Ibričić, 36-letni nekdanji reprezentant Bosne in Hercegovine (2005–2014), je od leta 2017 igral za Domžale in v tem času dosegel 49 zadetkov. S številko 10 je bil v resnici pravi vodja rumene ekipe. V Prvi ligi je dvakrat postal najboljši posameznik sezone. V nedeljo je domžalski kapetan odigral še zadnjo tekmo v (tokrat polnem) domžalskem Športnem parku, na zelenico je prišel v spremstvu sina Edina in hčera Emme ter Lejle. Poslovilno tekmo je začinil z golom v 8. minuti. Odslej bo pri domžalskem klubu v vlogi športnega direktorja.

Kako ste v nedeljo proslavili svoje slovo od nogometnih igrišč?
Zvečer je bila zabava v eni od ljubljanskih gostiln, poveselili smo se s soigralci in člani kluba, prišlo je tudi veliko prijateljev.

Tudi Edin Džeko?
Seveda, takoj po svoji tekmi (Džeko igra za Inter) je odšel na pot. Smo odlični prijatelji in zelo povezani. Če je le čas, se družimo. Poznava se še iz mlade reprezentance BiH-a, sva pravzaprav ista generacija, tudi v članski reprezentanci sva bila skupaj.

In takrat ste najbrž odigrali največjo tekmo v karieri (oziroma dve), ko ste v dodatnih kvalifikacijah za SP 2010 naleteli na Portugalsko ...
Verjetno sta bili to res moji najpomembnejši tekmi. V gosteh smo izgubili z 1:0. Igrali smo zelo dobro, morda je bila to do takrat celo naša najboljša predstava. Imeli smo kar nekaj izjemnih priložnosti, jaz sem zadel vratnico. Na domači povratni tekmi v Zenici smo bili oslabljeni, manjkalo je štiri ali pet standardnih igralcev, mučili so nas kartoni. Spet smo izgubili z 0:1.

Ali kar koli obžalujete, ko se ozirate na imenitno kariero?
Ne. Ponosen sem na vse, če bi bil še enkrat mlad, bi vse ponovil.

Med letoma 2008 in 2011 ste, bolj kot ne na vrhuncu kariere, igrali za splitski Hajduk. Kako ste doživeli tamkajšnje navijače, ki so nekaj posebnega?
Ljubezen navijačev do tega kluba je brezmejna, tako rekoč vsi v Dalmaciji živijo za Hajduk. To hajduško srce, to ostane vse življenje. Še vedno me imajo radi.

V Sloveniji takšne evforije niste občutili ...
Težko je to primerjati, Hajduk je res velik klub. Res je, da je v Domžalah mnogo manj navijačev, toda tudi ti, ki pridejo, znajo narediti dobro vzdušje. V nedeljo sem bil presenečen, da se je zbralo toliko gledalcev, tudi klub se je zelo potrudil, da so mi ob mojem slovesu pripravili nekaj posebnega. Zelo so me presenetili, hvaležen sem, to mi bo ostalo vse življenje. Dobil sem veliko daril in res se zelo vsem zahvaljujem. Bilo je zelo čustveno.

Slovenijo ste vzljubili, kam greste najraje na izlet?
Res je, Slovenijo imam zelo rad, ljudje so zelo lepo sprejeli mene in družino. Super se počutimo, to je naš novi dom in ostajamo tu. Obožujemo morje, radi gremo v Portorož, pozimi pa v Kranjsko Goro ali na Bled.

V Prvi ligi je bilo to sezono povprečno manj kot tisoč gledalcev na tekmo. Se je težje motivirati, če tribune niso polne?
Majhen obisk tekem je kar problem v Sloveniji. Več kot je navijačev, bolje se počutiš kot igralec, zato vendar igramo nogomet. Omenil bi vseeno Ljudski vrt in tudi Fazanerijo, tam je bila vedno dobra atmosfera.

Na svoji zadnji tekmi (Domžale – Celje 1:1) ste dosegli zadetek. Ste si to zelo močno želeli, morda celo sanjali, kako boste kariero končali ravno z zadetkom?
Ne ne, nikoli se nisem s tem obremenjeval, sploh nisem razmišljal o tem, kakšna bo moja zadnja tekma. Enostavno imam rad nogomet. Kot vedno sem prišel na igrišče uživat in – zadel. Verjetno ravno zato, ker nisem bil obremenjen. Vse se zgodi z nekim razlogom, nič ni slučajno v življenju. Očitno je tako moralo biti na moji poslovilni tekmi.

Ste šteli svoje gole? Veste, koliko ste jih dosegli v slovenskem prvenstvu?
Nikoli nisem štel golov, sem pa zdaj, ob slovesu, videl statistiko. Če štejemo še tisto sezono pri Kopru, je bilo zadetkov več kot 50.

Od kod vaše znanje, vsa ta lucidnost, ki vas je krasila?
Vse to dobiš na ulici. Tam se vsega naučiš. Življenje v Sanskem Mostu je bilo takšno, da sem bil ves dan zunaj, na ulici, na igrišču. Prideš iz šole, vržeš torbo v kot in že tečeš na igrišče, zvečer pa se vrneš domov.

Nogomet ste torej hitro vzljubili in zdi se, da se ga nikoli niste mogli naveličati. Ste kdaj na trening prišli brezvoljni?
Morda imaš kdaj slabe dneve, kadar si na primer poškodovan, večinoma pa sem komaj čakal, da grem na trening.

Da ste imeli talent, ni dvoma. Pa bi zase rekli, da ste bili tudi garač?
Na začetku kariere ni bilo ravno tako. Ko si mlad, razmišljaš malo drugače, ko si starejši, pa spoznaš, da ne gre brez trdega dela in brez profesionalnega odnosa.

Ste kdaj na trening prišli neposredno z zabave?
Nikoli. Če nisi v najboljšem stanju, itak bolje, da ne prideš. V takšnem primeru sem raje trenerju sporočil, da me ne bo. Ampak – to se je zgodilo res redkokdaj.

Sorodna novica Prtajin z golom v 88. minuti Olimpijo zadržal na tretjem mestu

Ker bo športni direktor Matej Oražem kandidiral za župana, boste pri NK Domžale vi prevzeli njegov položaj. Se bojite izziva?
Če bi se bal, ne bi sprejel ponudbe. Ne, veselim se izziva. Nogomet je to, kar počnem vse življenje, zato komaj čakam, da začnem delati, seveda z istimi cilji kot igralec – najbolje, kar se da.

Imate kakšne ideje, kaj spremeniti?
Prav dosti drugače ne bo. Vemo, da imajo Domžale najboljšo nogometno šolo za otroke. Klub zelo dobro dela z mladimi in tako bomo nadaljevali. Bomo pa videli, kaj bi lahko še spremenili oziroma nadgradili.

Okrepitve?
Gotovo, a zdaj še ni pravi čas, da se pogovarjamo o tem, najprej bo treba narediti analizo sezone.

Znan je že nov trener Domžal, vrača se Slaviša Stojanović ...
Z njim še nisem sodeloval, se pa seveda poznava. Vemo, kakšne rezultate je imel pri Domžalah ...

Zakaj Dejan Đuranović ni bil uspešen?
Ne moremo reči tega. Z Dejanom je bilo super sodelovati, res pa je, da se ni vse uskladilo za dober rezultat. V nogometu je pogosto tako in klub je poiskal nove rešitve ...

Da je lokalni tekmec Kalcer Radomlje na koncu sezone pred vami ... To se še ni zgodilo!
Ne bi se obremenjeval s tem. V Prvi ligi je 10 ekip, vsi so tvoji tekmeci. Vesel sem, da so imeli v Radomljah odlično sezono in da so zanesljivo obstali v ligi, prav nič nisem nevoščljiv.

Kdo bo v nedeljo postal prvak, komu pripisujete več možnosti?
Res ne vem, kaj bi odgovoril, se pa zelo veselim te nedelje!

Ker Domžale igrajo že v soboto (s Kalcerjem Radomlje), verjetno že veste, ali boste bolj spremljali obračun Maribora ali Kopra?
Gledal bom sina, ki v Domžalah trenira nogomet v selekciji U-8 (smeh).

Mu gre?
Najpomembnejše je, da ima rad nogomet in da gre vedno rad na trening.

Hčerki pa ne bosta nogometašici, kajne?
Očitno res, bolj ju zanimata gimnastika in ples.

Ste vi poskusili še kakšen šport v mladosti?
Sem, treniral sem košarko in rokomet.

Ker ste že na pol Slovenec, nam še zaupajte, kako smučate?
Slabo, ampak ena od mojih želja je, da se naučim. Sploh ker moji otroci že smučajo dobro.