Zmaga Američanov nad Španci - in to celo zanesljiva - je prvovrstno presenečenje, eno največjih, ki smo jih v mednarodnem nogometu videli v zadnjih letih. Španci zares niso imeli svojega večera, "sumljivi" so se zdeli že ob prihodu na igrišče, ko so nejeverno zrli v svojo sapo. Namesto nam običajne junijske vročine bloemfonteinski hlad? Kot da se Torres in tovariši niso mogli prav ogreti. Zagotovo niso ogreli naših src, vsaj tako ne, kot v prejšnjih letih. Pa je škoda!

Izgubili avro čudežnosti
Zadnji Evropejci na Pokalu konfederacij bodo igrali le za tretje mesto, kar je glede na izhodišče pred polfinalom manj od pričakovanj. Predvsem pa so s tem porazom izgubili avro čudežnosti, ki jih je obdajala vse od konca leta 2006. Pravzaprav bi bilo pričakovanje svetovnega prvenstva prihodnje leto lepše, če bi imeli tako suvereno in nedotaknjeno reprezentanco, kot je bila španska. Kot nekakšen svetilnik, ki meče dobro luč na nogomet, a ga vsi tekmeci skušajo zasenčiti s svojo močjo ...

Ćiro pogumno napovedoval zmago
Z mešanimi občutki je tekmo v Bloemfonteinu zagotovo spremljal neponovljivi selektor reprezentance BiH-a Miroslav "Ćiro" Blažević. V svojem nastopaškem slogu, ki marsikoga spravlja v smeh (druge pa ob živce), je že nekajkrat javno napovedal, da bodo špansko "furio rojo" jeseni prvi sklatili njegovi dečki/momci z vseh vetrov. Prav nič skromna izjava, ne glede na fenomenalne nastope v drugem delu pretekle sezone Džeka in Misimovića. Američani so mu na svojevrsten način ukradli šov, pri čemer pa je vprašanje, v kakšnem stanju se bodo 14. oktobra letos na sarajevskem stadionu Asima Ferhatovića-Hase (Koševo) tedaj lahko predstavili Ćirovi izbranci. Za kateri klub bo tedaj igral Džeko? Bo sploh lahko igral tako dobro, kot je do zdaj? Kaj bo z Misimovićem? Si bo Ibišević opomogel po hudi poškodbi kolena in nadoknadil več kot polletno odsotnost z igrišč? In predvsem, kaj so se iz včerajšnejga poraza naučili Španci. Če parafraziram nekdanjega predsednika naše zdajšnje države (vse najboljše za današnji 18. rojstni dan!): po porazu Špancev v Bloemfonteinu nič ne bo več tako, kot je bilo pred tem. Španski odziv na poraz bo zagotovo ena izmed najbolj zanimivih reprezentačnih nogometnih zgodb v naslednjih mesecih. Prav zato bo tekma v Sarajevu še kako mikavna, a ne tako prelomna, kot bi si Ćiro morda želel. Ali pač?! Pri Ćiru v bistvu nikoli ne veš ...

V JAR-u naj kar sneži ...
V bistvu pa si še kako želim, da bi nas 14. oktobra še kako zanimala predvsem tekma naših v San Marinu. In da bi zmaga naše popeljala v dodatne kvalifikacije za SP. V katerih bi nas, na primer, čakali Ćirovi Bosanci. In da bi končno dočakali prvo reprezentančno zmago naših na tekmah z ekipami iz nekdanje Juge. In da bi doživeli vnovičen odhod slovenske reprezentance na svetovno prvenstvo. Če bi naši igrali na SP, bi lahko zaradi mene v Južnafriški republiki tudi snežilo. Še bolje za naše ...

V kakšnem stanju so gostitelji?
A to so bile sanje malega Igorja. Zdaj pa k realnosti. Samo kakšni? Brazilija-JAR? Vse govori v prid Brazilcev, tudi to, da bafanci-bafanci niso niti Bosanci, nimajo pa niti značilnosti, ki so na zadnjih dveh tekmah krasile Američane – predvsem nimajo discipline. A nogomet se včasih poigrava z logiko, kot se je na primer v Bloemfonteinu. Reprezentanca dežele gostiteljice sicer ni slaba, a Novozelandci vendarle ne morejo biti merilo. Med nedavnim obiskom Johannesburga sem imel priložnost za daljši pogovor z Ephraimom "Jomom" Sonom, ene izmed legend tukajšnjega nogometa in nekdanjim selektorjem južnoafriške reprezentance (vodil jo je prav na SP 2002, tudi na tekmi s Slovenijo), ki je bil zgrožen nad stanjem v ekipi in izborom igralcev. Seveda je šlo za njegovo osebno mnenje, ki ni nujno najbolj objektivno. A zagotavljal mi je, da v delo reprezentance in različnih vzrokov ni vključenih veliko igralcev doma in v tujini, ki bi bili po kakovosti in pristopu primernejši (pri čemer ni mislil niti svojega sina - nekdanjega reprzentanta - niti članov svojega kluba Jomo Cosmos, ki se je spomladi vrnil v južnoafriško Premier ligo). Pri vpoklicu igralcev naj bi (pre)veliko vlogo imeli vplivni klubi in menedžerji, kar naj bi bil tudi eden izmed razlogov predčasnega lanskega odhoda selektorja C. A. Parreire, ki je z Brazilijo leta 1994 osvojil naslov svetovnih prvakov. Uradno naj bi se Parreira vrnil domov zaradi hude bolezni svoje žene. Kakor koli že, njegov manj znani in mednarodno precej manj izkušeni naslednik Joel Santana naj bi bil glede tega bolj nagnjen h kompromisom.

Pri nogometu nikoli ne veš
Seveda pa je tekma z Brazilijo tudi njegova velika priložnost, da utiša kritike in razpiha sape dvoma v sposobnost in odločnost. Če nič drugega, današnja vremenska napoved za Johannesburg obeta podobne razmere kot včeraj v Bloemfonteinu – večerni hlad in močan veter. Pa še nadmorska višina (okroglo 1800 metrov). Čeprav so je Brazilci z gostovanj v Boliviji (La Paz je precej višje) ali Ekvadorju (Quito je malce nižje) vajeni, je ob določenem sosledju neprijetnih zapletov lahko dovolj visoka ovira celo za Brazilce. Pri nogometu nikoli ne veš. Če nam to ni jasno najpozneje od včeraj, nam verjetno nikoli ne bo.
Igor E. Bergant