Drugi najboljši strelec v zgodovini slovenske nogometne reprezentance je pred pol leta na tekmi proti Malti zadnjič stopil na igrišče. Potem ko je z Mariborom osvojil naslov državnega prvaka, se je pri 38 letih odločil za slovo od nogometnih zelenic. Zdaj spoznava, da življenje po upokojitvi ni lahko. Zaveda se, da bi lahko še igral, toda ne bo si premislil. "Še vedno imam ponudbe za aktivno igranje, a tega ne bom naredil. Moram se sprijazniti z novo vlogo v življenju," pravi.
In še: "Minilo je šest mesecev, zdaj drugače gledam na nogomet, kot sem prej. Počutim se dobro, o tem, kaj bom počel v prihodnosti, pa vam za zdaj ne morem povedati še ničesar konkretnega." Več v spodnjem intervjuju.

Ste dolgo razmišljali, preden ste junija sprejeli odločitev, da končate kariero?
Sam sem bil že nekaj časa prepričan, da je prišel čas za to, a nisem želel, da se to preveč napihuje. Vsi so izvedeli tri dni pred tekmo proti Malti, tudi selektor. Nisem želel prevelike pozornosti.

Je bil osvojeni državni naslov z Mariborom tista pika na i, da ste se tako odločili?
Ne. Že ko sem se na začetku lanskega leta vrnil v Slovenijo, sem bil odločen, da bom po letu in pol obesil kopačke na klin. Po treh, štirih tednih sem sicer že dobil nekatere nove ponudbe za igranje, ko sem moral zelo veliko razmišljati, ali vendarle nadaljevati, toda družina in majhen otrok sta ostala v ospredju.

Kako blizu ste bili v resnici temu, da bi vseeno še naprej igrali?
Iskreno povedano, sem bil zelo blizu, da si premislim. Ko vidiš, da si fizično še vedno zelo dobro pripravljen in sposoben, ter na neki ravni, da lahko še pomagaš, potem pa na zadnji tekmi dosežeš še zadetek, veliko razmišljaš. Tehtnica je bila v nekem trenutku že bližje temu, da se vrnem. Pol leta sem res posvetil samo družini. Je lepo, a seveda ti nekaj manjka. Manjkajo ti neka želja, agresija, odgovornost in uspeh, ki si jih bil navajen z igrišč.

Pred nekaj tedni se je govorilo, da bi lahko znova oblekli dres Kölna.
Ja, želja je bila edino še to, da bi mogoče pomagal Kölnu, kjer sem preživel najlepša leta. Bil sem pripravljen pomagat, vem, v kakšnem položaju je klub, je na zadnjem mestu. Tam sem sam že doživljal podobne stvari, ko smo izpadli v drugo ligo. Veliko sem v Nemčiji, bil sem na tekmi, pogovarjal sem se z nekaterimi vplivnimi možmi, ponudil svojo dobro voljo, če kaj potrebujejo, in to je to. Nič konkretnega. Mediji so vse skupaj malo napihnili.

Torej je biti nogometni upokojenec očitno kar težko.
Prav zaradi tega sem vrnil v Slovenijo in tu odigral še sezono in pol. Da se pripravim na konec kariere. Po mojem mnenju bi mi bilo veliko težje, če bi končal kariero takoj po vrnitvi iz Japonske. Tudi tako pa je težko. Ko sem ob predvajanju posnetkov zdaj na prireditvi videl nekatere trenutke, tekme oziroma sebe na panoju, mi je srček spet hitreje zaigral.

Kam gre odvečna energija, ki ste jo med kariero sprostili na igrišču?
Najbolj na otroka, ampak je imam še vedno preveč (smeh). Šport sem sicer dal malo na stran, ampak sem še vedno aktiven in v dobri formi. Ukvarjam se s tekom, fitnesom, tenisom, z vsem živim, igram tudi mali nogomet. Potreboval pa bom neko zaposlitev čim prej. Navajen sem delati. Malo težko je biti doma, čeprav po drugi strani tudi malo paše. Potreboval sem počitek, bil tri mesece z družino na morju in se zelo dobro spočil, a mislim, da ne bom dolgo brezposeln.

Kakšna bo vaša bližnja prihodnost?
Vidim se nekje v športu, a za zdaj je še prehitro govoriti o tem. Mislim, da lahko v nogometu najbolj pomagam. Hočem ostati v njem, to najbolje znam in razumem. Tu je moja motivacija, moja želja po uspehu. Imam veliko poznanstev po Evropi in svetu, potujem okrog, a nekje se bom že ustalil. V življenju sem se naučil veliko, vrata se odpirajo, dobivam veliko elektronskih sporočil. Sem neodvisen človek, kar je najpomembnejše. Ni mi treba delati tistega, česar ne bi rad počel. Sem sam svoj gospod in upam, da bom našel pravo sredino, v kateri bom lahko pomagal.

Imate morda trenerske ambicije?
Ne, nimam jih, saj si kot trener še več zdoma kot nogometaš. V tem trenutku ne bi rad bil.

Lahko bi bili tudi zastopnik igralcev.
Res je, a kot pravim, nisem se še odločil, kaj bom počel. Še malo bom počakal. Zavedam pa se, da se bom moral kot vedno boriti. S tem nimam težav, odgovornost zelo rad prevzemam. Želja po uspehu je še vedno v meni.

Špekuliralo se je tudi, da bi lahko postali športni direktor slovenske reprezentance.
Mislim, da v Sloveniji tega nimamo, čeprav nam mogoče to manjka v tem trenutku in bi se morali zgledovati po drugih reprezentancah in klubih. A funkcija sama po sebi niti ni pomembna, pomembne so izkušnje in kaj lahko vsakdo prinese k uspehu.

Kako komentirate izbor Tomaža Kavčiča za novega selektorja?
Kdo je bil izbran za selektorja, ni presenečenje. Izbira je pametna, Tomaž Kavčič pozna reprezentanco in razmere v njej, imel je zelo dobre izide z mlado reprezentanco. Je iskren in vesel človek. Lahko ga samo pohvalim, želim mu vso srečo in vse najboljše. Zasluži si priložnost. Če smo iskreni, nimamo na razpolago veliko trenerjev, čas pa bo seveda povedal svoje. Mislim, da bo delovalo. Moramo stopiti skupaj kot reprezentanca in narod ter ustvariti pozitivno vzdušje. Moramo si želeti in verjeti, da se lahko uvrstimo na veliko tekmovanje. Na reprezentančnih zborih se je treba spoprijateljiti, uživati, narediti pravo kemijo in hierarhijo ter na igrišču prevzeti odgovornost. To je nazadnje mogoče manjkalo, a prepričan sem, da se bo popravilo in bodo fantje v novih kvalifikacijah uresničili cilj.

Kako ste spremljali konec kvalifikacij za SP 2018 po vaši upokojitvi?
Bil sem na vseh tekmah s fanti in nekako še vedno del te reprezentance. Žal mi je, na kakšen način smo izgubili na Škotskem in Slovaškem. Izgubiš lahko, a ne na tak način, ko manjka boja in želje. Stroka mora ugotoviti, kaj je bilo narobe.

Kako pa ste doživeli jesen Maribora v Evropi?
Bil sem na dveh tekmah Lige prvakov. Še sem v stikih s fanti. Kar so dosegli, je nekaj neverjetnega. Vsi moramo biti ponosni, to je dobro za slovenski nogomet.

Kakšen je Milivoje Novaković, ko spremlja nogomet po televiziji?
Doma sem še bolj živčen, kot sem bil na igrišču. Nikoli ne maram porazov. Še vedno navijam za klube, za katere sem igral. V tem trenutku na primer sočustvujem s Kölnom, ki je v krizi, a bo gotovo izplaval iz nje.

Se nikoli ne nasitite nogometa?
Nisem zasičen. Z ženo se še vedno prepiram, ker je vse dni na televiziji nogomet (smeh). Spremljam in sem na tekočem. To moram početi, ker se vidim tudi naprej v tem športu. Upam, da bom tako uspešen kot nogometaš.