... in tega se je Jose Mourinho še kako dobro zavedal.

To je ena izmed misli, ki jo je v Športni zgodbi na Valu 202 po povratni tekmi Lige prvakov med Barcelono in Interjem (1:0) izrekel Simon Tecco. Objavljamo celoten povzetek.

Sinočnji polfinalni obračun je spisal mnogo zgodb.

Prvič sta si v Ligi prvakov nasproti stala brata, Diego in Gabi Milito, na sklepnem dejanju se bosta merila Mourinho in Van Gaal, oba v lovu za drugo evropsko lovoriko z drugim klubom, kar je doslej uspelo le dvema, Kamerunec Eto'o se je potiho znova maščeval klubu, ki ga ni želel, njegova zamenjava Ibrahimovič je bil neviden, prav tako mali bog Messi, Pique je moral požreti vse izzivalne besede, Camp Nou se je sekundo veselil in čez 2 minuti povsem onemel.

Navsezadnje, spisal je zgodbo o Davidu in Goljatu, kakršne v nogometnem svetu nismo videli že lep čas. Tekma je bila bolj podobna hokejskemu power playu kot nogometnemu srečanju. Inter je ob prednosti dveh zadetkov, taktiki trenerja in po "sili" razmer s krčevito obrambo razbijal valove Barcinih napadov, se znal miselno sproti prilagajati položajem in izkoriščati bogate izkušnje veteranov.

Jose Mourinho je hočeš nočeš trenutno eden največjih nogometnih strokovnjakov. Če je njegovemu nasprotniku Pepu Guardioli sreča že pri prvi zaposlitvi namenila skupino igralcev z izjemnim talentom in medsebojno kemijo, je Mourinho zgodbo Interjevega prvega finala po kar 38 letih in petega sploh spisal z gručo igralcev, ki jih nihče ni hotel in ki dozdevno niso imeli ne razpoznavne igre, ne tehnike ne sloga, kaj šele kemije.

Pandeva so na grd način spodili iz Lazia, Cambiasso je bil v prvi eri madridskih galaktikov tehnološki presežek, prav tako Samuel, Sneijder v drugi. Eto'o je bil privesek prestopa Ibrahimovića, Motta pri Kataloncih ni našel svojega prostora, Lucio je po mnenju mnogih navijačev Bayerna že prišel v leta nogometnega zatona. Skupaj z metuzalemom Zanettijem in nekaj mlajšimi igralci, s katerimi so bile razburkane karierne vode prijaznejše, jih je Mourinho izklesal v moštvo, ki je na kolena spravilo nogometne bogove iz Katalonije - zadnji dve leti dozdevno nepremagljive.

Mnogi so in bodo dejali, da je bila sinočnja predstava Milančanov antipropaganda za nogomet, da bi moral Inter igrati ofenziveje, če ne zaradi drugega zaradi spektakla za množice, prilepljene ob zaslone. Kruha in iger. A to bi bilo enako nogometnemu samomoru in tega se je Portugalec še kako dobro zavedal. Mnogokrat je v zadnjih letih slišati, da globalizacija briše meje in identitete, podoben učinek je dosegla tudi v nogometu.

Če smo v preteklih desetletjih lahko uživali v različnih opredelitvah in slogih nogometa, so v zadnjih letih zaradi množičnih prestopov in vse večje popularizacije domačih prvenstev tudi na tujih tleh klici po spektakularnem in bombastičnem slogu igre, katerega vrhunec je Barcelona, postali vse glasnejši in nič drugega razen igra hitrih, kratkih podaj z atraktivnimi potezami ni potešila žeje navijačev tega ali onega kluba, ki so tako igro zahtevali tudi od lastnih ljubljencev.

Slog, ki je zaradi specifičnih karakteristik pisan na kožo "blaugrani", je postal dogma in vsak njen nasprotnik si je želel dokazati, da je lahko bolj "barcast" od Barce, kar se jim je vedno maščevalo. V nogometno šibkejših državah, tudi Sloveniji, sta iskanje svetega grala oziroma "totalnega" nogometa, videnega na tujem, in povečanje števila prenosov povzročila padec zanimanja za domače lige, saj niso uspele zadovoljiti novega gurmanstva nogometnih navdušencev, in posledičen padec kakovosti. Mourinho je svetu sinoči dokazal tri stvari: totalnega nogometa ni in ni nikoli obstajal, nogomet je moštveni šport in ne le merjenje moči dveh enajsteric nogometašev ter kot zadnje: nogomet je mogoče tudi rezultatsko uspešno igrati na več kot en sam način.