Tekmo boste lahko od 14.30 dalje spremljali na TV Slovenija 2 in MMC-ju. Gnezda Čerin je v lanski sezoni prvič opozoril nase v članski ekipi Domžal, za katero je nekajkrat nastopil že v jesenskem delu, standardni član prve postave pa je bil tudi ob koncu sezone. Vmes je mladincem pomagal do drugega mesta v državnem prvenstvu in zmage v pokalu, v finalu je dosegel dva zadetka.

Poleti je podaljšal pogodbo z Domžalami za štiri leta, od avgusta je pod okriljem agencije AR Sport Management Amirja Ružnića. V letošnji sezoni nadaljuje svoj razvoj, poleg Luke Zahovića in vratarja Grege Sorčana je bil edini nogometaš iz slovenske lige, ki ga je Matjaž Kek vpoklical v reprezentanco za uvodni tekmi kvalifikacij za Euro 2020 proti Izraelu in Severni Makedoniji.

Adam, priimka Gnezda in Čerin marsikdo prej poveže s kolesarstvom kot z nogometom. Če dodamo, da prihajate iz Idrije, ki ima bogato kolesarsko tradicijo, se samo po sebi postavlja vprašanje: zakaj ste se v otroštvu odločili za nogomet, in ne denimo za kolesarstvo?
V otroštvu sem poskusil veliko različnih športov, v šoli sem veliko časa hodil na akrobatiko, ključni trenutek pa je bil, ko sem v sosednji telovadnici videl nogometaše. Želel sem poskusiti, ko sem enkrat to naredil, pa ni bilo več vrnitve nazaj. Ko sem začel trenirati, mi je ta šport zelo prirasel k srcu. Vedno sem sicer rad tudi kolesaril, a nisem bil nikoli navdušenec nad kolesarstvom.

Povejte nam, kaj se dogaja z nogometom v Idriji? Klub ne nastopa niti v najnižji primorski ligi. So dejavni samo v mlajših selekcijah?
Tako je, članov ni, mladinska šola pa še vedno deluje. Ne vem, koliko selekcij natančno imajo, a zdi se mi, da je bilo včasih vse skupaj na višji ravni. Če bodo vložili dovolj truda in energije, lahko spravijo zadeve na višjo raven. Člani so bili nekoč blizu druge lige, takrat je to pritegnilo veliko gledalcev. Bilo bi lepo spet videti članski nogomet v Idriji. Težava je v tem, da je bazen za črpanje igralcev v idrijski občini zelo majhen, težko bi našli igralce za člansko ekipo. Kar se tiče mladih, ne vem, kakšen je vpis, a že včasih je bila težava, da nas je bilo malo v primerjavi z večjimi mesti. Tam je klubom lažje kot idrijskemu. Poleg tega primanjkanje tudi sredstev za vlaganje, razvoj infrastrukture in takih stvari.

Iz Idrije je sicer že izšlo nekaj prvoligaških igralcev, a trenutno poleg vas v njej nastopa le še rezervni vratar Krškega Žiga Frelih, kajne?
Tako je, poleg mene je samo še on v prvi ligi.

Se imate sami za Primorca?
Ja. Idrijo nekateri uvrščajo na Primorsko, drugi na Notranjsko, sam se imam za Primorca.

Vam je torej od tujih lig najbližje italijanska ali katera druga?
Ne, najbolj spremljam špansko ligo zaradi Barcelone, ker navijam zanjo. Sledim pa tudi dogajanju v drugih najboljših ligah.

Leta 2011 vas je že pri 12 letih, ko ste bili še član Brava, kot enega izmed 400 otrok z vsega sveta na neki dogodek povabil sloviti AC Milan. Tedaj ste se tudi sprehajali po zelenici San Sira. Mislil sem, da ste navijač rdeče-črnih.
Ne, nisem navijač Milana. Tedaj je v več mestih v Sloveniji potekal nogometni kamp. Ker je bilo to v času, ko ni bilo pouka, smo se s prijatelji odločili, da gremo na ta kamp. Trenirali smo v Kopru, tam so me opazili, dobil sem vabilo in odšel za nekaj dni v Milano.

Pred dnevi ste uresničili še eno otroško željo, kot ste zapisali na Twitterju, ko vas je selektor Matjaž Kek vpoklical v člansko reprezentanco za prvi kvalifikacijski tekmi v boju za Euro 2020. Kako ste doživljali prejšnji teden v družbi Jana Oblaka, Josipa Iličića in preostalih soigralcev?
Res sem bil zelo vesel in zelo ponosen, da sem bil del te ekipe, v kateri je nekaj igralcev najvišjega razreda svetovnega nogometa oziroma velikih zvezdnikov. V čast mi je, da sem treniral z njimi in se veliko naučil. Izjemna izkušnja, ki bo zelo koristna za naprej. To je tudi dokaz mojega trdega dela v zadnjih letih. Neverjetno je, kako hitro sem prišel od tega, da sem te igralce gledal po televiziji, do tega, da sem bil njihov soigralec. Tudi s tega vidika sem zelo navdušen.

Kdo je na vas naredil največji vtis?
Gotovo Jan Oblak, s svojim značajem in tudi s svojo preprostostjo. Ne glede na to, kakšen zvezdnik je in v kakšnem klubu igra, je zelo preprost fant, vedno pripravljen pomagati ekipi. Tudi kapetan Bojan Jokić se je trudil, da nam je bilo mladim igralcem čim lažje. Je pravi kapetan.

Katero pesem ste zapeli ob "krstu" na večerji?
Zapel sem "V dolini tihi", sam sem se odločil za to.

Sorodna novica Kek o izbiri kapetana: Odločal bom sam. Favorita ni.

Obe tekmi ste kot edini izmed 24-erice vpoklicanih spremljali s tribune. Ste bili zaradi tega kaj razočarani?
Ne, zelo vesel sem že, da sem bil vpoklican. To je le še dodatna motivacija za naprej, da se poskušam prebiti v ekipo v prihodnje. Je pa tako, da če si na tribuni, imaš občutek nemoči. Ne moreš pomagati soigralcem, tudi v klubu sem bil že nekajkrat v tem položaju. Tekmi sem spremljal z drugimi člani reprezentančnega štaba in navijal za naše.

Kaj ste opazili na teh dveh tekmah?
Gotovo se je videlo, da je bila velika želja, da so si vsi igralci želeli teh dveh zmag, a se žal ni izšlo. Mislim, da smo v igri videli veliko pozitivnih stvari, bili smo nevarni za gol. V obrambi je bila resda kakšna napaka preveč, a verjamem, da se bodo na naslednjih tekmah te težave odpravile in bomo še boljši.

Priložnost za kaj več bo že še prišla. Kek je ob predstavitvi seznama o vas povedal naslednje: "'Ta mali' me je navdušil z govorico telesa, energijo, pozitivnostjo in željo po dokazovanju. S svojo raznovrstnostjo in direktnostjo lahko da nekaj novega." Kako vam godijo te besede?
Lepo je slišati tako mnenje od enega izmed najboljših trenerjev v Sloveniji. Predstavlja mi motivacijo za nadaljnje delo, da bom na treningih in tekmah ponavljal, kar že počnem. Hkrati pomeni to potrditev, da sem na dobri poti.

Sorodna novica V Marbelli nekateri pokazali boljše stvari, drugi malo zadržani in z napakami

Kek vas je januarja vpoklical že na priprave in tekmo proti Kitajski U-25 v Marbelli, tam ste igrali zadnje pol ure. Kaj ste odnesli takrat?
Bila je super akcija, imeli smo se zelo dobro, bilo je zelo pozitivno za nas. Spoznali smo stvari glede same taktike in tudi ideje v igri novega selektorja. Izvedeli smo, kaj zahteva, kako se bo igralo, spoznali sistem dela in igre v reprezentanci. Lahko smo se odlično spoznali, bilo je tudi prijetno druženje s soigralci, selektorjem in strokovnim štabom. V primernem času smo odšli v toplejše kraje, res je bilo odlično.

Kako ste izvedeli, da ste na seznamu tudi za uvodni tekmi kvalifikacij?
Sporočil mi je trener oziroma klubski PR. Bil sem zelo vesel, ponosen in na začetku malo presenečen. Potihoma sem upal, a vseeno morda nisem pričakoval, da bom tako hitro dobil vabilo.

Poleg vas je bil od letnika 1999 med Kekovimi izbranci tudi Jaka Bijol, s katerim sta skupaj igrala že v reprezentancah U-16, U-17, U-18 in U-19, medtem ko vam je v reprezentanci U-21 lani jeseni nekako predal štafeto, ko se je sam že tedaj preselil v člansko izbrano vrsto. Sta bila na tokratni akciji cimra?
Ja, sva bila, tudi on mi je veliko pomagal. Res se dobro razumeva že od prej, je res super fant. Kar dobro ga je bilo imeti zraven za prvič, o njem vse pozitivno.

Veliko tekem ste odigrali v mlajših selekcijah za Slovenijo, kar 37, dosegli pa ste šest zadetkov. Katero srečanje imate v najlepšem spominu?
Moram reči, da smo imeli v mlajših selekcijah malo nesreče z izidi, velikokrat smo bili zelo blizu uvrstitve v nadaljnje tekmovanje ali na evropsko prvenstvo, a nam ni uspelo. Bilo je kar nekaj težkih trenutkov, pa tudi veliko lepih. Odigrali smo veliko dobrih tekem, najlepše imam zapisano v spominu srečanje proti Hrvaški v Zagrebu, ko sem dosegel zadetek, kar je bil moj prvi gol za reprezentanco (U-17). Zmagali smo z 2:0 in glede na to, da smo predtem dvakrat visoko izgubili proti Avstriji, nam je zmaga prav prišla. Lepe spomine imam tudi s tekem proti Belgiji leta 2015 v Lendavi (U-17; 1:2) in proti Srbiji leta 2017 v Ajdovščini (U-18; 1:0), ko sem prav tako zatresel mrežo.

Kot ste omenili, se vam kot članu mlajših reprezentanc ni uspelo uvrstiti na evropsko prvenstvo. Obžalujete še posebej kakšno priložnost za to?
Najbolj smo bili razočarani v reprezentanci U-17, ko smo v t. i. elitnem krogu kvalifikacij po remiju proti Belgiji (0:0) na tekmi proti Izraelu zadetek prejeli 15 minut pred koncem (1:1). Zmaga bi nas takrat peljala na EP. Razočaranje je bilo tudi predlani na turnirju U-19, ko smo po porazu proti Madžarski (1:2) na zadnji tekmi proti Nizozemcem vodili, a so nato izenačili v sodnikovem podaljšku (2:2). Če bi zmagali, bi se uvrstili v elitni krog kvalifikacij.

Verjamete, da se lahko zdaj s člani prebijete na vseevropski Euro prihodnje leto?
Gotovo. Kvalifikacije so se komaj začele, ni razloga, da ne bi gledal pozitivno. Mislim, da je prav, da si postavimo visok cilj, bomo videli, kako bo teklo. Najpomembneje je, da dobro igramo, da smo videti dobro na igrišču in gremo tekmo za tekmo.

Naslednji izziv bo gostovanje v Celovcu. Kot ste že omenili, sami na Avstrijo nimate najlepših spominov. Ko ste septembra 2014 odigrali sploh svoji prvi reprezentančni tekmi v karieri (U-16), ste dvakrat visoko izgubili ‒ na Bledu s 6:1, v Bad Kleinkirchheimu pa s 6:0. Kaj se je dogajalo?
Nekako smo bili takrat prvič skupaj. Vsi smo igrali v kadetskih ligah, se prvič dobili. Avstrijci so bili zelo dobro moštvo, za sabo so imeli več skupnih akcij. Nam se v kratkem času ni uspelo sestaviti, kot smo želeli, a morda smo tudi zaradi teh dveh tekem nato še bolj prijeli za delo, se veliko učili in rezultati so postali veliko boljši.

V zadnjih dveh mesecih ste dobro spoznali Matjaža Keka, v Domžalah vas vodi Simon Rožman. Katerega trenerja ali selektorja bi še izpostavili kot tistega, ki je odločilno vplival na vaš nogometni razvoj?
Selektorja Dušana Kosiča in Igorja Benedejčiča. Oba sta dala svoj delež in me veliko naučila. Iskreno sem jima hvaležen.

Preseliva se zdaj na klubsko prizorišče. V soboto vas čaka derbi proti Olimpiji. Kako potekajo zadnje priprave na to tekmo?
Nič posebnega ni, teden nekako poteka normalno kot pred drugimi tekmami. Analizirali smo Olimpijo in njene pomanjkljivosti, a osredotočeni smo na svojo igro. Veliko je odvisno od nas, kako bomo mi videti.

Sorodna novica Gorica presenetila Domžale za prvo zmago po petih mesecih

V prejšnjem krogu ste izgubili v Novi Gorici (2:1). Kaj je šlo narobe?
Poleg nekoliko slabše igre nismo bili dovolj odločni v dvobojih, dobivali so jih Goričani, ne mi. Posledica tega sta bila tudi prejeta zadetka. Če ne dobivaš dvobojev, je v današnjem nogometu težko zmagati. Morali bomo to popraviti.

V vašo ekipo se vrača Senijad Ibričić, ki ste ga na Primorskem pogrešali zaradi kartonov, že prej pa je tekmo v Murski Soboti (0:0) izpustil zaradi bolezni. Ko ste na začetku pomladi s 6:2 premagali Rudarja, je prispeval tri podaje. Koliko za vas pomeni na igrišču?
"Ibro" je gotovo naš nepogrešljiv člen. Že velikokrat sem rekel, kako izjemen igralec je, vodja na in ob igrišču. Ko ga ni, ga pogrešamo, zato smo veseli njegove vrnitve.

Ko smo se lani pogovarjali s Slavišo Stojanovićem, je dejal naslednje: "Ibričić je glavni motor Domžal, on predstavlja možgane ekipe. Ko Ibričić igra, imajo več samozavesti in več kreacije. On postavlja in vodi igro, vidi soigralce, podaja in zabija gole. Ko njega ni, je Domžalam težje, so druga ekipa." Se strinjate s tem opisom?
Res je, ampak tudi če njega ni, imamo kar kakovostne zamenjave. Seveda ni povsem isto, toda tudi ko njega ni, se mora igrati, mogoče na malo drugačen način. Ne smemo biti odvisni od njega, ampak moramo v takih trenutkih drugi prevzeti odgovornost, da tudi na takšnih tekmah lahko zmagamo.

Nekdanji reprezentant BiH-a ima o vas zelo dobro mnenje, nedavno vas je v nekem intervjuju označil za najboljšega igralca slovenske lige. Kako komentirate njegove besede?
Imava odličen odnos in res sem ponosen, da tak igralec izreče take besede. Tudi jaz lahko o njem povem, da je odličen igralec in odličen človek. Veliko mi je pomagal pri vključitvi k članom in je eden najzaslužnejših, da sem takšen, kot sem zdaj. Pravi mentor je, res super ga je imeti v naši ekipi.

Je tudi vam lažje igrati, ko je poleg vas na zelenici?
Občuti se njegova prisotnost, samozavest. Tudi drugim daje neko samozavest, dodatno energijo, ima določene rešitve v igri oziroma ideje, ki presenetijo tekmeca. Je dodana vrednost, drugačen občutek je, ko imaš njega ob sebi.

Veljate za raznovrstnega vezista. Kaj menite, vam bolj ustreza igra, ko Domžale napadajo ali ko se branijo?
Gotovo, ko napadamo. Najboljši smo, ko smo močno na polovici tekmeca, ko imamo žogo v svoji posesti in ne pustimo tekmecu, da razvije svojo igro. Jeseni smo dobili preveč zadetkov na postavljeno obrambo, to smo zdaj popravili, a se moramo še izboljšati.

Kako bi sicer opisali svoj slog igre nekomu, ki vas ne spremlja podrobno? Komu ste podobni, po kom izmed največjih zvezdnikov se zgledujete?
Ne bi mogel izbrati nikogar. Sem "box to box" vezni igralec, pomagam v obrambi in napadu, rad prihajam v zaključek napada, miren sem na žogi. To so moje glavne lastnosti.

Odlikuje vas tudi odličen strel od daleč.
Ja, rad imam tudi to, da se priključim napadu v 16-metrskem prostoru oziroma že prej. Rad streljam, dosegel sem že nekaj golov z daljših razdalj. Zame je nekaj najlepšega v nogometu, ko dosežeš evrogol.

Kdo je vaš vzornik?
Andres Iniesta. Njega spremljam, že odkar sem bil zelo majhen. Poleg Lionela Messija, ki je najboljši igralec na svetu, mi je bil zelo všeč. Občudoval sem trikotnik Xavi‒Messi-Iniesta pri Barceloni.

Proti Mariboru ste v tej sezoni že dosegli dva zadetka, v pokalu in prvenstvu, proti Olimpiji še ne. Je napočil čas tudi za to?
Ja, bil bi počasi že čas, da zadenem tudi proti Olimpiji. Imamo še dve medsebojni tekmi, tako da bomo videli, kako se bo razpletlo.

Sorodna novica Kronaveter z dvema goloma z 11-m rešil Olimpijo pred porazom

Jesenski tekmi z Ljubljančani se nista razpletli po vaših načrtih. Avgusta ste doma klonili z 2:1, novembra pa je bilo v Stožicah 4:4, ko ste v zadnjih 15 minutah zapravili vodstvo s 4:2. Z dvema 11-metrovkama je izid izenačil Rok Kronaveter, pri prvi ste prav vi v kazenskem prostoru igrali z roko.
Na prvi tekmi nismo bili najboljši oziroma optimalni. Tako kot proti Gorici smo izgubili veliko dvobojev, bili smo premalo čvrsti. Druga tekma je bila za gledalce odlična, a taktično smo bili oboji v obrambi slabše razpoloženi. Ne bi smeli zapraviti takšne prednosti, a tudi iz tiste tekme smo nekaj odnesli in se nekaj naučili. Se zgodi, tudi tako se nabirajo izkušnje za naprej.

Kaj bo tokrat recept za uspeh?
Dobljeni dvoboji, ki sem jih že omenil, da bomo močni v posesti žoge, da bomo zadržali tekmeca čim več časa na njegovi polovici. Pomembna bo tudi disciplina v obrambi, da ne bomo dobili kakšnih lahkih golov. Dobro bi bilo zadržati ničlo v obrambi, če bomo to izpolnili, bo izid pozitiven.

Kakšna se vam je zdela Olimpija pred dvema tednoma na derbiju proti Mariboru (0:0)?
Ekipa je spomladi nekoliko spremenjena, a se vidi, da imajo še vedno veliko kakovosti in odlične igralce. Maksimalno se bomo pripravili nanje, mislim, da bo zelo dobra tekma.

Kaj mislite, lahko do konca sezone še ujamete Ljubljančane na drugem mestu, bežijo vam za devet točk?
Ne gledamo na to, da bi jih radi ujeli, ampak bolj na nas in naše igre. Gremo od tekme do tekme, bomo videli, kam se bomo uvrstili na koncu. Razlika je, a ni nemogoče, da jih ne bi ujeli. V slovenski ligi lahko vsak premaga vsakogar, zanimivo bo do konca.

V dobri formi je Shamar Nicholson, ki je spomladi dosegel tri zadetke, skupaj pa v tej sezoni osem, s čimer je vaš najboljši strelec.
Shamar je v zadnjem obdobju gotovo naredil velik napredek, kar je tudi posledica trdega dela na treningih. Njegova naloga je, da zabija gole, to je dobro za nas in zanj. Njegovi goli nam veliko pomenijo, je pomemben igralec za nas.

V prvi ligi letos igra kar nekaj nogometašev, s katerimi ste skupaj igrali v mlajših reprezentančnih selekcijah ‒ pri Mariboru Žan Kolmanič in Nino Žugelj, pri Olimpiji Vitja Valenčič, Oliver Kregar in Jan Gorenc, pri Muri Tomi Horvat, pri Triglavu Drilon Kryeziu, pri Gorici Adis Hodžić ... Kdo izmed teh ima po vašem mnenju največje možnosti za vrhunsko kariero?
Mislim, da vsi. Vsi smo pokazali tudi na reprezentančnih akcijah, da imamo talent in potencial. Če bomo trdo delali, so pred nami dobre kariere. Odvisno je, kako bomo delali oziroma kakšne bodo razmere za delo.

Nekateri drugi ‒ Bijol, Žan Celar, Maj Rorič in David Zec ‒ so že v tujini. Kdaj bo po tej poti odšel tudi Adam Gnezda Čerin?
Bomo videli, nikoli se ne ve v nogometu. Ni pravila, kdaj moraš iti oziroma kaj je najbolje. Ko bo prišla prava stvar, ko bomo čutili, da je to prava stvar, se bomo odločili za korak naprej. Ne bi govoril o tem, ker v nogometu ne veš, kaj bo jutri. Ne obremenjujem se s tem.

Imate poleg tiste izkušnje iz Milana do zdaj še kakšno iz tujine?
Ne, nimam nobenih izkušenj s tem.

Pa ste imeli, ko ste v 2. letniku gimnazije odhajali iz Brava, poleg Domžal še kakšno ponudbo?
Ne, iz Slovenije ne, o odhodu v tujino pa takrat nisem niti razmišljal. Končal sem osnovno šolo, nato sem obiskoval tudi srednjo šolo. Mislim, da je prav, da ima vsak nogometaš določeno stopnjo izobrazbe, ker nikoli ne veš, kaj se lahko zgodi. Ni pravilno, da nekateri že zelo zgodaj odidejo v tujino, brez kakršnega koli razmišljanja, brez plana B. Mislim, da je pametneje, da se posvetiš tudi šoli. Pa tudi razmere za delo v Sloveniji so se močno spremenile, zdaj so zelo dobre, tako da tudi če ne greš takoj v tujino, imaš dobre možnosti za napredek in odhod pozneje v kakšen boljši klub.

Vaš vrstnik je tudi Luka Dončić. Spremljate tudi njega in njegove igre onstran Atlantika?
Seveda, tudi njega spremljam. Kot zanimivost naj omenim, da sem igral proti njemu v osnovni šoli. Košarkarski trener je tedaj videl v meni atletski potencial in me je povabil zraven. Na nekem šolskem tekmovanju smo se prebili na "final four", ki je bil v Idriji, tam pa smo se v polfinalu pomerili z ljubljansko šolo, za katero je igral Dončić. Veliko točk nam je nasul.

Boste torej gledali danes ponoči tekmo Miami ‒ Dallas (pogovarjali smo se v četrtek, op. a.)?
Ne vem, bom še videl, a najbrž je ne bom, ker hodim prej spat. Zjutraj, ko vstanem, pa si bom pogledal vrhunce tekme, kot po navadi.

Dončić ima na dresu številko 77, vi nosite številko 41. Ima kakšen poseben pomen?
Ne, nima nobenega pomena. Slučajno sem jo dobil, naš ekonom jo je izbral. Je pa, kot kaže, srečna.

Na družbenih omrežjih niste preveč dejavni. Raje govorite na igrišču?
Ja, mislim, da se v današnjih časih na splošno mi mlajši preveč ukvarjamo s tem. Preveč pozornosti posvečamo temu, bolje je, da se posvetimo drugim stvarem. Družbenih omrežij ne uporabljam veliko. Spremljam soigralce in prijatelje, a se ne obremenjujem preveč s tem. To poskušam jemati kot postransko stvar, ki ne vpliva na moje predstave niti na življenje.

Začela sva pri Idriji, pa še končajva z njo. Kako pogosto se vračate v domači kraj?
Načeloma se vračam kar pogosto, skoraj vsak teden. Če imamo tekmo v soboto, grem domov po nedeljskem dopoldanskem regeneracijskem treningu, saj smo v ponedeljek prosti. Če je tekma v nedeljo, se vse zamakne za en dan. Lepo je iti domov, kjer imaš starše in družino oziroma svoj pravi dom. Zato se rad vračam domov.