Škofjeloški biser (rojen 7. januarja 1993), za katerim se že ozirajo številni znani klubi, je v Novi Gorici ustavil nekaj nevarnih strelov gostiteljev in bil poleg strelcev obeh zadetkov Senada Tignja in Sebastjana Cimerotiča najbolj zaslužen za presenetljivo zmago zeleno-belih z 2:1.

Priložnost je dobil zaradi nesuverene predstave pretežkega Damirja Botonjiča na mestnem derbiju prejšnji teden proti Interblocku, se izkazal na prijateljski tekmi v torek v Šenčurju (4:0) in popolnoma upravičil zaupanje bolj slavnega Oblaka v Olimpiji, trenerja Braneta, s katerim sicer ni v nobenem sorodstvu.

Branil brez obremenitve
"Ne vem, kaj bi rekel. V redu je, odlično," nam je odvrnil na uvodno vprašanje, kako vse skupaj dojema po prespani noči. Pozna se, da fant še nima izkušenj z mediji, a se ni bati, da ne bi bil v prihodnje pred mikrofoni bolj zgovoren. Tako kot je bil včeraj "zgovoren" na igrišču. "Malo je bilo treme, ampak ko stopiš iz slačilnice, vse mine. Branil sem brez obremenitve," dodaja novi vratarski up slovenskega nogometa, ki hitro hodi po sledeh vse bolj uveljavljenih Samirja Handanoviča in Vida Belca.

Oblak je po tekmi prejel veliko čestitk, kakšnega velikega proslavljanja zmage pa ni bilo, saj je imela ekipa že danes dopoldne v Mengšu regeneracijski trening. Jan bo imel za razliko od drugih nogometašev, ki so nastopili na nedeljskem srečanju, tudi delovno popoldne, saj ga čaka nov trening vratarjev pod vodstvom Andreja Kračmana.

Po poteh očeta
Vratarska usoda mu je bila položena takorekoč že v zibko. Vratar je bil namreč tudi njegov oče Matjaž. V Škofji Loki je branil v 3. ligi, v sezoni 1991/92, torej v prvem prvenstvu v samostojni Sloveniji, pa je bil rezervni čuvaj mreže takratnega prvoligaša Medvode.

Jan se je za žogo začel poditi že pri 6 letih pri NK Ločan, pri 10 pa ga je opazil takratni trener vratarjev pri stari Olimpiji Zoran Matovič in ga povabil za Bežigrad. Januarja letos je podpisal profesionalno pogodbo z "zmaji", ki ga s klubom veže do konca junija leta 2011. Spomladi je branil za mladince v 2. slovenski ligi in jim pomagal k napredovanju v najvišji rang tekmovanja, s člani je le treniral.

Vzornik Casillas
"Trije ali štirje, morda celo pet igralcev iz moje generacije bi čez kakšni dve leti znali opozoriti nase. Za zdaj pa še težko, ker je pri igralcih razvoj malo drugačen kot pri vratarjih," o vrstnikih razmišlja Oblak, čigar vzornik je Iker Casillas. Tako zaradi tega, ker je Španec že kot najstnik navdušil v vratih madridskega Reala (leta 2000 je kot 18-leten osvojil Ligo prvakov), kot zaradi ne tako izrazite višine. Casillas v višino meri 185 cm, Oblak dva centimetra več.

"Vse se da še popraviti," o svojih prednostih in slabostih nerad govori nedeljski junak Olimpije, ki se dobro razume s svojima kolegoma v klubu Botonjičem in Maticem Kotnikom. Je tudi standarden član reprezentanc v mlajših kategorijah, oktobra ga s selekcijo do 17 let v Estoniji čakajo kvalifikacije za evropsko prvenstvo.

Lani v Empoliju, letos v Fulhamu
Sredi julija je bil nekaj dni na preizkušnji pri angleškem prvoligašu Fulhamu, v Londonu je treniral z mladinci. "Razlika v organiziranosti v primerjavi s Slovenijo je kot dan in noč," poudarja Oblak, ki bo najbrž še obiskal Anglijo, a je od Olimpije odvisno, kdaj ga bo spet spustila na pot. Lani poleti je teden dni treniral tudi v italijanskem Empoliju.

Letos je obiskoval prvi letnik srednje šole za strojništvo v Škofji Loki. Poleg šole in nogometa si rad utrga nekaj uric tudi za druge športe (tenis, košarka), za zabavo pa pravega časa ni. Tako je pač, če že pri tako rosnih letih braniš v prvi slovenski nogometni ligi …

Matej Rijavec