugouvrščeno moštvo hrvaške lige (za Dinamom je zaostalo 8 točk) 28. julija v 3. predkrogu Evropske lige v gosteh pomerilo z Istanbul Basaksehirjem.

Matjaž, so bile priprave na novo sezono za vas stresno obdobje?
Če imaš ekipo narejeno oziroma če imaš kader popolnjen, potem je to mogoče celo najzanimivejši del sezone, kajti veliko je treningov. Jaz kot trener najbolj uživam na treningih. Če ekipe nimaš narejene, potem je to veliko bolj stresno. Igralci prihajajo in odhajajo, prestopni rok še poteka. V Rijeki ne bomo imeli istega kadra kot v pretekli sezoni, saj je kar nekaj povpraševanja za naše najboljše igralce, a takšno je pač življenje trenerja na Reki.

Je ravno zato težko postaviti cilje za novo sezono?
Mislim, da je zdaj Rijeka že tako daleč z vso organizacijo in logistiko, tudi z vlaganji, da lahko govorimo samo o vrhu hrvaškega nogometa. Seveda vse na Hrvaškem zanima, kdaj bo padel Dinamo, ampak mislim, da vsaj v našem primeru to ne bi smela biti glavna tema. Najprej moramo razmišljati o sebi, o svojih prednostih in slabostih. Glede Evrope je veliko odvisno od žreba. V hrvaškem pokalu je cilj Rijeke vsako leto uvrstitev v finale, tako je tudi letos.

Kako pomembna je za vas Evropa ob vseh frontah, na katerih morate nastopati?
Če ti uspe tako kot nam dve leti zapored priti v Evropsko ligo iz ničesar, je to že del evforije, v določenem trenutku tudi nerealnih pričakovanj, kajti vlaganja tistih srednjih evropskih klubov so mnogo večja kot pri Rijeki. A z delom ter pozitivnim ozračjem in energijo se da narediti marsikaj. Rijeka je premagovala Stuttgart, Feyenoord, igrala s Sevillo, skratka, da se narediti marsikaj. Moraš pa biti v tistem trenutku pravi, absolutno je potreben tudi delček sreče, dati moraš vse od sebe, kar si v tistem trenutku sposoben. Kot sem že omenil, prestopni rok prinaša prihode in odhode, ekipo sestavljaš iz treninga v trening, iz tekme v tekmo. Nekako sem že navajen na to. Je pa res, da so pričakovanja na Reki zdaj mnogo višja, kot so bila. Takšni smo pač ljudje.

Kakšno izkušnjo vam iz dneva v dan prinaša Rijeka tako trenerju kot človeku?
Na Kvarnerju sem bil in sem sprejet izredno dobro, živim tako, kot bi si lahko samo želel. Normalno, da ko so bile velike zmage, sem bil spoštovan trener Rijeke in po vseh ustih, po izpadu iz pokala ali evropskega pokala sem pa "Slovenac na klupi Rijeke". Ampak to je nogometna zgodba. Ljudje so me sprejeli fantastično, za to se jim najlepše zahvaljujem. Glede trenerskega posla: če ti uspe, da se na vsakem treningu nečesa naučiš, da na vsakem treningu vidiš nekaj novega, kako malenkost, ki ti potem pride prav, ko sestavljaš mozaik, potem je to to, ne glede na to, ali treniraš v peti ligi ali v Evropski ligi. Vsaj zame je vsak trening izziv in dokazovanje, to želim tudi od igralcev. Vsak dan se vidi, tako je bilo tudi na evropskem prvenstvu, da danes ni več "švercanja" in tistih malih ekip. Oziroma so zelo redke takšne, ki jih lahko premagaš z več zadetki razlike. Vsi trenirajo in se pripravljajo, ogromno klubov vlaga, delajo v nekem sistemu oziroma organizaciji. Če nisi pravi, dobiš takoj okrog ušes. Nam se je to v pretekli sezoni zgodilo v hrvaškem pokalu proti Slavenu Belupu. Bil je boleč poraz, ki pa je mogoče v določenem trenutku celo prišel prav, da se nekateri streznijo oziroma streznimo in še enkrat spoznamo, da sta edini način, kako uspeti v nogometu, delo in pravilen odnos.

Omenili ste evropsko prvenstvo in manjše reprezentance. Katera vas je najbolj presenetila v Franciji?
Kar nekaj jih je bilo, ki so prihajale na prvenstvo kot popolni avtsajderji. Ne vem pa, ali je katera reprezentanca odigrala kakšno tekmo s povsem dekadentnim nogometom oziroma bunkerjem in parkiranim avtobusom v kazenskem prostoru. Vse ekipe so bile sposobne s hitro tranzicijo priti pred gol in te ogroziti, ničkoliko izidov potrjuje, da malih reprezentanc ni več.

Niste daleč od Slovenije. Koliko spremljate dogajanja v slovenskem nogometu, tako na klubski kot reprezentančni ravni?
Seveda spremljam. Rijeka ni daleč, danes se v medijih lahko izve vse. Klubska sezona se sicer ni izšla po mojih željah, sem le Mariborčan, ampak čestitke Olimpiji. Na koncu so bili oni tisti, ki so zasluženo osvojili naslov. Mogoče je to celo dobro za nogomet, da bodo tudi v Mariboru zdaj še bolj zavzeto delali. Je pa dobro, da ni neke prevlade v nogometu, kot je na primer na Hrvaškem, kjer Dinamo absolutno vlada že desetletje in je vse skupaj že malo monotono.

Glede reprezentance je najbolje, da se zgledujemo po tem, kar smo videli na evropskem prvenstvu. Menjava generacij, ki se zdaj dogaja pri nas, ni lahka zadeva. To zadevo je predvsem treba podpreti in dati ljudem čas. Vidi se, da se z novim sistemom tudi manjše reprezentance uvrščajo na evropsko prvenstvo, Slovenija pa se je tudi že v veliko težjih razmerah in kvalifikacijskih skupinah uvrščala na velika tekmovanja. Da pa bo Slovenija šla na vsako veliko tekmovanje, to pričakujejo samo tisti, ki zame nimajo pojma o nogometu. Vlaganja so takšna, kot so, pripravljalni center in vsi spremljevalni objekti na Brdu so fantastična zadeva. Tudi stadioni v Sloveniji so urejeni, infrastruktura je veliko boljša kot na Hrvaškem.

Mlade reprezentance na zadnjih tekmovanjih dosegajo sijajne izide, kar mnogi v Sloveniji na žalost pozabljajo. Ne vem, zakaj se tega ne bolj potencira. To je osnova, iz katere se bo dalo črpati. Ogromno naših igralcev igra v tujini, pa ne zato, ker so lepi oziroma ker jih tja pošiljajo tete in strici. Veliko je pozitivnega. Gotovo bo kdaj kakšna tekma tudi izgubljena, da bo treba tudi kaj potrpeti, to je normalno. Toda ljudem, ki so postavljeni na ta mesta, moramo zaupati, oni morajo prevzeti za to odgovornost. Mislim, da smo Slovenci že ničkolikokrat dokazali, da ko stopimo skupaj, smo sposobni narediti velike stvari. Tako na klubski kot reprezentančni ravni. Vsem želim pozitiven izid, ne govorim tega s figami v žepu. Ko je treba navijati za reprezentanco ali za kateri koli klub v evropskih tekmovanjih, sem prvi, ki želi, da se nogomet v Sloveniji razvija. Prepričan sem, da se bo v naslednjem obdobju spet zgodilo nekaj velikega.

Vrhunci tekme Split - Rijeka 0:3