Pred začetkom 28. pokala afriških narodov v Ekvatorialni Gvineji in Gabonu nihče ni napovedoval zmage Zambije, a četa, zbrana pod karizmatičnim trenerjem Hervéjem Renardom, je spisala eno najbolj čustvenih zgodb svetovnega nogometa v zadnjih letih.

Afrika dobila svojo Dansko in Grčijo
Navdih kapetana Christopherja Katonga, najkoristnejšega igralca turnirja, obrambe vratarja Kennedyja Mweeneja, ključna enajstmetrovka Stoppila Sunzuja - in Afrika je dobila svojo "Dansko in Grčijo". Nepričakovani prvaki - večina jih še vedno igra v Afriki (v Zambiji, DR Kongu, Južni Afriki in Sudanu) - so pokazali, da v nogometu ne odločajo imena, ne zvezdniški statusi, ne sto tisoči funtov tedenske plače. Odločajo srce, volja in predanost. Zambijci so tako dobili svoj zasluženi "poljub sreče", s katerim bodo lahko dokončno pozabili na tragedijo izpred dveh desetletij.

Tragičen konec poti na mundial '94
27. aprila 1993 je nekaj sto metrov po vzletu iz Librevilla, glavnega mesta Gabona, kjer je letalo dotočilo gorivo, v morje padel Buffalo DHC-5D s skoraj popolno zambijsko nogometno reprezentanco, ki je bila na poti v Senegal na kvalifikacijsko tekmo za SP 1994. Umrlo je 18 igralcev in celotno strokovno vodstvo. Država je bila zavita v črnino, a obujeno moštvo "bakrenih krogel", zbrano okoli prvega zvezdnika Kalushe Bwalye - ki je takrat igral za PSV in je iz Evrope poletel naravnost v Dakar ter se s tem izognil smrti - bi se skoraj prebilo na svetovno prvenstvo v ZDA. Po kolektivnem spominu Zambijcev jim je čudež preprečil gabonski sodnik Jean-Fidel Diramba.

"Gabon" postal zmerljivka v Zambiji
Odnosi med državama so padli pod ledišče, nastal je spor glede stroškov preiskave. Lusaka je celo obtožila Libreville, da je letalo po pomoti sestrelila gabonska vojska. Na srečo državi loči več tisoč kilometrov, drugače bi lahko nesmiselna "nogometna vojna" celo dobila afriško nadaljevanje. Beseda "gabon" v Zambiji še danes pomeni nekaj nezaupanja vrednega. A zmagovita vrnitev zambijske ekipe v Gabon je dokončno spravila tudi državi. Simpatično moštvo je osvojilo srca navijačev.

Zmaga zapisana v zvezdah
"Mogoče nismo najboljše moštvo, toda z nami je bila sila, ki nas je naredila prvake," je Renard s srečno belo majico priznal, da je moštvo igralo v duhu izgubljene reprezentance '93. V petek, dva dni pred finalom z močno favoriziranimi "sloni", so Zambijci na morski obali Libervilla počastili nesrečne predhodnike. Odločnost, da presenetijo še enega favorita, je bilo mogoče prepoznati na obrazih. "Zmaga je bila zapisana v zvezdah," so trdili evforični navijači "bakrenih krogel".

V finalu so oboji imeli svoje priložnosti. Prvi ljubljenec Afrike Didier Drogba je zapravil enajstmetrovko, Gervinho ni mogel matirati Mweeneja, na drugi strani pa je Copa Barry dvakrat preprečil, da bi prejel sploh prvi gol na prvenstvu. O prvaku je tako odločala "loterija": odločila je šele deveta serija, drugo zaključno žogo za Zambijce pa je izkoristil 22-letni branilec Sunzu.

Solze, smeh, ples ob zambijski katarzi
"Chipolopolo" so povzročile izbruh navdušenja v domovini. Na stadionu Stade d'Angondjé, ki leži le nekaj sto metrov od prizorišča tragedije, se je začelo eno najbolj čustvenih slavij v zgodovini nogometa. Selektor Renard je na igrišče odnesel Josepha Musonda, ki se je poškodoval na začetku finala, kot prvi pa je s tribun pritekel predsednik zambijske nogometne zveze in preživeli zvezdnik generacije '93 Kalusha Bwalya, ki se je tudi odločil, da naj se Renard vrne na čelo "bakrenih krogel". V solzah, smehu in plesu je Zambija doživela katarzo, ki je pokazala, zakaj je nogomet za Afričane več kot le šport.