49-letni Koprčan je bil član vijoličastih med letoma 1994 in 1996 ter 1999 in 2001, ko je z igranjem v Ligi prvakov v sezoni 1999/2000 doživel tudi vrhunec klubske kariere. Dres slovenske reprezentance je oblekel 66-krat. Trenutno je med drugim strokovni komentator na Valu 202.

Z njim smo se pogovarjali o sobotnem derbiju 12. kroga Prve lige TS med Olimpijo in Mariborom v Stožicah. Prenos bo od 16.30 dalje na TV SLO 2 in MMC-ju.

Marinko, v Sloveniji se dan pred nogometnim derbijem pogovori bolj kot o tekmi Olimpija – Maribor sučejo okoli velikega uspeha odbojkarjev. Se je tudi vas dotaknila odbojkarska evforija?
Priznam, da zelo. Predtem resda nisem spremljal odbojke in bil na tekočem skoraj nič, ampak ko sem zdaj opažal pogovore med ljudmi in veliko evforijo, sem imel dovolj časa, da sem si doma ogledal ponedeljkovo tekmo proti Rusiji. Preprosto te pritegne tak uspeh, priklene na naslanjač in uživaš. Fantje so me popolnoma navdušili, sploh povezava med njimi in navijači, res je bilo enkratno. Na polfinalni tekmi proti Poljski je bilo vse skupaj še v veliko večjem obsegu. Ko navija 12.000 ljudi in poje himno brez glasbene spremljave, je nekaj fantastičnega. Ob tem so mi takoj privreli na plano stari spomini, ko smo z nogometno reprezentanco igrali za Bežigradom in dosegali prve uspehe. Vsa čast fantom in selektorju oziroma vsem, ki so zraven te reprezentance. Pokazali so, da če je ekipa tako kompaktna in borbena, kot znamo biti Slovenci v kolektivnih športih, se lahko zoperstavimo vsem. Ni bilo 3:2, zmagali so s 3:1, kar je pomembno. Ni bilo na "knap". Če bi imel čas, bi se usedel v avtobus in šel v Pariz. Hkrati je vse povezano še s pomočjo za malega Krisa, zaradi česar sem še bolj zadovoljen.

Kakšen je nogometni utrip v mestu ob Dravi?
Predvidevam, da nekaj ga je. Imam toliko dela in treningov, da nisem veliko v središču mesta. Seveda je to vedno najbolj pričakovana tekma. Kluba sta zdaj na prvem in drugem mestu, kar je bilo za pričakovati, ločijo ju tri točke razlike, tako da je derbi prišel ob pravem času. Oboji imajo določen zagon. Maribor je v ligi zmagal petkrat zapored, na zadnjih tekmah kaže napadalnejšo in všečnejšo igro. Dvignil je formo, ima širino. Niz dobrih izidov mu gotovo dviguje samozavest. Maribor ima določen slog in igra v nekem sistemu, od katerega ne odstopa, kar je razumljivo, saj je tako osvajal lovorike in ga je to večkrat pripeljalo daleč v Evropi. Včasih želijo ljudje vseeno vsaj v domačem prvenstvu gledati atraktivnejše tekme.

Olimpija je na drugi strani po manjši krizi zdaj vpisala dve zaporedni zmagi. Kako ocenjujete njeno formo?
Kar se tiče Olimpije, me ni sram priznati, da uživam v njeni igri, kar sem že večkrat povedal. Igra najlepši nogomet v ligi, lepo jo je gledati. Njene igralce krasi tehnika, gibanje, hitri so in nepredvidljivi. V Domžalah so v sredo dosegli štiri prekrasne zadetke, eden je bil lepši od drugega. Olimpiji bi dal nekaj več odstotkov možnosti za zmago, ker igra doma. Bo pa šlo za vprašanje dnevnega navdiha, mogoče bo odločil en strel na gol. Olimpija lahko tudi nadigra Maribor v igri in ima 70-odstotno posest žoge, a to ni ključnega pomena in zagotovilo za zmago. Pomemben je le izid.

Kakšno tekmo pričakujete?
Težko je kar koli napovedovati, če gledamo po letošnjih igrah. Pričakovati je, da bo Olimpija igrala odprto, Maribor pa malenkost bolj zaprto in da bo z zgoščeno postavitvijo iskal priložnosti skozi protinapade in polprotinapade. Olimpija ima več kakovostnih igralcev, ki lahko z eno potezo odločijo tekmo – Menalo, Cekici, Savić, Vukušić. Tomić je ob Vrhovcu najboljši zadnji vezni igralec v ligi, prezgodaj pa so izpustili sijajnega Suljića. Pričakujem vrhunski derbi, upam, da bo stadion poln. Ne gre samo za točke, ampak za prestiž. Če bo Olimpija zmagala, bo ušla za šest točk, Maribor pa bi z zmago prevzel prvo mesto. Upam, da bo tekma dobra in odprta. Škoda bi bilo uničiti tekmo z nekimi preveč obrambnimi taktičnimi različicami, ker je sezona vseeno še relativno na začetku. Najlepše bi bilo, če bi bila podobna tisti tekmi lani maja, ko je Olimpija v Ljudskem vrtu z golom Andreja Vombergarja v zadnji minuti zmagala s 3:2. Tisti derbi je bil najboljši, kar sem jih gledal. Nogometni romantiki si pač želimo gledati odprto tekmo. Upam tudi, da ne bo neumnosti na tribunah. Naj bodo gledalcem za zgled odbojkarski navijači.

Sorodna novica Imperativ Hadžića na derbiju ne bo ničla v obrambi, tudi Milanič želi razigranost

Rok Kronaveter in Nemanja Mitrović se bosta vrnila v Ljubljano. Bosta zaradi tega pod pritiskom ali bi ju lahko vse skupaj le še podžgalo?
Kronaveter se vrača v okolje, kjer je igral svoj najboljši nogomet v karieri in prinesel Olimpiji dva naslova. Bil je ključni mož in najboljši igralec. Pri Mariboru je imel en mesec krize, a zdaj znova potrjuje, zakaj je dodana vrednost za vsako ekipo. Oba z Mitrovićem sta profesionalca in ne razmišljata o tem, kakšen sprejem ju čaka v Stožicah. Pričakujem, da jima bodo žvižgali, a oba sta odigrala že veliko takšnih tekem, kjer so bili navijači do njiju sovražno nastrojeni. Adrenalin dela svoje in to preslišiš. Dovolj sta izkušena, da ju to ne bo motilo.

Boste tudi vi prišli v Stožice?
Ne, tekmo bom spremljal po televiziji. Starejši sin se po 10 mesecih vrača s študentske izmenjave na Kanarskih otokih, kjer študira pravo. Imamo družinsko srečanje v Kopru.

Je šel kdo od vaših otrok tudi po športnih poteh?
Mlajši sin je v nogometu, tudi hči igra nogomet in tenis.

Bo večji hendikep za Olimpijo odsotnost Mackyja Bagnacka ali za Maribor manko Blaža Vrhovca?
Vrhovec je v prvem letu pri Mariboru potreboval dlje časa, da se je uveljavil. V tej sezoni kaže zelo dobre igre. Je borben, vzame veliko žog ter pomaga v obrambi in napadu. Ni sicer še na ravni Marwana Kabhe, ki je bil res vrhunski. Je pa dejstvo, da je vsako tekmo boljši. Oba igralca bosta ekipi gotovo pogrešali. Bagnack je na trenutke malo rizičen igralec, a načeloma v obrambnih nalogah igra izvrstno. Zame je eno večjih presenečenj tega dela sezone. Priložnost bodo dobili drugi igralci, ki igrajo manj in so željni dokazovanja, a niso na isti ravni. Tudi njihove karakteristike so drugačne.

Zakaj Ljubljana nogometno nikakor ne zaživi? Tribune so kljub vodstvu na lestvici večinoma sramotno prazne.
Ne vem, kaj bi rekel. Morda bi jo prebudil uspeh v Evropi s prebojem Olimpije v skupinski del Evropske lige ali Lige prvakov. Več generacij je odraslo v času, ko je Olimpija igrala v jugoslovanski ligi. Tedaj je bila Ljubljana nogometno mesto, šlo se je tudi na tekmo proti Radničkemu, stadion je bil nabito poln. Ko je Jugoslavija razpadla, se je številnim podrl svet, tudi glede nogometa in športa. Po drugi strani takrat ni bilo toliko tekem po televiziji, zdaj se marsikdo raje odloči za spremljanje tekme doma. Po svoje pa so ljudje prav zaradi toliko nogometa po televiziji tudi zasičeni s tem. Ob vsej ponudbi včasih prav molim, da ne bi bilo nič na televiziji, čeprav nisem velik navijač. Bistveno je, da gledam dobro tekmo, če je slaba, takoj preklopim. Tudi če igra Barcelona, ki je moj najljubši klub.

Tudi pod Pohorjem je bilo v tej sezoni že precej nezadovoljstva gledalcev. Zakaj Darko Milanič med mariborskim občinstvom ni najbolj priljubljen, čeprav bi morda pričakovali, da ima nekaj kredita zaradi preteklih uspehov?
Neugodno in težko vprašanje, ki bi ga bilo primerneje postaviti navijačem. Nekdo bi odgovoril na en način, nekdo drug na drugačen način. Ne vem. Zlatko (Zahovič, op. a.) in Darko sta dobra naveza, ki traja že leta. Športni direktor je daleč najboljši, preprosto ne gre drugače, kot mu zaupati. Večkrat je bila kriza, a se mu je vedno izšlo.

So bila pričakovanja zaradi odmevnih poletnih okrepitev (Kronaveter, Požeg Vancaš, Peričić, Kotnik) vseeno prevelika?
V takšnih klubih so pričakovanja vedno velika, tako je tudi pri Realu in Barceloni. Če začneš prvenstvo slabo in ni še igre, je normalno, da so ljudje nezadovoljni. Gledalci v Mariboru so malce zahtevnejši kot drugod. Tudi oni lahko potrpijo marsikaj, a ko pride do točke, ko tega ne morejo več, to tudi pokažejo.

Milaniča dobro poznate, med drugim sta bila več let soigralca v reprezentanci. Sta še v stikih?
Če se vidiva, se pozdraviva, sicer pa sem malo v Ljudskem vrtu. Ob obilici dela hodim le na reprezentančne tekme, ker sem sokomentator na Valu 202, sicer bi tudi te spremljal po televiziji.

Mimogrede: v Mariboru imate svoj športni center z nogometno šolo in vrtcem. Kako sodelujete z NK Mariborom?
V vseh teh letih ni bilo sodelovanja. Zdaj poskušamo, da bi končno vzpostavili normalen odnos, kar bi se moralo zgoditi že zdavnaj, ne bi smeli biti "sovražniki". V Mariboru sem preživel najboljša igralska leta in tam živim. Sodelovanje bi lahko bilo na vrhunski ravni, toda ljudje smo taki, kot smo, malo trmasti, vsak vleče na svojo stran. Se dogajajo premiki na bolje, vidi se, da sodelujemo malo boljše, sčasoma bo to preraslo v konkretno, prijateljsko sodelovanje. To je moja velika želja in takrat bom srečen. Ko otrok pride k tebi, je lažje, če ve, da sodeluješ z Mariborom. Vsi sanjajo, da bodo igrali za Maribor. Žal se prevečkrat dogaja to, da starši absolutno pretiravajo in škodijo svojim otrokom. Za otroka je pomembno le, da se dobro trenira in da je v redu trener. Če imaš dobrega pedagoga in se otrok nekje dobro počuti, ni razloga, da bi pri 12, 13 letih prestopil kam drugam. Šele v kategoriji U-15 se začnejo vsedržavna tekmovanja. Ti otroci se morajo igrati, brez pritiska rezultatov in previsokih ambicij. Več kot dovolj tega pritiska, kaznovanj in zmerjanja navijačev bodo imeli že v nadaljevanju karier. Ko se spomnim svojega otroštva, ni bilo nobenega pritiska. Bistveno je bilo, da smo se nekaj naučili, se imeli "fajn" in da smo radi hodili na treninge. Preostalo ni bilo pomembno.

Pred časom ste ob neki priložnosti tudi zaprli vstop za starše.
Ja, tedaj nas res ni zanimalo, koliko pijače bomo prodali v lokalu in koliko hamburgerjev bomo spekli. Turnir je bil zaprt za starše in ko jih ni bilo zraven, je bilo otrokom in sodniku fenomenalno. Govorili smo in ne kričali, vse si lahko otrokom umirjeno povedal. Nekateri starši se, oprostite, derejo kot živali in želijo izstopati pred drugimi, potem pa otrok, ki je že tako in tako pod adrenalinom, ne ve, kaj bi delal.

Kako se spominjate svojih derbijev v dresu Maribora proti Olimpiji? Katerega imate v najlepšem spominu?
Brez dvoma tistega v Mariboru leta 1999, ko sem ob zmagi s 3:1 dosegel zadetek s škarjicami. Takšnega gola ne dosežeš vsak dan.