32-letnik je v dresu Domžal igral v najboljših letih kariere in se dvakrat veselil naslova državnega prvaka. Lani avgusta je postal glavni trener Domžal, potem ko je zamenjal Stevana Mojsilovića. Šesto mesto v sezoni 2013/14 ga ni zadovoljilo, a sčasoma je že opazil premik v glavi. Spremeniti mu je uspelo miselnost svojih igralcev, vzpostaviti red in v ospredje postaviti delovne navade.

Pet tekem Prve lige, pet zmag, brez prejetega zadetka. Presenečeni?
Da in ne. Že v lanski sezoni in ob pripravah na letošnjo sezono sem opazil, da se je miselnost spremenila. To je na tej ravni, ko se bojujemo za vrh, nujno. Že ob prevzemu trenerske funkcije mi je bilo jasno, da je treba spremeniti miselnost, če želimo doseči več. Zdaj imamo igralce, ki so tekmovalno ambiciozni, ki so motivirani. Vzpostavili smo okolje, v katerem drug drugega spodbujamo. Dalj časa smo na igrišču in v pisarnah, tako da vsak prispeva svoj delež.

Poleg delovnih navad ste imeli verjetno tudi srečno roko pri kadrovanju?
Manj nas je kot lani, a po kakovosti smo boljši. Na vsakem igralnem mestu imamo dve rešitvi in ta konkurenčnost pomeni še večjo zavzetost na treningu. To je zelo pomemben dejavnik. Če začne nekdo razmišljati, da je nenadomestljiv, se to lahko pozna na treningu, kjer pa moraš biti vedno stoodstoten.

Ste imeli veliko dela, da ste igralcem vcepili to miselnost?
Predvsem mladim generacijam je treba najprej zbiti iz glave mišljenje, da je le talent tisti, ki omogoča uspeh. Seveda je talent eden od pogojev za uspeh, ampak največji vpliv na kariero ima delo. Pri tem moraš vse drugo postaviti na stran. Že lani sem bil nekajkrat nezadovoljen. Na primer, ko smo izgubili tekmo, pa ni bilo nobenega nezadovoljstva. To se je tako spremenilo, da zdaj vlada že na treningih nezadovoljstvo. Igralci se pogosto zavedajo, da bi lahko kaj naredili bolje.

Očitno morate biti trenerji tudi dobri psihologi ...
Na neki način posegamo v osebnost igralcev. Pri tistem, ki je star 30, je to prepozno, pri mlajših pa je še mogoče kaj premakniti. Če presodimo, da se z nekom splača ukvarjati, to naredimo. Je pa to je težak proces, ki vedno ne daje rezultata.

Vladate s trdo roko?
Ne. Moj način dela je precej demokratičen. Navsezadnje tudi zaradi svoje starosti (32 let) ne morem biti avtokratski. Smo pa določili nekatere principe delovanja, postavili neki pravilnik. Ko vse to igralcem razložiš, je lažje. Liderji so prvi prevzeli to miselnost.

Mladi danes ne morejo brez telefonov. So lahko moteč dejavnik?
No, to je že ena od malenkosti, s katero smo se ukvarjali. Medsebojna komunikacija se je zaradi pametnih telefonov in družbenih omrežij žal ustavila ali omejila. Tudi nogometašem to jemlje preveč pozornosti in je lahko moteče. Če se v garderobi ne pogovarjamo, pač pa vsak igra igrice ali kar koli, se ne moremo povezati. Vse smo rešili. Telefoni ne zvonijo več, le sem ter tja je treba koga še opozoriti.

Veliko pozornosti dajete dobremu ozračju v garderobi.
Seveda. Prepričan sem, da ekipe, ki nimajo dobrega ozračja, kjer igralci ne morejo iti skupaj na pijačo ali preživeti noči v mestu, ne morejo biti uspešni.

Kakšna je vaša filozofija na igrišču? S kakšno igro ste petkrat zmagali?
Želim si igro, ki bo omogočala, da pridemo do stabilnega položaja v obrambi. Imamo defenzivno kakovostno postavitev, kar ne pomeni, da smo deset metrov od svojega gola in le čakamo, ampak poskušamo nasprotniku onemogočiti razvoj igre in osvajanje prostora. Ne 'šparamo' se, ampak smo požrtvovalni. Ko je ta temelj zgrajen, da torej nasprotnik težko pride do gola, poskušamo ali s hitrimi posamezniki v napadu ali pa s kakovostnimi igralci v igri ena na ena obdržati posest žoge. Tu smo imeli do dvoboja z Zavrčem težave, ki so izhajale iz tega, da so se igralci bali delati napake in si niso upali igrati. Za to sem kriv tudi sam. V Velenju smo naredili korak naprej, proti Krki pa smo že prek posesti ustvarjali igro. Seveda pa vse temelji na disciplini. Vsak ve, kje mora stati in kaj delati, ko ima žogo. V napadu imamo k sreči kar nekaj dobrih igralcev, ki pridejo do priložnosti prek kombinatorike ali individualnih potez.

Zdaj vas v prvenstvu čaka nekaj težkih tekem, najprej v gosteh Luka Koper, potem doma Maribor. Menite, da boste lahko obdržali vodstvo na lestvici?
O tem niti ne razmišljam. Nikogar se ne bojim, si pa gotovo največ spoštovanja zasluži Maribor. Vsaka tekma je težka in zahteva posebno pripravo. O Mariboru sploh še ne razmišljam, najprej imamo v sredo pokalno tekmo s Šmartnim. Če bomo seštevali točke, nas čakata razočaranje in padec. Fantom sem rekel: čim manj glejte lestvico!

A vendar ne morete skriti želje, da bi si zagotovili igranje v Evropi?
Seveda je z našo zasedbo želja, da igramo v evropskih pokalih. To je vedno cilj, ni pa posebnega pritiska. Želimo le imeti pravo energijo, pustiti neko sled in potegniti čim več iz sezone.

Po besedah kar malo spominjate na Matjaža Keka. Je vaš vzornik?
Matjaž je gotovo človek, po katerem se mora vsak zgledovati. Ima rezultate, je velika osebnost in avtoriteta. Imel sem srečo, da sem bil pod njegovim vodstvom in videl, kako se stvari delajo in kako se dela rezultat. Ni pa Matjaž edini. Omenim naj še Slavišo Stojanovića. Pod njegovim vodstvom sem igral in se veliko naučil v smislu vodenja, zmagovalne miselnosti in kako zgraditi uspešno ekipo. Trenerji moramo vedno iskati načine, kako naj bomo vsak dan boljši, in odpravljati napake. Če razmišljaš, na katerem področju lahko bolje delaš, motivacije ne bo zmanjkalo, če pa razmišljaš, kako daleč si že prišel, te bo življenje grobo postavilo na realna tla.

Menite, da vam še veliko manjka, da bi bili velika trenerska osebnost?
Seveda, zlasti izkušenj. Največ se naučiš iz napak. Zavedam se, da moram še zgraditi trenersko osebnost, da bi lahko funkcioniral na višji ravni. Včasih sem podvomil, ali nisem premlad za takšno odgovorno nalogo, a menim, da to ni toliko odvisno od starosti, ampak želje po delu, napredovanju in kredibilnosti, ki jo lahko pridobiš.

So vsi igralci Domžal že prebrali vašo knjigo Železna volja?
Kar nekaj jo je že imelo v rokah. Gre za povzetek moje filozofije ne le v športu, ampak življenju nasploh. Knjiga govori o principih, kako nekomu lahko uspe. Ti principi so podobni tako v poslovnem svetu kot v športu. Kolikor vložiš, toliko se vrne. Sreča pri tem igra majhno vlogo.

Kakšno vlogo je v vašem primeru igral oče Marko, ki je bil nekoč jugoslovanski reprezentant?
Veliko. Nanj se lahko zanesem. Okrog sebe imam nekaj svetovalcev, ki znajo ocenjevati, in on je eden od njih. Pomembno je, da imaš prave napotke, drugačne poglede. Kajti včasih si v afektu in nate vplivajo emocije. Dobrodošlo je, če imaš objektivno hladnokrvne informacije. Pogosto se z očetom ne strinjava, ampak ravno to prinese nekaj dobrega. Ne moreš se zapreti vase in misliti, da si edini, ki ima prav.

Dobro znate tuje jezike, ste edini, ki se lahko, francosko, seveda, pogovarja z igralcem Domžal Benjaminom Morelom. Če bi znali špansko in bi prišlo povabilo Reala in Barcelone, kaj bi izbrali?
To so samo sanje. Držimo se raje realnosti. Ampak, če sprašujete, Real bi mi bil bolj pri srcu.