Le peščici ljudi je dano, da jih zaradi enega gola narod slavi kot velike junake. Pred osmimi leti je bil to Mladen Rudonja, ki je dosegel gol proti Romuniji za preboj na svetovno prvenstvo, zdaj pa je to Zlatko Dedič. 18. novembra je na povratni tekmi dodatnih kvalifikacij proti Rusiji v 44. minuti dosegel zadetek, zaradi katerega je odleglo tudi nekdanjemu selektorju Srečku Katancu, saj je imel že dovolj vprašanj tipa: "Menite, da bo Slovenija še kdaj igrala na velikem tekmovanju?"

Simpatični fant iz vasice Podgorje pod vznožjem Slavnika se je leta 1984, ko je Bosna gostila zimske olimpijske igre, rodil v Bihaću. Na začetku kariere je igral za Koper, vendar se je hitro preselil na italijanske zelenice. Prvi klub je bila Parma, ki ga je takoj posodila Empoliju, ki je igral v drugi italijanski ligi. Dedič je v državi, ki bo čez pol leta v JAR-u branila naslov svetovnega prvaka, igral vse do letos, ko se je preselil v Nemčijo k Bochumu, za katerega še ni dosegel zadetka. V dresu slovenske reprezentance je debitiral avgusta 2004. Prvi gol je zabil lani septembra na tekmi proti Poljski.

Kako se je spremenilo vaše življenje po tekmi proti Rusiji?
Več je medijske pozornosti, sicer pa se pri meni niti ni prav veliko spremenilo. Že po dveh dneh sem odpotoval v Nemčijo in se posvetil delu v klubu. Morda spremembe bolj občuti moja družina.

Ste slišali, da se je povečalo zanimanje za nakup nepremičnin v Semedelskih razgledih, kjer stanujete?
Ja, sem slišal izjavo gospoda Andreja (Kuplenka, op. a.), direktorja agencije za nepremičnine. Me veseli, da si ljudje želijo moje bližine ...

Vam je odločilni zadetek vlil tudi samozavest za nastope v nemškem prvenstvu?
Seveda, vsem je ta uspeh proti Rusiji vlil samozavest, je pa treba še bolj delati. Vemo, da smo kakovostni in da zmoremo ogromno, toda še naprej moramo ogromno garati.

V dresu Bochuma še niste zadeli, vas to zelo živcira?
Ne ravno živcira, saj igram na drugačnem položaju kot v reprezentanci. Vseeno pa je za napadalca to kar manjša težava. S trdim delom in garanjem verjamem, da mi bo uspelo, upam, da že kar na naslednji tekmi sredi januarja.

Ste sicer zadovoljni s svojimi predstavami? Le proti Eintrachtu ste odigrali vseh 90 minut. Petkrat ste bili zamenjani, petkrat pa ste v igro vstopili v drugem polčasu.
Zelo sem zadovoljen s svojimi igrami, predvsem pa se dobro razumem z novim trenerjem. Igram vedno, odkar on vodi klub. Dobro se moram še privaditi na svoje igralno mesto. Po začetnih težavah je zdaj vse v redu.

Heiko Herrlich je očitno preporodil ekipo. Zakaj ekipa pod vodstvom Švicarja Marcela Kollerja ni igrala dobro?
Ne bi vedel, saj sem ga premalo poznal. Z njim sem bil le mesec, morda mesec in pol. Res je, da se je vse, odkar je prišel novi trener Heiko Herrlich, spremenilo na bolje, a še vedno smo na kritičnih mestih, toda s takšno igro se bomo odlepili od dna lestvice.

Sploh če boste igrali tako kot v Hannovru, ko vam je uspel veličasten preobrat v drugem polčasu (od 2:0 do 2:3). Kaj pričakujete v boju za obstanek? Se bosta Stuttgart in Hertha dvignila?
Tudi mi to pričakujemo, čeprav bo za Hertho zelo težko, ker ima malo točk. Boj bo hud. V teh dneh se moramo spočiti, potem pa trdo delati, da zadnje tekme ne bi več odločale o ničemer in bi se lahko igralci, ki gremo na svetovno prvenstvo, mirno pripravili na prvenstvo.

Obeta se hud boj za naslov prvaka v Nemčiji. Na zadnji tekmi doma ste bili brez možnosti proti Bayernu (1:5). So prebujeni Bavarci glavni kandidati za naslov? Vas Bayer preseneča?
Glede Bayerna se strinjam. Žal smo igrali proti Bayernu v najslabšem mogočem trenutku, saj so bili v vrhunski formi. Tudi Bayer Leverkusen ima zelo dobro ekipo in zelo lepo igro. Vsekakor bo zanimivo, toda mi smo osredotočeni nase in si želimo čim prej zagotovili obstanek v ligi.

Kako ste se privadili na Bochum oziroma na Nemčijo, glede na to, da ste bili prej več let v Italiji?
Na začetku je bila zelo velika razlika. V Italiji sem bil osem let in sem se počutil kot doma. Po začetnih težavah v Nemčiji se tudi z družino zelo dobro ujamemo, malo nas muči le jezik.

Imate tudi sedemmesečno hčer Saro. Lahko bi rekli, da je to vaš drugi najpomembnejši letošnji "zadetek"?
Strinjam se, to je res nekaj velikega, pozitivnega v mojem življenju. To mi daje dodatno energijo, dodatno moč za delo, treninge in življenje. Skupaj s punco Meliso smo res pravi tim, če uporabim nogometni izraz.