Morda največji kompliment je Beari namenil Lev Jašin, edini vratar, ki je dobil zlato žogo za najboljšega nogometaša na svetu. "Nisem najboljši vratar na svetu, to je Vladimir Beara," je povedal ruski vratar, ki je deloval v istem času kot Beara.

Beara je bil član jugoslovanske reprezentance med letoma 1950 in 1960. Za "plave" je zbral 60 nastopov in z njimi osvojil srebrno olimpijsko medaljo v Helsinkih leta 1952. Takrat je v finalu Madžar Ferenc Puskas zapravil šele prvo enajstmetrovko v karieri, a je na koncu le premagal Bearo. Z Jugoslavijo je bil na treh svetovnih prvenstvih.

Zanimiva je bila tudi njegova klubska zgodovina. Po treh osvojenih naslovih s Hajdukom je, nezadovoljen s statusom, odšel v Crveno zvezdo, zaradi česar so ga v Splitu razglasili za veleizdajalca. V Beogradu je osvojil še štiri prvenstvene naslove. Pot ga je nato vodila v Nemčijo, kjer je leta 1964 kariero končal. Preizkusil se je tudi kot trener. Med drugim je bil tudi selektor Kameruna.

"Za mojo samozavest v golu, da ujamem žogo tako zlahka in mojo tehniko je najzaslužnejši moj prvi trener Luka Kaliterna. To je bila preprosta vaja na treningu. Moral sem loviti žogico, velikosti tiste za bejzbol. Tako je bilo potem lahko loviti nogometno žogo," je o svojem branjenju povedal Beara.

Olimpijski finale 1952

Brazilski prispevek o Beari