28-letni Kramer je leta 2017 odšel v tujino in se preizkusil v Nemčiji, Švici, na Poljskem in zdaj v Turčiji. V intervjuju nam je povedal, zakaj se je zapletalo pri prestopu v Konyaspor, kako pričakuje tekmi Lige narodov proti Norveški in Kazahstanu in ali bi se v napadu dobro znašel v paru z Benjaminom Šeškom.

Na reprezentančni zbor na Brdu pri Kranju ste v ponedeljek prišli neprespani, tako rekoč brez nočnega spanca. Kako to?
V nedeljo sem imel tekmo, nato sem zvečer ostal v Konyi, saj je otrok klubskega soigralca Danijela Aleksića praznoval rojstni dan in smo se dolgo družili. Ob 3.00 zjutraj sem imel potem polet iz Konye do Carigrada in naprej do Ljubljane.

Pomembno je, da ste znova del reprezentance. Kaj vam to pomeni, sploh po uspešnem nastopu na evropskem prvenstvu v Nemčiji?
Po tihem sem upal, da bom spet dobil vabilo, in seveda sem zelo vesel, da se je to zgodilo. Konkurenca v napadu je zelo huda. Zadnjič sem bil na zboru pred dvema letoma pav za tekmo proti Norveški, a takrat nisem igral. Mislim, da sem zadnjič dobil priložnost ob porazu proti Cipru z 1:0.

Res je, to je bilo marca 2021, ko Benjamina Šeška še ni bilo v reprezentanci, debitiral je na naslednji tekmi. Kako drugačno zgodbo zdaj piše Slovenija! Kje vidite glavne vzroke za zasuk?
Visoko so dvignili letvico. Fantje so že dolgo skupaj, vedno so verjeli v nekaj več in zdaj so dokončno dobili potrditev, da lahko igrajo z velikimi reprezentancami. Bilo je le vprašanje časa, kdaj se bo to zgodilo. Njihov nastop na EP-ju štejem za velik uspeh, domov so odšli brez poraza na štirih tekmah, Portugalska je zmagala šele po enajstmetrovkah. Čuti se vrhunsko vzdušje, vsi pa želijo še napredovati.

Seveda veliko vprašanje, ali vam bo selektor Kek dal priložnost, a vendarle: kje bi lahko bile vaše prednosti?
Pet napadalcev je v reprezentanci, vsak ima seveda svoje značilnosti. Mene bi na primer selektor lahko uporabil za držanje žoge in za utekanje v prostor. Izkoristi lahko mojo hitrost. Sem v dobri formi, lahko bi tudi dosegal gole. Govorim le teoretično, nočem se izpostavljati, v reprezentanci je bolj kot misel na doseganje golov pomembno, da se podrediš moštvenim ciljem.

Ste razmišljali, kako bi se ujeli z Benjaminom Šeškom?
Žal z njim še nisem igral, verjamem pa, da bi se dobro ujela. Tudi zunaj igrišča se veliko druživa, izjemen fant je. Pri nekaterih elementih igre sva si podobna, tudi sam sem na primer dober strelec z glavo.

Morda bi to res lahko prav prišlo ob prekinitvah ... Kaj sicer pričakujete pred četrtkovo tekmo z Norveško?
Nismo v vlogi favoritov. Prav veliko priložnosti nam ne bodo ponudili. Imajo Haalanda, ki mu ne smemo pustiti preveč prostora, Ima ubijalski instinkt, iz ene priložnosti zabije dva gola, če malo karikiram. Ampak Slovenija je na EP-ju dokazala, da se zna braniti. Spomnite se tekme z Anglijo, to je bila učna ura branjenja. Ne smemo se jih bati, imamo nekatere izjemne posameznike. Šeška, Bijola, Oblaka ...

Proti Kazahstanu bo nato v nedeljo vendarle treba prevzeti vlogo favorita ...
Premagali smo jih v Stožicah, seveda jih lahko tudi tam, kakovost je na naši strani. So pa takšna gostovanja pogosto zelo zahtevna, tudi pot iz Osla v Almaty bo naporna. No, tudi njih čaka naporno potovanje (iz Avstrije; op. a.), tako da to ne sme biti izgovor.

Lotiva se vaše klubske kariere. Po zelo dobrih igrah to poletje na Poljskem ste odšli v Turčijo. Pojasnite nam zaplete pri vašem prestopu iz Legie v turškega prvoligaša Konyaspor.
Celoten cirkus je bil ob mojem prvem prihodu v Konyo. Turški bazar. Barantali so, spreminjali pogodbo, sam pa se še vedno z marsičim nisem mogel strinjati. Vrnil sem se v Legio, čeprav sem se tam že poslovil. Zelo sem bil vesel, da mi je trener ponudil novo priložnost, saj bi me lahko postavil na tribuno. Poleti sem zelo dobro igral, zbral pet golov in štiri asistence, potem pa so me dva dni pred iztekom prestopnega roka spet klicali iz Konyasporja, pokazali veliko zanimanje in plačali tudi milijonsko odškodnino Legii.

In tudi vi imate najvišjo pogodbo do zdaj, kajne?
Drži.

Torej vrhunec vaše kariere?
Na neki način da, vsekakor korak naprej. Turška liga je cenjena, veliko je odličnih posameznikov, tudi gledanost je odlična. Turki poskrbijo za navijaško evforijo.

Potem si kar predstavljamo, kako je bilo na vaši zadnji prvenstveni tekmi, ko je v 97. minuti zadel Aleksić, in to s škarjicami za zmago nad Eyüpsporjem z 2:1 ... Kako pa gre vam v novem dresu?
Res je, vzdušje po tistem golu je bilo preprosto noro, Konyaspor je velik klub, ki je bil lani v nevarnih vodah za izpad, a se je rešil. Če bomo ostali tu, kjer smo zdaj, torej sredi lestvice, bo to dobra sezona, upamo tudi na uspešno pokalno tekmovanje. Sam še čakam na prvi zadetek, je pa res, da sem šele drugič odigral celotno tekmo.

Tudi sloviti Jose Mourinho, trener Fenerbahčeja, je potreboval nekaj časa, da se je navadil ...
Ni mu bilo lahko. Prisega na disciplino in taktično disciplino, v Turčiji pa ... Do 50. ali 60. minute se še držijo taktike, potem pa – harakiri. Gor-dol in protinapadi na vse ali nič. Meni sicer to kar ustreza. Vseeno – Turčija je drug svet.

V sezoni 2016/2017 ste igrali za Aluminij, potem ste odšli v tujino. Nemčija, Švica, Poljska, zdaj Turčija. Zadovoljni s kariero?
Osem let sem v tujini in menim, da sem dobro začrtal to pot. Vsakič sem se pravilno odločil, sem pa imel pri Legii nekaj težav s poškodbami. Če sem zdrav, dam vedno vse od sebe, trenerji to vrlino prepoznajo.

Pred novo sezono so pri Konyasporju močno spremenili zasedbo. S kom se največ družite?
Prišlo je kar 17 novih igralcev, zato tudi še nismo najbolje uigrani. V klubu nas je šest ali sedem Balkancev, veliko se družimo. Balkanska banda (smeh).

Družine še ni z vami?
Ne, pridejo konec oktobra. Zdaj so še na Poljskem. In z njimi pridejo tudi trije psi.

Dva otroka, trije psi, hiša bo polna ...
Je ogromna, brez skrbi. Verjetno moja najrazkošnejša hiša do zdaj, novogradnja. Turki gredo radi v ekstreme. Hiša je takoj za stadionom, tako da ga vidim z balkona.