Vsekakor tudi neuspeh sinoči v Firencah še ni bil dokončno usoden, je pa že nakazal usmeritve slovenske nogometne vrste v obdobju, ki sledi. Čeprav na koncu prinesejo enako, si zmage in tudi porazi v športu niso enaki.

Zmaga v Estoniji prej škodila kot koristila
Slovenski nogometaši po lanskem nastopu v Južni Afriki, ki je zares ugajal, več kot očitno niso več našli pravih poti, ki bi slovenski reprezentančni nogomet zadržale v smeri uspeha. Že domači poraz v Ljudskem vrtu s Severnimi Irci, ki so zdaj še dlje od nastopa na Poljskem ali v Ukrajini, je razkrival marsikaj, na kar pa večina niti ni bila pozorna. Vsekakor pa se je po točki v Beogradu vse spet nekako obrnilo v pravo smer. Tudi zmaga z domačim avtogolom v Talinu je prej škodila kot koristila. In to ne glede na to, da so tiste tri baltske točke takrat veljale zares ogromno.

Katanec ostal brez dela
Selektor Matjaž Kek je sredi avgusta za enega izmed svojih fantov uporabil zanimivo prispodobo, češ da je večji del tekme lepo zbiral mleko v svojem zbiralniku, nato pa je z eno potezo vse skupaj razlil. V teh kvalifikacijah se je očitno to pripetilo tudi selektorju samemu. Po Belgiji se je nad reprezentanco zgrnilo nekaj mračnih podob, ki so več kot očitno vse skupaj obrnile v napačno smer. Takrat bi bil ob žvižgih s tribun, ki so tako zmotili vse skupaj, morda potreben tudi poraz, ki bi predramil vrsto, ki zagotovo čez noč ni pozabila igrati nogometa, prav tako pa fantje niso kar na hitro postali tujci. Moč garderobe in moštva v celoti je bila v tej drugi uspešni generaciji našega nogometa še bolj pomembna kot v tisti, ki jo je do uspehov vodil Srečko Katanec, ki je od sinoči tudi med prostimi trenerji. In ni malo poročevalcev, ki so že sinoči preigravali možnosti, da se Srečko Nazionale vrne nazaj na selektorsko mesto slovenske reprezentance.

Kazen je sledila pri Bačinoviću
Toda tisti, ki so trenutno poleg, si najmanj do oktobrskega termina zaslužijo mir v hiši. Nekaj so jim ga začeli podirati igralci sami. Kazen je že sledila pri Arminu Bačinoviću, saj posamezniki, ki so na vratih reprezentance, več kot očitno še ne premorejo bremena, ki ga prinaša odgovornost igranja pred domačo javnostjo. Ko igraš v tujem dresu, so obveznosti zagotovo drugačne, če to želi kdo priznati ali ne. To se je sinoči dobro videlo v Firencah, ko so domačini mirno ob spodbudi s tribun gradili svoj nov uspeh in pričakovano uvrstitev na novo evropsko prvenstvo.

Največ zapravili na domačih tekmah
Cesare Prandelli je zares obetavno vrsto azzurov želel predstaviti tudi v svojem mestu, kjer si je ustvaril nogometno ime. In to so malenkosti, ki jih pri nas ne znamo ceniti. Možnosti za napredovanje vsekakor so, toda že ob pisanju koledarja tekem bi v našem taboru vsekakor morali razmišljati, da v zadnjih dveh krogih nisi prost. V petek, 7. oktobra, bo v Beogradu za nas igrala Italija, v Belfastu pa Severna Irska, naši bodo na Ptuju le nemo zrli v televizijske zaslone in čakali na morda še zadnjo priložnost. Toda na domačem igrišču smo skoraj že zapravili pot na novo veliko tekmovanje.