Za klub, katerega dres je nosil že v sezonah 2008/09 in 2009/10, je v soboto v 95. minuti dosegel sploh prvi zadetek! V svojem 55. nastopu za belo-modre v prvi ligi. S 27-letnim nogometašem iz Šempasa, ki največkrat igra kot levi bočni branilec, smo se pogovarjali po tekmi proti Celju, na kateri je Gorica prvič v letošnji sezoni remizirala (1:1).

Matija, proti Celju vam igra nikakor ni stekla. Lahko rečemo, da ste srečno osvojili točko?
Sreča gor ali dol, borili smo se in vztrajali do konca. Mislim, da smo lahko zadovoljni, dokler je tako. Igra se 90 minut plus podaljšek. Če dosežeš zadetek, je povsem zasluženo, čeprav imaš mogoče slabši dan. Točka je lepa nagrada in kar zlata vredna. Celje je resda na zadnjem mestu, a so vse ekipe precej enakovredne. Vsaka tekma je težka. Gol smo prejeli na sporen način, saj so Celjani na začetku akcije verjetno naredili prekršek. Na zadnjih treh tekmah smo na trenutke delovali, kot da smo malo utrujeni. Reprezentančni premor nam bo prišel prav za regeneracijo.

V igro ste vstopili v 72. minuti, ko ste zamenjali Sandija Arčona. Kakšna so bila navodila trenerja?
Rekel mi je, naj napadam in poskušam s predložki pred vrata. Naj iščemo gol. Glede izenačujočega zadetka: Burgić ima odličen skok, vedel sem, da bo ena žoga gotovo preskočila zadnjo vrsto. To se je zgodilo ravno v zadnji minuti. Žoga je prišla do mene in sem zaključil.

V Novo Gorico ste se poleti vrnili po petih letih. Ste zadovoljni?
Prišel sem z dobrim namenom pomagati mladim fantom. Vemo, kakšen je položaj v klubu. Nekaj časa nisem igral in sem vesel te priložnosti. Videli bomo, kako bo naprej.

Se je pred začetkom sezone odpirala še kakšna druga možnost?
Bil sem v stikih z nekaj klubi v tujini, a se ni razpletlo tako, kot bi si želel. Saj veste, kako je v nogometu, velikokrat gre za različne interese. Na preizkušnji sem bil samo v Belgiji, tri dni pri prvoligašu Sint-Truidnu, a se iz vsega skupaj ni izcimilo nič. Imel sem še eno opcijo v Nemčiji, šlo je za drugoligaša. Potem sem se vrnil domov. Kaj hočeš lepšega, kot priti v domač kraj. Ves čas sem treniral z Gorico in se avgusta dogovoril, da bom nekaj časa pomagal.

Februarja 2014 ste kot kar odmevna okrepitev prišli v Olimpijo, a vaša zgodba tam ni bila uspešna. V sezoni in pol ste zbrali samo 16 nastopov.
Na Olimpijo sem pozabil. To je bilo črno obdobje v moji karieri, izgubil sem skoraj leto nogometa. Zaradi določenih interesov in ljudi, ko vsakdo vleče v svojo smer, smo se malo zapletli. Jaz sem vztrajal pri svojem, oni pri svojem, zato so me umaknili iz ekipe, čeprav Olimpija ni imela igralcev. Nekaj časa nisem niti treniral, moram se zahvaliti sindikatu, ki je pritisnil, da sem potem vsaj treniral. Sicer pa mi niso dovolili niti na priprave, ob petkih sem treniral z vratarji in jim kdaj pošiljal predložke.

Bi lahko že prej zapustili Ljubljano?
Lani poleti sem bil v Romuniji pri Dinamu Bukarešta, a sem na dan, ko bi moral podpisati pogodbo, odstopil od tega. Ko sem bil tam in malo raziskoval, sem videl, da je klub v resnično slabem položaju. Nekateri igralci, predvsem tujci, so mi povedali, da jim dolgujejo veliko denarja. Rekel sem si, da se raje vrnem v domače okolje. Bolje je tu trpeti kot tam. Bile so še neke druge ponudbe, menedžerji so klicali, a nič konkretnega.

Kako gledate na finančno stanje v Gorici?
Nova uprava se res močno trudi in upam, da ji bo uspelo. Vsa čast jim, delajo po cele dneve, trudijo se pripeljati pokrovitelje. V bistvu se čudim, da se kljub dobrim izidom ne odloči več ljudi za pomoč klubu. Hvala bogu, da prihaja vsaj nekaj več gledalcev na tribune, vsaj to je pozitivno. Težko je, a treba je živeti s tem. Saj ni samo v nogometu težko, povsod je. Res pa ne bi bilo lepo, da klub propade. Upam, da se bodo ljudje odzvali.

Plačo zdaj redno dobivate?
Sam sem do zdaj igral kot amater, v naslednjih mesecih pa bom tudi jaz prejemal plačo. Drugi fantje, ki imajo od začetka sezone profesionalno pogodbo, so dobili dve plači, kot je bilo obljubljeno. Upam, da bo tako tudi naprej. Vsa čast igralcem, ker so trpeli, saj so bili nekateri 12 mesecev brez plače. Zato pravim, da je čudež, kar smo naredili. Nihče nam ne sme zameriti, če odigramo malo slabše. Vsi se trudimo, samo tako moramo nadaljevati.

Bo Gorica v nadaljevanju prvenstva lahko obdržala stik z najboljšimi?
Ne obremenjujemo se z bojem za vrh. V tej sezoni je cilj stabilizirati klub in zbrati dovolj točk za obstanek. S takšnim ritmom, kot smo ga prikazali do zdaj, lahko tudi ostanemo v vrhu, ni pa nobenega pritiska. Upam, da se tudi navijači ne bodo preveč razvadili. Naš kader ni tako širok, pridejo tudi poškodbe in kartoni. Borili se bomo. Ko si pri vrhu, normalno, da ti zrastejo ambicije in apetiti. Toda smo realni in skromni, zaradi tega je tudi tako pozitivno in vrhunsko ozračje v slačilnici. S tem pa morajo priti tudi dobri izidi.

Koga vidite povsem na vrhu na koncu sezone?
Olimpija je sestavila res močno ekipo, tako da je mogoče najresnejši kandidat za naslov, se bo pa tudi Maribor prebudil. Ne pozabimo, da so Mariborčani neobremenjeni z nastopi v Evropi. Tu so še Domžale, ki vedno igrajo dobro.

Kakšne so vaše osebne ambicije? Najbrž se niste odrekli tujini in igranju na višji ravni.
Treba je zbirati minute in dobro igrati. Če dobro igraš, vzbudiš zanimanje. Sem popolnoma neobremenjen. Seveda imam še ambicije, a je veliko dejavnikov, ki vplivajo na to, ali ti bo uspelo.

Še beseda ali dve o vaši izkušnji pri Rijeki pred dvema letoma. Na Kantridi vam je nekaj časa odlično kazalo, kaj je potem šlo narobe?
Imel sem težko poškodbo kolenske tetive oziroma zadnje "lože". Najprej sem igral s pomočjo injekcij, nato sem bil od septembra do decembra avt. Potem sem se vrnil, a nisem več igral. Kek verjetno ni več računal name. Na koncu sem bil malo razočaran nad odnosom vodstva kluba, a moral sem se sprijazniti in iti naprej. Zdravniki so rekli, da je poškodba najbrž kronična, zato so se verjetno odločili, da ne podaljšajo pogodbe z mano. V bistvu niti sam ne vem dobro.

Imate zaradi te poškodbe še vedno kakšne težave?
Ne, nimam več težav, le sem ter tja pridejo kakšne sitnosti. Zadnje leto sem fit.