Če je bil pred desetletjem dejaven predvsem na področju prava in je bil z zastopanjem razvpitih primerov nemalokrat na očeh javnosti, pa so danes njegovi izzivi povsem drugačni. Tako kot ves svet tudi on bije boj z nevidnim sovražnikom in se trudi, da bi nogomet ostal živ. Med epidemijo je z donacijo zaščitne opreme pritegnil veliko pozornosti. Prav tako pa veliko pozornosti pritegnejo njegova stališča glede aktualnega dogajanja v družbi.

Po dvanajstih letih vas spet gostimo v oddaji Intervju. Tokrat v drugačni vlogi, če bodo poslušalci iz radovednosti pobrskali po arhivu na spletni strani multimedijskega portala MMC. Takrat ste bili uvrščeni na lestvico desetih najvplivnejših pravnikov v državi. V intervjuju z Lucijo Fatur ste takrat dejali, da je kralj športa nogomet, in, zanimivo, vaš najljubši šport, vaš hobi vam zdaj kroji sedanjost. Ste odvetnik in športni funkcionar. Bi lahko rekli, da je nogomet strast ali velik posel?
Oboje. Nogomet je velika strast več milijard ljudi, hkrati pa je postal tudi velik posel. Odkar sem na tem položaju, je zame oboje, pred tem pa mi je bil samo strast.

Mineva leto in pol, odkar ste dobili še drugi mandat predsednika krovne evropske nogometne organizacije Uefa, najmočnejše organizacije v športu, ki ima po svetu tri milijarde in pol privržencev. Pri vodenju stremite k dialogu, enakosti spolov, solidarnosti, vključevanju, preglednosti, učinkovitosti, avtonomiji, zaščiti igre, vzdržljivosti, družbeni odgovornosti ter participaciji vseh deležnikov, takšen je bil vsaj vaš program ob kandidaturi za predsedniško funkcijo. Najbolj pa vztrajate pri tem, da je najpomembnejši nogomet. Še vedno vztrajate pri tem ali se je že kaj spremenilo?
Nič se ni spremenilo. Pravzaprav vsi vemo, da so to najpomembnejše stvari. Stvar je v uresničitvi, stvar je v tem, da se družba spreminja, da v tem hipu mogoče družba postaja rahlo bolj nestrpna, da je treba več narediti v boju proti takim nestrpnostim. Nogomet je bil vedno odraz družbe in je tudi zdaj. Zato se moramo prilagajati, moramo prilagajati načine delovanja glede na hipne razmere. Smo močna industrijska ali gospodarska panoga, hkrati pa nismo neodvisni od družbenih dogajanj, tako kot nihče drug, in zato mislim, da imamo v teh časih v Evropi in svetu na področju enakosti več izzivov, kot smo jih imeli prej. Zdaj, ko je prišel še ta nepričakovani napadalec, imenovan covid, so izzivi še toliko resnejši.

Koliko vam pomagajo izkušnje iz prava pri zdajšnjem delu? Občutek za pravičnost. Hitro ugotovite oziroma ocenite ljudi in pri samih pogajanjih, usklajevanjih kot spoznavanjih samih ljudi?
Mislim, da imam to lastnost, da ljudi dosti hitro ocenim, kar mi zelo veliko pomaga. Pomaga mi tudi odvetniška praksa. Po drugi strani pa pravo in pravičnost še vedno nista popolnoma pokrita, se ne pokrivata. Dejstvo je, da je bilo v nogometnem svetu zelo pomembno, da se vzpostavi red, da se vzpostavi spoštovanje predpisov nekih osnovnih načel. Mislim, da nam je to kar dobro uspelo. Po velikih aferah v nogometu v letu 2015 zdaj vsaj Uefa nima nikakršne afere ali kazenskih postopkov ali česa podobnega in je glede tega relativno vzorna organizacija.

Član izvršilnega odbora Uefe je lani dejal, da vam je natanko jasno, kaj želite doseči. Podpirate člane te organizacije. Z vsemi se posvetujete, tako izveste, kaj članice želijo doseči, in nato ukrepate. Organizacija ima 600 zaposlenih, finančno je trikrat večja od Fife. Morda si je kdo Fifo predstavljal za večjo organizacijo, ampak ste močnejši.
Veliko ljudi ne ve, niti jaz nisem vedel na začetku, da Uefa ni članica Fife. V nogometu ni takšen sistem kot v veliki večini drugih športov, pri katerih je svetovna športna organizacija na vrhu, celinske organizacije pa so ji podrejene. Uefa je posebna organizacija, ločena od Fife, seveda smo nekako tudi povezani. Na nek način nam to olajša delo, ker smo pri svojem delu popolnoma neodvisni.

Če ste pred tem spoznavali po večini državljane Slovenije, danes spoznavate ljudi z vsega sveta. Pri vašem predsednikovanju so neizogibna tudi srečanja z voditelji, javnimi osebnostmi, politiki, gospodarstveniki tako na tekmah kot tudi sicer.
Gre za popolnoma nov svet. Nogometni svet je en ogromen spremljevalni svet, v katerem spoznaš izjemno veliko zanimivih ljudi. Ker je tukaj prisotna tudi velika količina denarja, so zagotovo prisotni tudi ljudje, ki nimajo najboljših namenov. Zato je najpomembnejše, da ohraniš svojo neodvisnost. Najpomembnejše je, da se nikomur ne prodaš. Da imaš svoje principe, od katerih ne odstopaš, svoja načela in za zdaj mislim, da mi to kar uspeva.

Govorite o lobijih, o ljudeh s slabimi nameni v smislu …
V vsaki gospodarski panogi, v kateri je veliko denarja, ob tem pa še strast ljudi, to pomeni kombinacija tega dvojega, je ena izjemno velika moč, hkrati pa se v našo organizacijo ne da priti z nakupom vstopnice. Ljudje, ki so multimilijarderji, si zelo želijo priti v sistem Uefe, pa pač tega ne morejo narediti, ker je treba iti po določenem sistemu, treba je biti izvoljen v svoji nacionalni zvezi. Moram reči, da sem spoznal zelo veliko zanimivih ljudi. Zelo veliko ljudi, ki so izjemno uspešni v svetu in ki so hkrati tudi odlični ljudje, ki si samo želijo normalnosti, hkrati pa sem prepričan, da obstajajo tudi lobiji, ki nimajo tako zelo dobrih namenov. Jaz jih nisem spoznal. Postavil sem si ščit okrog sebe in mislim, da je vsem jasno, da s kakšnimi čudnimi nameni nima smisla prihajati k meni.

Iz tega lahko sklepamo, da ima nogomet vpliv na dogajanje v družbi, morda je večji od lokalne politike v določeni državi?
Zagotovo ima velik vpliv. Sami ste povedali, da dokazano več kot tri milijarde ljudi na svetu spremlja nogomet, polovica sveta vsaj. To je določena moč, določen vpliv. Je pa treba previdno ravnati s tem vplivom, ker strast je lahko nekaj zelo pozitivnega, lahko pa se spremeni tudi v močno rušilno in negativno silo.

Lani ste govorili o nogometni organizaciji, ki naj bi v letošnjem letu imela proračun v vrednosti skoraj šest milijard evrov. Govorimo o največjem proračunu katere koli športne organizacije v zgodovini. Je epidemija marsikaj obrnila na glavo in konkretno spremenila številke?
Ja, epidemija je spremenila številke do neke mere. Hkrati pa zaradi našega pravočasnega odziva z odpovedjo evropskega prvenstva 2020 in zaradi naših drugih ukrepov, ki so bili pravočasni, finančni udarec ne bo tako hud, da bi kakor koli ogrozil Uefo ali njene članice.

Sami pravite, da najbolje delujete, ko gre za izredne razmere, ko je stresno. Je bilo tako tudi med epidemijo? Svet je obstal, tudi nogometni. Niste se mogli odpraviti na delovno mesto v Švico, ampak ste čakali na prvi možni let doma. Vseeno vam je uspelo, da ste kot prva športna organizacija začeli dejavnosti, treninge in tudi tekme. Kakšna izkušnja je za vami?
Izjemno nenavadna izkušnja. Včeraj smo se ravno pogovarjali, da če bi nam kdo rekel, kaj se bo zgodilo letos, bi mislili, da je to scenarij filma in ne resnica. Sem še vedno optimist. Vidim, da se stvari popravljajo, spreminjajo in bodo postale normalne. Čutili smo izjemen stres že glede preložitve evropskega prvenstva, ker takrat se ni vedelo, ali bo to trajalo en mesec ali več. Hkrati pa smo izgubili krepko več kot sto milijonov evrov samo s preložitvijo EP. Verjetno sem imel več sto videokonferenc med sklepnim turnirjem osmerice v ligi prvakov in evropski ligi, potoval sem med Portugalsko in Nemčijo in imel celonočne pogovore z vladami. Pojavi se ti na primer voznik ene ekipe, ki je pozitiven, igralec druge ekipe in tukaj moram reči, da sta bili Portugalska in Nemška vlada izjemno pozitivni in sta znanstveno obravnavali vsak primer. Posamično smo mi edina športna organizacija na svetu, pravzaprav smo edina organizacija na svetu, ki je uspešno organizirala štiri mednarodne turnirje v štirih državah ob istem času med pandemijo. Takoj potem smo imeli tekme nacionalnih reprezentanc, ki so se na našo veliko srečo končale uspešno, odigrane pa so bile popolnoma vse tekme.

Če ostanemo še za hip pri evropskem prvenstvu. Želja Uefe je torej še vedno, da med 11. junijem in 11. julijem prihodnje leto v celoti in po programu izpelje EP, ki je v počastitev 60. obletnice od prvega evropskega prvenstva predviden v 12 mestih. Še ena izredna odločitev. Hkrati govorimo o projektu med epidemijo. Dvanajst držav z različnimi ukrepi, mišljenjem, ukrepanjem glede koronakrize. Dodatno velik izziv …
Odločitev, da bo EP potekal v 12 državah, je bila sprejeta preden mojim prihodom. Sama odločitev je malce nenavadna, na neki način je v počastitev 60. obletnice evropskega prvenstva, v počastitev vseevropskega prvenstva in se zelo lepo sliši. Je pa problematično že z organizacijskega vidika. Ker imamo različne valute, imamo Evropsko unijo in države, ki niso iz Evropske unije. Ob teh dodatnih razmerah z virusom je položaj še bolj zapleten, ampak vseeno računam na to, da bomo do takrat že dobili cepivo in da se bodo stvari normalizirale. Še vedno mislim in sem prepričan, da se svet ne more kar »ad infinitum« ustaviti zaradi tega virusa.

Saj v bistvu se je, do neke mere …
Do neke mere, ampak vse bolj se odpira, popolnih zapor, tako kot so bile marca in aprila, ni več. Kolikor sem govoril z epidemiologi na Portugalskem in v Nemčiji, pravijo, da je veliko več asimptomatičnih primerov. Verjetno strokovnjaki veliko več vedo o tem virusu. Vedo, kako pristopati k temu problemu, kako zaščititi ogrožene skupine in tako naprej. Mi, in pod mi mislim državljani sveta, smo bili presenečeni, šokirani in pravzaprav nismo vedeli, kako ravnati. Svet se je vedno prilagajal tako epidemijam in vojnam kot vsem drugim katastrofam.

Konec aktualne sezone lige prvakov je hkrati tudi začetek nove. Zdelo se mi je neverjetno pogumno in optimistično, da ste kot organizacija začeli novo sezono ter izpeljali sklepna tekmovanja. Glede na to, da so prihajali že pred časom očitki, da se je javnost in gledalce prepozno umikalo s stadionov. Da so bili to eni izmed možnih razlogov za širjenje koronavirusa …
Ti očitki so prihajali na lokalnih ravneh ali pa na eni lokalni ravni, v Sloveniji pa še to od enega politika. Tisti, ki približno pozna delovanje nogometa in tudi države, ve, da je to, ali so navijači na stadionu ali ne, navsezadnje odločitev vsake vlade in ne odločitev nogometne organizacije, ampak če hočeš v populistične namene uporabiti še en argument ali pa neargument, si lahko izmisliš, kar hočeš. Lahko bi tako rekli, da je nogomet kriv tudi za drugo svetovno vojno. Saj veste, beseda vse prenese, papir vse prenese in tudi tvit vse prenese.

Sklepni turnir je bil dobro sprejet. In bil je neka novost, prevetritev. Kako so se na vse to odzvali udeleženci tega turnirja? Kakšno je bilo razpoloženje med nogometnimi zvezdniki, glede na to, da so imeli določen čas odmor, hkrati pa je bil ponekod še vedno prisoten strah?
Nad tem novim sistemom so bili klubi, igralci, vodstva in trenerji izjemno navdušeni. Bilo je zelo zanimivo tekmovanje. Ves svet je to spremljal in takšne gledanosti še nismo imeli. Po mojem mnenju je zelo pomembno, da šport, v tem primeru nogomet, vrača ljudem upanje. Upanje v normalnost, upanje v to, da se lahko tudi kaj lepega zgodi in da ni treba samo gledati zaskrbljenih obrazov na televiziji, ki te svarijo pred koncem sveta. Vsaj enako pomembno je za nogomet kot tudi za družbo nasploh, da se je to začelo, ker smo pokazali, da lahko. Pokazali smo, da ljudje lahko vsaj doma spremljajo šport in da se počasi stvari premikajo na bolje. Mislim, da je naloga krovnih športnih organizacij tudi to. Vedeti pa seveda morate, da je bila stvar zelo tvegana, morali smo pokazati veliko poguma. Popolnoma jasno mi je bilo, da bi se marsikdo oglasil, če nam to ne bi uspelo, da bi nas obtoževali in tako naprej. Ampak v življenju ali pa v svetu se nikoli ne bi nič premaknilo v pozitivno smer, če ne bi določeni ljudje kdaj pokazali kaj poguma in se ne samo skrivali in obtoževali druge in čakali na njihovo napako. Zavedali smo se, da obstaja tudi določeno tveganje, da nam to ne bo uspelo, ampak smo to izpeljali odlično. Ključne odločitve so bile moje, ampak vsa izvedba je bila na strani ekipe Uefe, ki je po moji presoji odlično opravila svoje delo.

Ljudje so torej doma spremljali nogomet, za marsikoga nenavadne tekme brez navijačev. Smo tako priče tekmam, na katerih res prevladata kakovost nogometašev in ekip in ne toliko pritisk gledalcev?
Do neke mere imate prav. Pri teh visoko profesionalnih klubih jaz vidim, da pritisk ne vpliva več veliko na igralce. V Srbiji sem govoril z igralcem Manchester Uniteda Nemanjem Matićem in ga vprašal: »Kako se počutite igralci na igrišču?« Odgovoril mi je: »Jaz se počutim popolnoma enako. Vidim igrišče, hočem zmagati, vidim soigralce in sem osredotočen na to. Drugo me ne zanima.« Glede navijačev je druga težava. Za mene nogomet sestavljajo nogometaši in navijači. Vsi preostali smo spremljevalni orkester in tukaj je polovica tega manjkala. Ampak če to ne gre, je še vedno bolje spremljati nogomet na televiziji kot pa ga sploh ne spremljati. Spoštovati je treba tudi tiste navijače, ki čutijo veliko strast do nogometa, ki ga obožujejo, ampak ga ne gledajo na stadionih, ker si tega ne morejo privoščit ali ker tega ne želijo, ampak ga gledajo doma. Mislim, da jim je veliko pomenilo to, kar se je zdaj zgodilo.

Je še prezgodaj reči, da koronska kriza spreminja nogomet?
Prepričan sem, da koronakriza trajno nogometa ne bo spremenila. Ni ga spremenila ne prva ne druga svetovna vojna, ne španska gripa in ga tudi korona ne bo spremenila. Niti ne bo spremenila trajno človeštva. Mislim, da bomo iz te krize prišli vsaj tisti, ki bomo dovolj pametni, močnejši, pametnejši. Nekaterih napak verjetno ne bomo več delali, da bi se pa nogomet in življenje nasploh in človeštvo spremenili zaradi tega virusa, pa ne verjamem.

Dotaknil bi se tudi nogometne tržnice, ki vsake toliko pritegne pozornost zaradi finančnih vložkov, predvsem govorimo o prestopih nogometašev v druge klube. Aktualna zgodba je okoli za številne najboljšega nogometaša na svetu. Vodstvo Barcelone Lionela Messija ne želi izpustiti iz svojih vrst, razen če bi bil kakšen klub pripravljen odšteti astronomsko odškodnino. Govorimo o 700 milijonih evrov. Tu gre za klavzulo v pogodbi, po govoricah se je pojavljal klub, ki je bil pripravljen plačati ta znesek. Kot kaže, zdaj ne bo nič iz tega. Vseeno, kje so meje oziroma ali sploh še obstajajo, kar zadeva trgovanje, ali sklenemo, da cene narekuje trg?
Na vsak način cene oblikuje trg. Velikokrat dobim vprašanje od vaših kolegov novinarjev po svetu, ali je preveč denarja v nogometu. Jaz pravim, da ga ni. Namreč Uefa 86 odstotkov vseh sredstev razdeli nazaj nacionalnim zvezam in klubom. To pomeni, da od 55 vsaj 50, če ne kar vseh 55 držav ne bi moglo delovati nogometno, če ne bi bilo Uefe. Mi razvijamo nogomet, z našimi sredstvi so se postavila nešteta igrišča po svetu. Tudi slovenska infrastruktura ima tako rekoč vsa sredstva Uefe. Če bi še države delovale podobno ali pa Evropska unija, potem bi bil svet lepši v Evropi. Trg pač odloča tako kot povsod drugod. Dokler se denar iz nogometa uporabi za razvoj nogometa, za razvoj nogometa najmlajših, ženskega nogometa in podobnega, do takrat je za mene samo dobro, da je čim več sredstev v nogometu.

Znano je, da stremite k finančnemu fair playu, katerega cilj je obrzdati naraščajoče dolgove v evropskem nogometu. Klubi torej porabijo približno toliko kot zaslužijo, če tega ne spoštujejo, je na voljo veliko takšnih in drugačnih sankcij, kazni. Med drugim tudi prepoved nastopa v evropskih tekmovanjih. Nenehno smo priče opozoril o prepovedi igranja klubom, nismo pa še bili priče kakšnemu konkretnemu dejanju. To pomeni, da se nepravilnosti odpravi tik pred zdajci oziroma se upošteva meje zapravljanja?
Ne, bilo je kar nekaj zelo strogih kazni v preteklosti. Vedeti morate, kaj je finančni fair play in kaj je »competitive balance«, neko ravnotežje. Težava je, da so naše pristojnosti omejene. Klubom lahko rečemo, da morajo predložiti vso dokumentacijo in oni jo morajo predložiti. Če česa ne predložijo, pa mi nimamo organov, ki bi šli k njim ter naredili hišno preiskavo in pregledali njihove papirje. Finančni fair play je bil zelo uspešen, to pa zato, ker od uvedbe finančnega fair playa pa do danes izgub v evropskem nogometu, gledano v celoti, ni več. Prej so bile milijardne izgube. Tako v principu to deluje. O čem pa moramo razmišljati in tukaj bomo začeli spreminjati pravila. O tem, da naredimo nekaj za ravnotežje na to, da tisti ki porabi preveč bi moral plačati nekaj kar bi šlo v razvoj tistih, ki nimajo tisti, ki si ne morejo in tisti, ki spoštujejo pravila finančnega fair playa. Tukaj smo v pogovorih, vse skupaj se je malo ustavilo zaradi koronakrize, kjer smo se dan in noč pogovarjali samo o izvedbi tekmovanja, o tem, kako je treba narediti medicinski protokol. Zdaj septembra pa se začnemo naprej pogovarjati o tem, da bi uvedli morda neki, pogojno rečeno, davek na luksuz. To pomeni, da če je dovoljeno uporabiti recimo 300 milijonov, ti pa porabiš 400, moraš na tistih 100 milijonov plačat še en zelo velik znesek, ki gre direktno drugim zato, da se obdrži ravnotežje. Hkrati pa je pri ravnotežju treba vedeti, da imajo velike države večji trg in da male države pač tega verjetno ne bodo mogle nikoli dohiteti. Tudi v drugih industrijah tovarna športne opreme v Sloveniji ali pa na Hrvaškem ne bo nikoli mogla konkurirati Adidasu.

Lahko poenostavimo, da manjšate razliko med majhnimi in velikimi klubi?
Poskušamo manjšati ali pa vsaj ustaviti večanje.

Prej sem omenjal 700 milijonov. Ljudje so bili šokirani, številni niso vedeli ne za ta del pogodbe ne za to klavzulo. Ljudje so bili vzhičeni. Številni izgubijo upanje v svoj klub, v domači klub, ki nikakor ne more konkurirati z vlagatelji, lastniki naftnih ploščadi itd.
Znesek je bil zato tako visoko postavljen, da on pač ne bi mogel iti. V klubu so postavili tak znesek, ki ga nihče ni pripravljen plačati, zato, da bi ga na vsak način zadržali. Mislim oziroma prepričan sem, da ni bilo kluba, ki bi bil pripravljen plačati takšen znesek. Ker nisem videl pogodbe, ne želim govoriti, kakšno je moje stališče, ker ga nimam izdelanega. Precej diletantsko bi bilo, če bi govoril o pogodbi, ki je nisem videl. Šlo je predvsem za to, ali on lahko zapusti klub brez odškodnine ali ne. Številka je bila tako visoko postavljena zato, da bi si klub absolutno zagotovil, da ga ne bi zapustil.

V bistvu ste že na začetku nekako namignili, da je izziv spoprijemati se s pritiski na tem področju, kar zadeva trkanje kapitala na vrata takšne organizacije.
Samo še v Sloveniji zaznam, da je trkanje kapitala na vrata težava. Pozitivno je, če kapital čim bolj trka na vrata in jaz bom vesel, če bo trkal na vrata tudi v Sloveniji čim več. Ni videti, da bo, glede na precej kaotične razmere. Prav je, kar zadeva šport in nogomet, da tekmovanje ohranimo in ga ne prodamo pod nobenimi pogoji. Če pa nekdo želi vlagati v nogomet in, če ponovim, da potem mi 86 odstotkov vsega denarja namenimo grosupeljskemu ali domžalskemu klubu, je to samo dobro, ker bi bilo nogometa brez sistema, kot ga ima Uefa, konec.

Zaznamujemo stoto obletnico Nogometne zveze Slovenije, dejstvo je, da ste pustili pečat v nogometni zvezi. Med drugim je pod vašim vodstvom na Brdu pri Kranju zrastel moderen nacionalni nogometni center. Skoraj v celoti financiran z denarjem evropske in svetovne nogometne organizacije. Morda kakšna beseda ob tej jubilejni obletnici oziroma je v Sloveniji nogomet na prvem mestu v zadnjih letih?
Ja. V Sloveniji je nogomet gotovo na prvem mestu. To je častitljiv jubilej. Glede na velikost države imamo tudi izjemno velike uspehe. Številni so presenečeni, ko jim povem, kakšen je bil proračun NK Maribor, ko je vstopil v ligo prvakov. To je veliko manj kot klubi, ki so z njim tekmovali. Številni so presenečeni, da smo se dvakrat uvrstili na svetovno prvenstvo in enkrat na evropsko prvenstvo. Ne smemo pa po mojem mnenju niti biti pesimisti ob vsakem porazu, hkrati pa se ne tudi zanašati na te stare uspehe, ampak moramo zelo temeljito delati, ker brez temeljitega in sistematičnega dela napredka v slovenskem nogometu ne bo. To tarnanje »mi smo majhni, mi smo majhni« demantira Islandija, ki je prišla na evropsko, na svetovno prvenstvo, ki je v skupini A lige narodov in ima 350 tisoč prebivalcev, približno toliko kot Ljubljana. Sistemsko delo, ki potrebuje čas in potrpljenje. Mi smo malo razvajeni glede športa. Še iz nekdanje države pa tudi v Sloveniji, ker so bili veliki uspehi, smo zelo hitro nezadovoljni. Tako mislim, da s pravim delom in pravim pristopom lahko dosežemo velike uspehe tudi v prihodnosti in nogometna zveza tukaj po moji oceni, in jaz imam kar dober vpogled v to, dela zelo dobro.

Mladi perspektivni nogometaši zelo kmalu odidejo v tujino. Pustijo določen pečat v domači ligi in jih tuji klubi zelo hitro prepoznajo, prepoznajo njihov talent.
Mislim, da je to Bosmanovo pravilo, po katerem igralec z državljanstvom Evropske unije ni tujec v klubu, ki je v Evropski uniji, prineslo nekaj dobrih stvari, pa tudi nekaj slabih. Zagotovo ne najboljših za majhne države. Meni se zdi velika napaka staršev, če se že otroci sami ne odločajo, da pustijo16-letne, 17-letne fante takoj v tujino, da imajo seveda občutek, da so podpisali za velik klub. To je še daleč od resne pogodbe. Veliki klubi kupujejo igralce na zalogo. Predsednik enega največjih klubov v Evropi mi je povedal, da imajo 186 igralcev s pogodbo. To pomeni, da če si ti 170. igralec, ne pričakuj resne kariere. Mislim, da bi bilo za mlade fante dobro, da čim dalj ostanejo v slovenski ligi, da se pokažejo mogoče na evropskem poligonu, kjer jih gleda ves svet, in od tam potem počasi napredujejo v tujino. Pred dnevi mi je nogometni znanec rekel, da se igralci, ki igrajo v slovenski ligi, številnim strokovnjakom ne zdijo dovolj dobri za reprezentanco. V trenutku, ko podpišejo za drug klub mesec pozneje, so že dobri za reprezentanco. To tudi ni neka podpora slovenski ligi, ki je kakovostno solidna liga. Z enim od velikih nogometnih trenerjev smo skupaj gledali tekmo med boljšima ekipama slovenske lige. Rekel je, da če bi na tribuni videl 40 tisoč gledalcev, bi bila to zanj zelo resna tekma, ker pa je videl na eni strani tribune, na drugi pa bloke, mu je že to malo pokvarilo vtis. Sama igra pa ni bila slaba. Imamo nadarjene fante in dekleta v vseh športih. Velikokrat nam manjka samozavesti in ponosa, da bi rekli, da naša liga ni slaba. Tisti, ki igra v Sloveniji, ni avtomatično slab. In ni avtomatično tisti, ki podpiše za kateri koli tuji klub, že igralec, ki ga moramo favorizirati.

Eden izmed njih prihaja tudi iz Slovenije. Jan Oblak je poleg svetovnih zvezdnikov na nogometnem piedestalu. V tem času je poleg Lionela Messija, Cristiana Ronalda, Neymarja in drugih na plakatih, posterjih v otroških sobah oziroma v sobah mladih nogometašev. Je nekakšen idol. Smo že potrdili, da ima nogomet v modernem času pomemben vpliv in da lahko že gol na določeni tekmi spremeni marsikaj.
Seveda. Če se vrnemo k Janu Oblaku, on je fenomen. On je zagotovo eden najboljših vratarjev na svetu. Smo pa mi svojevrsten fenomen, se vidi malo naša individualistična narava, da imamo med najboljšimi desetimi vratarji na svetu dva slovenska. Samirja Handanovića in Jana Oblaka. To pomeni, da se da, da je mogoče, da moramo pokazati samozavest, da moramo promovirati naše igralce. Jaz to vidim pri naših sosedih Hrvatih. Ko oni opazijo nadarjenega 16- ali 17-letnega fanta, so časopisi polni naslovov »naš supertalent«, »spet bo mega zvezda«, takoj ga vpokličejo v reprezentanco, takoj mu namenijo veliko pozornosti in to mu dviguje ugled, ceno in samozavest. Pri nas pa je praviloma tako, da ne verjamemo v mlade ljudi pravočasno. Mislim, da bi morali to spremeniti. Mi smo v športu absolutni fenomen na svetu. To si moramo priznati. Vsi, od Jana Oblaka, Samirja Handanovića, Josipa Iličića do Kevina Kampla, so na najvišji ravni. Če pogledate Luko Dončića, pa včasih premalo pozornosti dobi, se mi zdi, Goran Dragić, ki je absolutno genij svetovne košarke. Imamo dva vrhunska kolesarja, ki sta pravzaprav prvi imeni Toura. Bolje, da neham naštevati, ker bom koga izpustil. Če mi nimamo razloga za samozavest, potem je nihče nima.

Velik pomen za Uefo, če ne največji, imajo tudi televizijske pravice. Morda se ob tem dotakneva samega pomen javnega medija. Kakšen pomen ima po vašem javni medij v letu 2020? Vsekakor ostaja interes prenašanja tekem reprezentanc, kar pa bo v prihodnosti vse večji izziv tudi zaradi vse večjega zanimanja na trgu, spreminjanja številk in tako naprej.
Ne morem posegati v to, da bi zdaj govoril o tem, kdo bo prenašal tekme reprezentanc ali klubov, ker zato ostaja razpisni postopek. Dejstvo pa je, in tega ne govorim, ker imam intervju na vašem Radiu, da sta nacionalna televizija in nacionalni radio ključnega pomena za neodvisno poročanje v vsaki državi. Imata podoben pomen kot javno zdravstvo, javno šolstvo in bi pomenilo, po mojem mnenju, popolno katastrofo, če bi ti javni servisi za državljane izginili ali pa če bi delovali kot orodje katere koli politike.

Med epidemijo koronavirusne bolezni 19 ste vzbudili kar nekaj pozornosti oziroma je Slovenija z vašo pomočjo dobila donacijo zaščitne opreme, pozneje je celo izbruhnila afera z maskami. Kako ste gledali na vse to dogajanje? Zdi se, da ste se v tistem trenutku tudi malce umaknili od vsega dogajanja. Če obudimo tisto obdobje, bilo je izredno napeto, bil je prisoten strah …
Mene so tokrat prosili za pomoč, ker pač mask ni bilo. Dobivali smo klice zdravnikov, klice iz vseh strani. Jaz sem pač poklical nekaj prijateljev in sem uredil to donacijo. To ni bilo vsem všeč, ker vsi niso mogli urediti donacije. Potem so me spraševali, ali bi še pomagal, da kupijo. Poskrbel sem za kontakt, potem iz tega ni bilo nič. Ne bi želel zdaj obnavljati vseh zgodb, zakaj in kako, ker niti ne vem podrobno. Ostaja pa, po mojem mnenju in po mnenju ljudi, ki jih jaz poznam, grenak priokus, da je spet iz vsega skupaj nastal problem. Spet se je začelo obtoževanje naši–vaši. Eni in isti ljudje, ki to delajo že 30 let, poskušajo Slovence deliti in to nasilno, jih žaliti, zmerjati tiste, ki ne mislijo enako kot oni, prikazujejo jih kot državne sovražnike, kar je pravzaprav zelo žalostno. Ne bo dolgo trajalo, ker ljudje tudi nismo neumni, da bi nasedali tem stvarem. Mi je pa hudo, ker zdaj iz neke distance, iz tujine pogosto vidim, kako smo Slovenci sprti, kako pravzaprav vse bolj vidim zdaj, kako smo željni neke pozitivne besede, neke lepe besede, nekaj prijaznosti, nekega upanja v prihodnost, ne pa samo obtoževanja, zmerjanja, žaljenja in poniževanja.

To govorite v primerjavi z drugimi narodi ali gre le za vaše opazovanje od daleč?
Gre bolj za opazovanje od daleč. Zagotovo imajo tudi v kakšnih drugih državah kakšne podobne primere, ampak te zaboli, da neka bolestna sla po položaju nekaterim da možnost, da jim nič več ni sveto. In da noben argument več ni pomemben. Pomembno je, da se prikazuje državo kot problematično, da se prikazuje družbo kot problematično, da se prikazuje neke imaginarne duhove iz ozadja, ki vodijo stvari. To je škodljivo in to me spominja na neke čase iz zgodovine, ki pa so na srečo minili. In tudi ti časi, ki se zdaj dogajajo, bodo minili.

V medijih zadnje mesece opažamo in tudi pogosteje beremo vaše citate, komentarje na različno dogajanje v družbi, hkrati zanikate, da bi vas kakor koli zanimalo vstopiti v politiko. Če preberem enega izmed citatov: »Slovenska politika me ne zanima. Imam izjemno zanimivo službo in zelo uživam v tem, kar delam. Ne želim se spuščati na raven naših lokalnih oblastnikov, vendar mi ni všeč, da se ponavljajo isti vzorci.« Kako so vas presenetili odzivi javnosti. Ste le javno povedali svoje mnenje kot državljan o aktualnem stanju?
Predvsem to, da me politično udejstvovanje ne zanima in da ne bom kandidiral na nobenih volitvah, mi daje še večjo kredibilnost, da lahko povem, kar si mislim, ker nimam prav nobenega osebnega interesa. Glede odziva javnosti vam lahko povem, da sem dobil več sto pisem. Ljudje me ustavljajo na cesti in se zahvaljujejo za pozitivne besede. Ljudje čakajo pozitivne besede, hočejo upanje, lepo življenje, ne želijo, da jih negativci polnijo s strahom in tega v nedogled zagotovo ne bodo odobravali. Sem prepričan. Vse drugo je dnevno politično dogajanje, s katerim se ne mislim ukvarjati. Besed vsakega šaljivca tudi ne bom komentiral. Nedavno sem bral kolumno odličnega slovenskega novinarja, v kateri je citiral odlično misel Dostojevskega: »Če se boš ustavil in metal kamne v vsakega psa, ki laja nate, ne boš nikoli prišel do cilja.« Mislim, da je treba tako tudi gledati.

Vaša pozitivnost je zanimiva, takšne danes primanjkuje. Tudi glede komunikacije države z državljani, ko govorimo o predstaviti podatkov glede širjenja koronavirusa kot tudi samega prejudiciranja, kaj nas še čaka. Bi vi to naredili drugače, bolj pozitivno, umirjeno?
Ne želim govoriti, kaj bi jaz naredil, lahko pa povem, kaj bi si jaz želel slišati in kaj bi si želela slišati večina ljudi. Položaj je resen, spoštujte ukrepe, samo če boste spoštovali ukrepe, bo stvar boljša. Ne bojte se prihodnosti, prišli bomo iz teh težav, kar je tudi vse res. Če pa se reče: »Razmere so grozne, pričakujte drugi val, tretji val, četrti val, odpovejte dopuste, verjetno boste tudi vsi izgubili službo, ker bo ekonomija propadla, pa to ne daje ljudem kakšnega posebnega upanja. To je pač moje mnenje, mnenje državljana Slovenije. Imam rad to domovino in mene ne bodo utišali, povedal bom tisto, kar hočem in kar mislim, da je prav.

Se redno vračate z delovnega mesta v Slovenijo? Kako odklopite vse dogajanje v teh zadnjih mesecih? Verjetno kakšen predsednik pred vami ni imel takšnih izzivov? Nekaj smo že govorili o preživljanju časa med epidemijo in karanteno. Kako ste si oziroma kako si krajšate čas?
Nihče od predsednikov Uefe še ni imel takega izziva. Izziv, pritisk in stres so bili velikanski. Na telefonu sem bil tako rekoč dan in noč. To je težko čisto odklopiti. Prve mesece, ko sem bil doma, ko je bil svet popolnoma ustavljen, mi je bilo na neki način super, ker sem bil lahko s svojo družino, ker smo se več družili, ker smo hodili v naravo. Po drugi strani pa te ta negotovost teži. Ne veš, ali bo to trajalo en teden, en mesec, eno leto. Zaskrbljen si, če imaš družino. Jaz, ki sem dobro plačan, sem zaskrbljen, zdaj pa si zamislite, kako je ljudem, ki imajo tri otroke, nizko plačo in ne vedo, ali bodo po koncu te epidemije še imeli službo. To povzroča izjemne psihološke stiske, ne samo v Sloveniji, ampak po vsem svetu. To je hud, hud izziv za človeštvo in tudi na to bi morali misliti vsi, ki imajo ta privilegij, da komunicirajo z javnostjo, da zelo prestrašeni ljudje morda prvi hip bolj spoštujejo navodila, dolgoročno pa so v stiski in dolgoročno so njihovi odzivi lahko zelo nepredvidljivi. Če ne bomo začeli prinašati virusa pozitivne energije, bodo posledice teh razmer zelo hude.

Torej se ne motim, če predvidevam, da optimistično zrete v prihodnost? Ker vsega slabega je tudi enkrat konec?
Absolutno, na vseh področjih, ne govorim samo o tem virusu, ampak o vsem slabem, kar se dogaja v Sloveniji ali v svetu, vsega bo enkrat konec. Vse slabo povzroči škodo, hkrati pa nam vse slabo prej ali slej da misliti, da je slabo in da si tega ne želimo več.