43-letni Albanec je v štajersko prestolnico prispel leta 1993 in nato sedem sezon preživel pri Mariboru in Olimpiji. Bil je član prve generacije vijoličastih, ki se ji je pred 15 leti uspelo uvrstiti v Ligo prvakov. Po tisti sezoni je odšel v Avstrijo k Admiri Wacker, v Ljudski vrt pa se je vrnil še enkrat in za Štajerce igral tudi v sezoni 2004/05.

O današnjem Mariboru in še čem smo se z njim pogovarjali prejšnji teden na prednovoletnem sprejemu Nogometne zveze Slovenije na Brdu pri Kranju.

Konec leta je, ko se po navadi ozremo nazaj in pregledamo dosežke v preteklih 365 dneh. Po čem si boste vi v nogometnem smislu najbolj zapomnili leto 2014?
Fantastično leto je bilo. Začel bi, seveda, z NK Maribor, ki je z uvrstitvijo v Ligo prvakov dosegel fantastičen uspeh. Tudi tam je igral zelo dobro in dostojanstveno opravil svoje delo. Reprezentanca ima realne možnosti, da se uvrsti na evropsko prvenstvo. Tudi fantje v reprezentanci do 17 let so se uvrstili v zadnji del kvalifikacij za evropsko prvenstvo. Mislim, da je bilo veliko razlogov za zadovoljstvo in veselje.

Tudi sami imate izkušnje z delom v mlajših selekcijah.
Ja. Končal sem šolo za trenerja, imam Uefino Pro licenco, delal sem v reprezentanci z Borutom Jarcem in mu pomagal. Slovenija ima res veliko perspektivo oziroma veliko talentov. Zelo dobro se dela. To se vidi tudi pri tem, koliko igralcev gre vsako leto v tujino. Mora biti kakovost, da te kdo plača. V reprezentancah U-15 in U-16 sicer še ni kvalifikacij, gre za predizbor. Obiskuješ tekme, nadzoruješ, selekcioniraš, spremljaš igralce ... Pri mladih igralcih so vedno velika nihanja. Nekdo lahko šest mesecev igra zelo dobro, nato nekako pade. Zelo pomembna je povezava s klubi. Nogometna zveza Slovenije to zelo dobro opravlja, mlade selekcije imajo zelo dobre razmere za delo.

Kaj opažate pri mladih nogometaših, so kaj drugačni, kot ste bili vi pri teh letih?
Predvsem se je dvignil standard življenja. Zakaj so Južnoameričani tako uspešni v nogometu? Oni že od malih nog vedo, da jim mora uspeti, da rešijo iz slabih življenjskih razmer sebe in vso družino. To je njihov dodatni motiv ob tem, da je tudi konkurenca tam večja. Danes imajo mladi računalnike, Facebook in tako naprej. Nogomet je odrekanje. V vsakem vremenu moraš na trening. Če pa si postaviš cilj in tako razmišljaš od malih nog, boš gotovo uspel. Če pa "danes bi, jutri pa ne" ne bo šlo. Težava so tudi starši, v smislu pritiska. Vsakdo bi rad, da njegov otrok uspe, a starši imajo velikokrat večjo željo kot sami otroci. Po mojem mnenju je treba pustiti stvari, da tečejo same od sebe. Normalno, da je treba otroku omogočiti vse, kar se da, ampak če je v nekaj prisiljen, pa ni dobro.

S čim se poleg nogometa še ukvarjate?
Delam tudi v turizmu, skrbim za čim boljše povezave med Slovenijo in Albanijo. Tam se ukvarjamo z raftingom. Povezani smo s hoteli, posebno z mojim mestom Berat. Staro je 2.400 let in je tudi na Unescovem seznamu svetovne dediščine. Albanija ima 300 kilometrov plaž in 300 sončnih dni na leto, več jih ima le Španija. Slovenija je naredila velik pečat v Albaniji, ker je pomagala pri ukinitvi viz za potovanja v Evropsko unijo. Vaša evroposlanka Tanja Fajon je v Albaniji heroj. Vsi smo hvaležni Sloveniji. Pred kratkim, ko je bil tu na obisku albanski predsednik, me je gospod Borut Pahor tudi povabil na svečano večerjo. Še enkrat bi izkoristil priložnost in se mu zahvalil za vabilo.

Se slovenski turisti zelo zanimajo za Albanijo?
Absolutno, zelo veliko jih je. Adria vsak dan leti z Brnika v Tirano, trikrat v tednu tudi dvakrat na dan. Let traja eno uro. Tudi trajekti iz Kopra vozijo v Albanijo, prav tako se kar nekaj Slovencev pripelje z avtomobili. Vedno, ko grem dol, vidim veliko slovenskih turistov. Zelo sem zadovoljen. Ko se da, jim pomagam, spijemo kakšno kavo in se malo pogovorimo.

Nad čim so najbolj navdušeni Slovenci, ki obiščejo Albanijo?
Nad dobrodošlico, kar imamo zapisano tudi v himni. Albanija zelo dobro sprejema turiste in tujce nasploh. Radi imajo tudi hrano in klimo. Narava je čista, neokrnjena, ni še vse v betonu tako kot marsikje po svetu. V zadnjem letu je Albanijo obiskalo od 3 do 3,5 milijona turistov, s časom želimo priti do 6 milijonov.

Kaj pa albanski turisti? Hodijo kaj v Slovenijo?
Malo. Največ se zanimajo za smučanje, a so tu po navadi le v tranzitu. Ko pridejo v Maribor, jih poskušam tu zadržati nekaj dni, čeprav imajo sprva drugačne načrte. Goste iz Albanije pričakujemo tudi na Zlati lisici. Lani, ko je v Ljubljani gostovala albanska nogometna reprezentanca, je bilo tu ogromno mojih prijateljev. Bili so navdušeni in so uživali.

Albanija se tudi nogometno prebuja. Reprezentanci gre vedno bolje. Že v prejšnjih kvalifikacijah je povzročala precej težav tudi Sloveniji, kvalifikacije za Euro 2016 je prav tako dobro začela. Kaj mislite, da je odločilno pri vzponu albanskega nogometa?
Vsi člani izbrane vrste igrajo v tujini in so glavni igralci v svojih klubih. Cana in Berisha na primer igrata v Laziu. Nekako so "zavohali" tudi to pozitivno energijo, da če lahko Estonija igra v dodatnih kvalifikacijah za veliko tekmovanje, zakaj ne bi tudi Albanija. Najboljši primer za to je Slovenija, ki ima 2 milijona prebivalcev, pa se je uvrstila na evropsko in svetovno prvenstvo, Maribor je dvakrat igral v Ligi prvakov ... To je res pozitiven primer, da lahko uspe tudi majhnim državam. Pozitivno je tudi to, da imamo tudi na gostujočih tekmah veliko svojih navijačev. Rezultatsko nam je do zdaj vedno malo zmanjkalo, toda v nogometu velikokrat odločajo malenkosti.

Tudi Mariboru je pred dnevi malo zmanjkalo, da bi spet prezimil v Evropi. Ste bili presenečeni, ko se mu je avgusta uspelo uvrstiti v Ligo prvakov in ponoviti vaš dosežek izpred 15 let? Ali je bilo to nekako pričakovano, da so po treh zaporednih sezonah v Evropski ligi naredili korak naprej?
Absolutno me ni pretirano presenetilo. Forma Maribora se je vsako leto stopnjevala, odigrali so po deset močnih evropskih tekem vsako sezono. To se je stopnjevalo, zdaj pa je prišlo do "eksplozije". Rezultati so bili fantastični, proti vsakemu tekmecu so osvojili eno točko. Malenkosti so zmanjkale za prezimitev v Evropi. Želje so vedno velike, a je treba Mariboru za to, kar je naredil, dati kapo dol. Upajmo, da na novo uvrstitev v Ligo prvakov ne bomo več čakali tako dolgo. Uspeh želim tudi drugim slovenskim klubom. Pozitivno je, da je v boju za vrh v slovenski ligi več moštev. Zanimanje je takoj večje, tudi za Maribor je dobro, da ima konkurenco v domačem prvenstvu.

Ali redno obiskujete tudi tekme Maribora v Prvi ligi?
Ko imam čas, grem vedno na tekmo, ker živim blizu stadiona. Tudi moj sin trenira pri Mariboru v selekciji U-14, z velikim veseljem hodi na treninge, hkrati pa je še priden v šoli, kar je najpomembneje. Na članskih tekmah je pobiralec žog, tako da grem tudi jaz zraven, če mi čas dopušča. V Ligi prvakov sem obiskal vse domače tekme. Vzdušje je bilo fantastično, vsaka tekma je bila spektakel. Energija Ljudskega vrta je res neverjetna.

Kako se spominjate svojega igranja v Ligi prvakov? Še kaj obujate spomine z nekdanjimi soigralci, pogledate kakšen posnetek?
To je res vrh kariere vsakega nogometaša. Takrat je bilo prvič, neverjetno. Tudi mi smo naskakovali Ligo prvakov tri leta, nato nam je le uspelo. Ko vidiš tekmece, koliko so vložili v to, kakšen proračun imajo, se včasih kar zamisliš. Toda na koncu to ni vse, odloča tudi srce, želja. Nogometaši v manjših klubih bodo imeli vedno večjo željo od tistih v večjih, ker oni igrajo striktno samo za denar.

Igrali ste tako za Maribor kot Olimpijo, tako da ste na lastni koži dobro spoznali rivalstvo med Ljubljano in Mariborom v slovenskem nogometu. Tudi na reprezentančni ravni se je o teh odnosih v preteklosti že govorilo, v zadnjem času so znova aktualni. Imate to za sestavni del nogometa ali je tega mogoče že malo preveč?
To ni v redu, ker trpi nogomet. Vsak mladi igralec ima svoje idole, od katerih se uči. Upam, da se bo to čim prej umirilo in bodo razčistili, ker bi bilo to v korist nogometa. Potem bomo vsi zmagali. Nekako mora biti konec tudi tega. Če se je rešilo toliko težav, tudi prva in druga svetovna vojna sta se končali, mislim, da bo tudi ta mala vojna končana oziroma bodo "delili meje" in bo šlo vse skupaj v pravo smer.

Se bo Slovenija uvrstila na evropsko prvenstvo?
Prostora za napake ni več, toda Slovenija je odvisna sama od sebe in sama odloča o svoji usodi, zato sem optimist. Upajmo, da bo Švica naredila še kakšno napako.

Srečko Katanec ima razmeroma širok krog nogometašev, iz katerega lahko sestavlja reprezentanco, kar se je potrdilo na zadnji tekmi proti Kolumbiji. Za koga bi se odločili vi, če bi bili selektor? Bi dali prednost mlajšim ali še naprej računali na izkušenejše, ki so v reprezentanci že več let?
V reprezentanci morajo v trenutku tekme igrati najboljši nogometaši, torej tisti, ki so v najboljši formi. Stare zasluge niso pomembne, ni pomembna starost. Brez zveze je misliti, kaj bo septembra, če imamo tekmo jutri.