34-letni Luka Elsner je nosilec novega vala domačih nogometnih strokovnjakov. Po uspešni zgodbi v Domžalah je pred enim mesecem sedel na klop Olimpije in že pokazal vse tiste vrline, po katerih je bil znan tudi v Domžalah. Bilanca je za zdaj brezhibna: šest tekem, šest zmag. Po prvi tretjini slovenskega državnega nogometnega prvenstva je Olimpija v vodstvu, Maribor zaostaja štiri točke, Domžale in Gorica po osem. Z Lukom Elsnerjem smo se pogovarjali o rezervah, ki jih vidi v Olimpijini igri, o mladem vratarju Roku Vodišku, napadalcu Blessingu Elekeju, morebitnem zimskem odhodu Mihe Zajca, sojenju v Prvi ligi in o tem, kdo so Elsnerjevi trenerski vzorniki.

Odkar ste postali trener Olimpije, ste nanizali šest zmag. Na zadnji tekmi v Krškem, zmagali ste z 1:2, vseeno niste bili videti preveč zadovoljni. Kaj vas je motilo?
Ni bilo vse tako, kot smo želeli. Morda smo pri vodstvu 0:1 dobili občutek, da bo šlo kar zlahka in smo igrali preveč anemično. Tak lažen občutek nadzora je problematičen, ker se ustaviš v konstrukciji igre. Sicer smo držali žogo, ampak držati žogo samo po sebi je nesmiselno, če nisi usmerjen proti golu. In mi smo bili nedvomno premalo usmerjeni proti golu.
Ampak po golu Krškega ste spet igrali dobro ...
Tako bi morali celotno tekmo. Šele zadetek nasprotnika nas je sprovociral. Če imaš dva ali tri gole prednosti, lahko igraš tako, kot smo mi pri 0:1. Skratka, ta lažen občutek varnosti je izredno problematičen in to moramo spremeniti. Je pa res, da se še iščemo v izgradnji in organizaciji napada, da stojimo v coni in smo dobro razporejeni. Nekaj treningov in tekem moramo še odigrati, da se ujamemo. Naša naloga je, da smo čim bolj konstantni, da zmagujemo tako takrat, ko smo dobri, kot takrat, ko smo slabi. Sploh na domačem stadionu.

Glede na niz zmag se najbrž strinjate, da ste ta hip dobri.
Dobri smo v rezultatskem smislu, v motivaciji, želji in energiji, ki jo dajemo. Smo pa nekje na povprečju v organizaciji napada. Moramo biti nevarnejši v napadu. Ni dovolj, da smo vsak polčas le enkrat ali dvakrat nevarni. Sem pa prepričan, da bo tudi to prišlo z delom. S sistema 3-5-2 smo se premaknili v 4-3-3, vendar tega zaradi ritma igranja sreda-sobota še nismo mogli povsem natrenirati. Vsekakor imamo še veliko prostora za napredek.
Obramba je odlična, vratar Rok Vodišek je po več kot 500 minutah v Krškem dobil prvi zadetek. Kako komentirate njegove odlične predstave?
Treba je vedeti, da smo dopuščali tudi malo strelov na gol. Enostavno se obramba začne pri napadalcih. To je zlato pravilo. Rok pač zaključi zadevo takrat, ko je treba. Dobro opravlja delo in to nam daje gotovost. Ko prejemaš malo zadetkov, je seveda lažje zmagovati. Skoncentriran mora biti na tistih nekaj žog, ki jih mora obraniti. Morda je to še težje, da ima manj dela, pa da je tisto toliko bolj odločilno. On nam je zelo pomagal, je pa pomembno tudi delo, ki ga opravijo napadalci, ko med zapiranjem prostora pritiskajo na zunanjo linijo.

Blessing Eleke se po selitvi iz Gorice še ne znajde najbolje. Zakaj ne?
V Gorici je bil napadalec na odprtem prostoru. Ko se je ekipa branila in ko je dobila žogo, je imel veliko prostora. Zdaj se mu je prostor zmanjšal. Je fantastičen igralec ena na ena, to se vidi v petih minutah na treningu. Ko se prostor odpre, ima takoj več priložnosti, kar se je izkazalo tudi v nedeljo v Krškem. Mora biti bolj aktiven, se večkrat dokopati do priložnosti, večkrat ogroziti gol nasprotnika. Tudi naša naloga je, da mu to omogočimo. Star je šele 20 let, malce je spremenil igralno mesto, saj bolj ustreza njegovemu profilu. Zelo se trudi, mora pa seveda še precej popraviti, da bo vrhunski igralec. Računamo nanj in mislim, da bo v nadaljevanju sezone zablestel. Potrebuje le nekaj samozavesti. S treningom bo to hitro nadomestil.
Je torej Eleke najboljši dribler v vaši ekipi?
Mislim, da je. Težko ga je ustaviti, vsaj v igri ena na ena na odprtem prostoru. Ima hitrost in lahko prebije nasprotnikovo obrambo z ene ali druge strani. Obstajajo pa različni profili igralcev. Rok Kronaveter na primer funkcionira bolje na manjšem prostoru med linijami. Eleke malokrat dobi žogo, a v več kot polovici primerov se nekaj zgodi. To je zame pomemben podatek. Igralci, ki v igri ena na ena naredijo razliko, so še posebej vredni.
V zimskem prestopnem roku boste težko zadržali svojega najboljšega igralca Miho Zajca. Pripravljate že kakšno rešitev?
Za zdaj je Miha Zajc še z nami in bomo še veliko tekem odigrali skupaj. Smo pa pripravljeni na morebiten odhod vsakogar in "scouting služba" pripravlja rešitve za to. Energija in želja, ki ju ima Miha, pa jasno kaže, kje se vidi oziroma kako se počuti.

Govori se o večmilijonski odškodnini ...
Mene se poslovni del ekipe niti malo ne tiče, lahko pa povem le, da je zame neprecenljiv.

Kako stresno je vaše delo, če ga primerjate z vodenjem Domžal, kjer pritiski gotovo niso bili tako veliki?
Stres je odvisen tudi od tega, kako dojemaš okoliščine. Menim, da velika pričakovanja lahko ustvarijo problem, lahko pa te tudi dvignejo. Jaz vse to sprejemam kot izziv, kot spodbudo, da delamo še več in poskušamo najti nove rešitve. Da skratka potegneš iz sebe vse najboljše. Stres moraš spremeniti v nekaj, kar te spodbuja, ne pa ohromi.
Če bi se Nogometna zveza odločila, da zamenja selektorja, bi bili tudi vi eden izmed kandidatov. Se v prihodnje vidite v vlogi selektorja članske reprezentance?
Podpisal sem triletno pogodbo z Olimpijo in želim biti predvsem uspešen. Preden se pogovarjamo o prihodnosti, bo treba osvojiti kakšno lovoriko. Tega še nimam in sem tako še izredno daleč od teh opcij, ki jih omenjate. O tem pravzaprav sploh ne razmišljam, trenutno imam le eno ogromno željo, da v Olimpiji naredim nekaj dobrega.
Ste ohranili stike s svojim prejšnjim klubom Domžalami?
Vodenje Olimpije mi vzame veliko časa. Zdaj sem pač tu in vse gledam zeleno, sva pa s Simonom (Rožmanom) vseeno pogosto v stiku.

Kdo je vaš trenerski vzornik? Zadnje čase zmagujete kot Atletico: gola praviloma ne prejmete, dosežete pa jih ravno toliko, da je dovolj za zmago. Ampak - po igri se vendarle razlikujete od modela Diega Simeoneja ...
Simeone je za vse velika šola, kako pripraviti ekipo, da pokaže vse in da vse od sebe. Odkar sem pri Olimpiji, imamo 60 odstotkov žoge v svoji posesti, nasprotnikom prepuščamo malo kontrole žoge in jim dopuščamo malo priložnosti. Nasprotnika želimo tudi napadati visoko na njegovi polovici in jih ne pričakovati na naši polovici. Želimo si igrati kot Manchester City ali Barcelona, kot ekipe torej, ki želijo imeti kontrolo nad tekmo z dobro organiziranim napadom. K temu stremimo, seveda pa smo še daleč od te ravni. Če sprašujete: najraje bi obiskal Pepa Guardiolo, Mauricia Pochettina in Thomasa Tuchla, ki je opravil fantastično delo pri Borussii Dortmund. To so trenutno trenerji, ki so v ospredju.
V Nici ste preživeli lep del življenja, tam je igral tudi vaš oče Marko. Spremljate njihovo nogometno ekipo, ki je trenutno na prvem mestu francoskega prvenstva?
Z veseljem spremljam, neka povezava je ostala. Gre za lep prikaz uspešne zgodbe, ki raste iz leta v leto. Vsekakor model menedžmenta, kako naj bi klub v nekaj letih prišel na višjo raven.
Pri Nici igra tudi Mario Balotelli. Bi imeli v svoji ekipi igralca, ki ima izjemne sposobnosti, vendar marsikaj pokvari z ekscentričnim vedenjem?
Vsak kakovosten igralec je dobrodošel, če se v veliki meri podredi zahtevam kolektiva. Pravila so za vse enaka, trener pa mora najti rešitve, mora znati voditi različne tipe osebnosti. Po pravilu so tisti bolj talentirani včasih bolj problematični. Treba je razumeti, kako takšni igralci funkcionirajo, in jih prepričati, da svoje želje podredijo kolektivu.
Leta 2009 je Delov novinar Franci Božič za MMC povedal, da je slovenska stroka davno izgubila kompas. Ga je nova generacija, katere nosilci ste vi, Simon Rožman, Tomaž Petrović ... vendarle našla?
Stroka nikoli ni bila tako slaba, kot se je prikazovalo, kvečjemu je bila dobra, da je bila sposobna vzgojiti vse te generacije nogometašev, da so igrali za reprezentanco, ki je igrala na večjih tekmovanjih, kar je za dvomilijonski narod velik uspeh. Podcenjevanje našega preteklega dela nikoli ni dobrodošlo. Se pa zdaj res prebija naprej mlada stroka, ki sprejema modern način nogometa. Evropa je dovolj odprta, da je pretok informacij velik. Mlajših strokovnjakov je vse več, imajo željo po razvoju in to me veseli.

V zadnjem času je veliko polemik, da sodniki v Prvi ligi ne opravljajo dobro svojega dela. Da igranje z roko v kazenskem prostoru enkrat sankcionirajo z enajstmetrovko, drugič pa zamahnejo z roko. Menite, da se dogajajo nepravilnosti?
Seveda se, ampak tako je v vsaki ligi na svetu. Redno gledam francosko in angleško prvenstvo, napake so v vsakem krogu, to je realnost nogometa. Tega ne želim preveč komentirati, glede igranja z roko pa, so stvari bolj kot ne dobro opredeljene v pravilniku in so nam sodniki to tudi predstavili na seminarjih. Se pa napake dogajajo, to je treba sprejeti, zagotovo pa se lahko o tem razpravlja in analizira. In prav je, da se o tem debatira, je pa napačno, da se v ozadju iščejo afere. Meni se zdi to nesmiselno.

V prejšnjih sezonah je bilo tudi nekaj sumov, da so bile nekatere tekme nameščene. Bi si upali reči, ali je bila tudi letos kakšna tekma v Prvi ligi nameščena?
Iskreno mislim, da ni bila. Glede tega je liga precej urejena. V nasprotnem primeru bi nečednosti hitro prišle na površje.
Ste kdaj dobili kakšno nespodobno povabilo?
Ne. Odkar sem prišel v Slovenijo, ni bilo niti ene dvomljive situacije niti je nisem začutil pri nasprotnikih.

Tomaž Okorn