Nekateri mu pravijo štajerska hobotnica, večina ga kliče Rozi. 33-letni Matjaž Rozman je v NK Celje prišel leta 2016 in letos julija doživel vrhunec, ko je celjska zasedba pod vodstvom trenerja Dušana Kosiča postala državni prvak. V intervjuju nam je Rozman povedal, kako se je počutil v reprezentanci, zakaj občuduje Jana Oblaka, kje vidi razlog za slabši celjski start v novo sezono, kako ocenjuje delo novega direktorja Valerija Kolotila in ali še razmišlja, da bi kdaj spet zaigral v tujini.

Slišati ste zelo dobro razpoloženi!
Za zdaj še.

Zakaj? Kaj pa bi vas lahko vrglo iz tira?
V mislih imam te razmere. Vsi si želimo, da bi se čim prej vrnili v normalno stanje in da bi spet normalno zaživeli. Z reprezentanco smo imeli na primer ogromno testiranj, v Grčiji si se moral pred vrnitvijo domov spet testirati, in bilo bi zelo neprijetno, če bi moral ostati tam v karanteni. Podoben občutek kot nekoč v šoli, ko si nestrpno čakal, kakšno oceno si dobil pri testu. Učiteljica je počasi sporočala ocene, ti pa si bil na trnih (smeh).

Je pa vseeno pomembna razlika s pomladanskim zapiranjem gospodarstev – nogomet na najvišji ravni se ni ustavil.
Ja, k sreči res, tako da lahko pogledam tudi kakšno tekmo Lige prvakov ali pa slovenskega prvenstva.

Na kaj ste vratarji še posebej pozorni, ko spremljate kakšno tekmo po televiziji?
Gotovo rad pogledam kakšno dobro obrambo. Vsak vratar ima svoj način branjenja. Včasih vidiš, kako je nekomu uspela super obramba, a se zavedaš, da to lahko dobiš le s treningom. Gledam delo nog, gledam, kako se vratar odrine, kdaj reagira ...

Katerega vratarja najbolj občudujete?
Najboljši na svetu je zdaj, ko sem ga spoznal na treningih pa še sploh, Jan Oblak.

Kakšna je razlika med, kot pravite, najboljšim vratarjem na svetu, in najboljšim vratarjem Prve lige Matjažem Rozmanom? Kaj zna, česar vi ne znate?
Ko ga gledaš, misliš, da ga žoga vedno zadene, ampak – ni naključje, da je vedno na pravem mestu in da se zna dobro postaviti. Zelo je miren, suveren. Ni zastonj tam, kjer je. Res je vreden toliko, kot pravi trg.

Vam je dal kakšen nasvet?
Ja, veliko sva se pogovarjala, odličen človek, preprost je, normalno se da z njim komunicirati, in to je bila zame prijetna izkušnja.

Tako kot vaš prvi vpoklic v reprezentanco pred tremi meseci ... Kako ste to doživeli?
Krona kariere, da sem bil v poznih letih svoje kariere poklican v reprezentanco. To je bila želja že iz otroštva. Dolgo sem moral čakati. Ko to doživiš tako pozno, je veselje še toliko večje. Ves trud je poplačan. Bil sem zraven med vso Ligo narodov, igralci so me dobro sprejeli, vzdušje je bilo odlično, prav tako rezultati.

Na prijateljski tekmi z Azerbajdžanom (0:0) je branil Vid Belec. Ste upali vsaj na kakšno minuto?
Šest menjav je bilo na tej prijateljski tekmi. Vid je dober vratar, dolgo časa je zraven, zaslužil si je, da dobi priložnost. Vesel sem že, da sem zraven, da sem del ekipe, seveda pa bi bilo še bolje, če bi dobil še kakšno minuto na igrišču.

V slovenski reprezentanci je že dolgo izjemna konkurenca na vratarskem položaju. Najprej Samir Handanović, nato Jan Oblak ... Kar težko je računati, da boste dobili priložnost. Je v tej luči nehvaležno biti vratar?
Seveda si vsak želi braniti za reprezentanco, ampak – prej bi rekel, da je zelo hvaležno, da imamo takšne vratarja, kot sta Samir in Jan. To meče dobro luč na preostale slovenske vratarje. Dobrodošlo je tudi, ko prideš na trening in lahko delaš s takšnimi asi. Skratka, to je samo dobro tako za slovenski nogomet kot za nas, vratarje.

Kje vidite razloge za slabši začetek Celja? Prvič ste zmagali v petem krogu, in vsekakor to še ni šampionska podoba, ki ste jo kazali v lanski sezoni po koronapremoru ...
S tem, ko smo bili prvaki, smo letvico postavili visoko in se je od nas kar pričakovalo, da bomo nadaljevali v tem slogu. Ampak – čakalo nas je kvečjemu še težje delo. Tudi ekipa se je spremenila, igrali smo v Evropi, ritem je bil napornejši, rezultati niso bili pravi. Tudi prave sreče ni bilo, včasih nam kakšna sodniška odločitev ni šla na roko, kakšna odbita žoge, dobivali smo kakšne poceni gole iz prekinitve ... Trener nas je spodbujal, da smo dobra ekipa in da se bo dobro delo poznalo. Zdaj se je res obrnilo na bolje, sreča obišče tudi nas, na primer na zadnji tekmi v Domžalah se je žoga od Dušana Stojinovića odbila v prečko.

Sorodna novica Celjani prvič slovenski nogometni prvaki

V prejšnji sezoni ste najbolj blesteli po koronapremoru, letos pa vam gre po razglasitvi epidemije spet na bolje, novembra ste nanizali tri tekme brez poraza in brez prejetega zadetka. Kot da ste najboljši takrat, ko gre svetu najslabše ...
Ne vem, ali je to kaj povezano, smo se pa ob prvi karanteni dobro prilagodili in trenirali individualno prek aplikacij, tako da smo se vrnili v dobrem fizičnem stanju.

Kaj pričakujete od štajerskega derbija? Vedno je napeto, v lanski sezoni ste bili v Celju obakrat uspešni. Bo to v domačem prvenstvu za vas najtežji preizkus sezone za zdaj?
Ne, sploh ne, ravno obratno, dvoboji z Mariborom so vedno najlažji, ker si lahko sproščen. Ni pritiska. So pa tekme res vedno napete. Smo v dobrem stanju, zna biti spet zanimivo v sredo. Taktično se moramo dobro pripraviti in odigrati pametno.

Na začetku sezone se zdi, da ste malo pozabili na te nasvete ...
Ja, tudi trener Dušan Kosič nam je zato rekel, da se moramo vrniti k osnovam, biti disciplinirani, se dobro postaviti na igrišču, preprečiti protinapade. Zdi se mi, da smo to uredili. Tudi obramba je boljša, na zadnjih treh tekmah nismo dobili gola. Mi smo ekipa, ki mora res biti na sto odstotkih, da lahko upa na uspeh.

V obrambi pomembno vlogo igra Žan Zaletel, ki je z 21 leti 12 let mlajši od vas. Kako se ujameta?
Zelo dobro, veliko mi pomaga, dobro sva se začutila na igrišču, kar velja tudi za preostale obrambne igralce. Pozna se, da smo že nekaj časa skupaj. Smo dobro klapa, leta tu ne igrajo vloge.

Veljate za umirjenega človeka. Se vseeno kdaj znesete nad obrambo, če naredi napako?
Znam reči tudi kaj grdega, ampak – tega zdaj ne bi omenjal (smeh).

Imate vratarji lahko daljšo kariero? Jasmin Handanović je na primer pri 40 letih še vedno branil vrhunsko ...
Ravno v nedeljo sva se z Janijem Strajnarjem, trenerjem vratarjem pri Domžalah, pogovarjala o tem. Skupaj sva bila pri Interblocku. On je 16 let starejši, takrat sva bila cimra. Zdaj sem naenkrat jaz star toliko, kot je bil on takrat. Ja, zdi se mi, da ima lahko vratar daljšo kariero, sploh če nima težav s poškodbami. Je pa res, da moraš, ko si starejši, več delati, da ostaneš fit.

Vas je v nedeljo v Domžalah zelo zeblo? Komaj kakšna stopinja nad ničlo je bila ...
Kar hladno je bilo, ja. Tudi Sorčana je zeblo, sva se pogovarjala ob polčasom. Zelo občutiš mraz. V prste na nogah kar pošteno zazebe. Moraš se čim več premikati.

Posebnih nogavic vratarji nimate?
Ne. V kopačkah ne vem, kako bi to šlo.

Kako ocenjujete dozdajšnji potek sezone v domačem prvenstvu. Maribor in Olimpija sta zadnji konec tedna zavzela vrh, a daleč od tega, da jima gre gladko. Koga vidite v boju za naslov poleg obeh največjih klubov?
Težko je napovedovati. Letos je liga res izenačena, ne moreš vedeti niti tega, kdo bo koga premagal v naslednjem krogu, kaj šele, kdo bo prvak na koncu sezone. Zanimivo bo. Razlike so majhne. Morda nam ustreza, da smo malo zadaj in da imamo mir. Bolje je napadati iz ozadja, tako kot lani, ko so rekli za Maribor, da ima avtocesto do naslova prvaka.

Po odhodu Lotriča in Vizingerja Celju manjkajo goli. 13 ste jih dosegli v 12 krogih, pol manj od najučinkovitejšega Maribora. Se zelo pozna njuna odsotnost?
Zagotovo, oba sta zabila ogromno zadetkov lani, znala sta rešiti tekmo, če nam je šlo za nohte, jima je vedno kaj uspelo. Ampak, ne smemo se obremenjevati, kaj je bilo lani in koga letos ni. Verjamem, da se bo tudi nam v napadu odprlo.

Sorodna novica Kakšne bodo spremembe v vodstvu državnega prvaka iz Celja?

Septembra so v vodstveni strukturi kluba pomembno mesto zasedli ruski vlagatelji. Kako ocenjujete delo direktorja kluba Valerija Kolotila?
Valerij je ves čas z nami, vidi se, da prihaja iz nogometnih krogov, pozna zadeve. Dobro opravlja svoje delo, tudi kot človek je v redu. Klub se je dvignil na višjo raven, omogočil nam je kosilo po vsakem treningu, fizioterapija je na visoki ravni, sklenili so sodelovanje s podjetjem Catapult, ki se ukvarja z razvijanjem sistemov za spremljanje obremenitve športnikov. Že med polčasom tako dobimo vse podatke.

Mimogrede – koliko pretečete vratarji?
Vratarji teh GPS-sistemov sicer nimamo, ampak – po moji oceni od 5 do 7 kilometrov na tekmo.

Soigralci in trener Dušan Kosič vas imajo radi, o vas govorijo z izbranimi besedami. Vseeno bi se verjetno še preizkusili v tujini, če bi dobili priložnost, kajne?
V Celju se dobro počutim, vsi so dobro sprejeli, tudi v okolico sem se dobro vklopil. Tu mi skratka vse ustreza. Vseeno – če bi dobil dobro ponudbo v tujini – zakaj ne, je pa res, da sem že malo v letih, čeprav – jaz se dobro počutim. Bil sem pri Greuther Fürthu v drugi nemški ligi, v spominu so mi ostale odlična organizacija tekem, stadioni, država, kultura ... Vse je bilo na visoki ravni. Tega se bolj zavedaš, ko se vrneš.

Živite še vedno v Gerečji vasi?
Da, 40 minut vožnje od Celja.

Sorodna novica V sredo štajerski derbi novembra še neporaženih Celja in Maribora

Nekoč ste se na trening vozili z Mitjo Lotričem in bratoma Štravs, kaj pa zdaj, kdo vam dela družbo?
Matic Vrbanec, ki stanuje v Hočah. Včasih tudi pokličeva Mitjo Lotriča, da nama dela družbo v avtu (smeh).

Kaj pravi, kako mu gre pri ekipi Würzburger Kickers, ki je trenutno zadnja v nemški drugi ligi?
Ravno včeraj (v ponedeljek) sva se pogovarjala. Zamenjali so trenerja, v zadnjem krogu so prvič v sezoni zmagali, z 2:1 nad Hannovrom. Na začetku je več igral, potem je sedel na klopi, pa dobival priložnost kot rezervist. Mislim, da je vseeno kar zadovoljen, nas pa gotovo malo pogreša. Bili smo dobra klapa.