Iin predvsem brez prejetega gola! Vratnica in prečnik domačih sicer ne štejeta, sta pa zelo opazno opozorilo, da previdnost pred povratno tekmo ne bo odveč. Vsekakor pa upamo, da bo opozorilo pravočasno, sreča pa naj bi tako kot vedno spremljala hrabre. Čeprav se na srečo iz tekme v tekmo ne gre zanašati. Petkova prvenstvena tekma z novinci iz Zavrča (2:1)in sinočnja z Birkirkaro, ki v svetu evropskega nogometa ne pomeni veliko, sta dobršen del sreče na začetku sezone že pokurili.

Težko ponoviti zadnji dve sezoni
Na krilih visoke zmage v superpokalu z Olimpijo (3:0) se ne bo dalo priti dlje od osnovnega cilja v tem poletju, do šeste evropske tekme. Po dveh sezonah Maribora v Evropski ligi bo tudi ta več kot dovolj tudi letos, če že z najbolj prestižnim tekmovanjem znova ne bo šlo. Še enkrat bi opozoril na nepisano pravilo v športu, vreden si toliko, kot je vreden tvoj zadnji dosežek.

Ko nečesa nimaš več, šele ceniš, kaj si imel
In ko smo pri tem, se vrednost kluba pa tudi posameznika dokončno meri šele, ko sestopiš z odra. Zato to najbolj velja le za igralce ali trenerje, saj naj bi bil klub vedno nad vsakim posameznikom. Skoraj dve desetletji je že minilo, ko je prizorišče, ki je bilo najbolj obsijano, zapustil Srečko Katanec, ki je sinoči v družbi tistih, ki si jih je najbolj želel ob sebi, praznoval abrahama.

Hitro je moral sestopiti, saj so mu poškodbe to narekovale že v pri 31 letih. Ob vsem nikdar na svoji poti ni pazil nase. Gleženj si je poškodoval že kot mladinec in nikdar več ni bil tak kot prej. Srečko je drugič v vlogi slovenskega selektorja in njegov duh je bil nad izbrano vrsto tudi ves čas, ko ga ni bilo zraven. Ni bil izbran za najboljšega slovenskega igralca, ko je evropska zveza opravila imenovanje za vse svoje članice.

Zgolj finale Lige prvakov manj od "scudetta"
Toda mimo tega, da je novopečeni abraham med redkimi, ki so igrali v vseh treh finalih, ki jih je nekdaj ponujalo evropsko klubsko področje, pa nihče ne more. Ob vsem je kot mladenič že okusil evropsko prvenstvo in za uvod zadel svojo mrežo. Igrati v četrtfinalu svetovnega prvenstva pa mu zaradi poškodbe ni bilo dano. Čeprav je neštetokrat stisnil zobe, tedaj ni mogel zaigrati proti Maradoni. A zato je z "malim zelenim" igral, ko je s Sampdorio leta 1991osvojil italijansko prvenstvo.

Sam pravi, da je "scudetto" nekaj, kar je največ. Morda bi menil drugače, če ga na Wembleyju v finalu najelitnejšega klubskega tekmovanja maja 1992 ne bi ustavila Barcelona in gol Ronalda Koemana v podaljšku. V tisti sezoni je zabil tudi gol branilcem naslova na Marakani. Biti zgolj finalist je za Katanca manj kot naslov italijanskega prvaka.

Veseli za oba, Srečka in Zlatka
Morda ga je med pošto v teh dneh presenetila tudi tista, ki jo je poslal Zlatko Zahovič. Vsaj upamo lahko, čeprav ima Zlatko najbrž polno glavo skrbi po sinočnjem dogajanju na Malti. Slovenski nogometni živelj pa je zagotovo vesel, da ima oba.