26-letni nogometaš je v svojem prvem obdobju v Ljubljani (avgust 2017-februar 2019) že zaznamoval nekaj tekem največjih slovenskih tekmecev. Po septembrski vrnitvi iz Ufe, prestolnice ruske republike Baškirije, kjer se ni naigral, se je pri Olimpiji takoj zasidral v udarni postavi. Na zadnjih šestih tekmah je dosegel štiri zadetke in bo pomembno orožje Ljubljančanov v boju s Štajerci.

Nekaj razmišljanj pred osrednjim srečanjem 15. kroga Prve lige TS nam je v Argentini rojeni Vombergar predstavil v intervjuju. Z njim smo se pogovarjali v sredo dopoldne.

Derbi bodo hočeš nočeš zaznamovale tudi vremenske razmere. Slovenijo je v sredo prvič v tej zimi zajelo sneženje. Imate radi sneg?
Lepo je videti belo Ljubljano, všeč mi je. Tudi moje dekle, ki je prišlo iz Argentine in je tukaj z mano, je veselo. V Buenos Airesu sneg ni običajen. Ko je pred kakšnimi desetimi leti zapadel, je bila prava norišnica. Na sneg se je treba odpeljati bolj na jug države, kamor pa nisem pogosto hodil. Bolje sem ga spoznal šele v Sloveniji.

Ste odigrali že veliko tekem v snegu?
Prvič sem igral v snegu pred tremi leti, ko smo z Olimpijo gostovali v Mariboru v pokalu (1:1). Seveda se tudi v Rusiji snegu ni bilo mogoče izogniti. Že na prvi tekmi za Ufo je tako snežilo, da sem kar zmrznil na klopi. Igrali smo tudi pri –10 stopinjah Celzija. V Ufi je lani snežilo že konec septembra, oktobra pa je bilo ogromno snega.

Kakšne so razmere v Stožicah, bodo kljub vsemu omogočale dobro predstavo?
Upajmo, da jim bo uspelo lepo urediti stadion. Bomo videli, kakšne barve žogo bomo potrebovali (smeh).

Sorodna novica Foto: Po 25 minutah v Stožicah zmagal sneg

Pred septembrsko vrnitvijo k Olimpiji ste v Ufi preživeli dobro leto in pol. Kaj je tisto pozitivno, kar ste odnesli od igranja v Rusiji? Vas je ta življenjska izkušnja utrdila?
V profesionalnem smislu ni bilo tako dobro, saj nisem veliko igral. Spoznal pa sem dobro in močno ligo, novo državo, kulturo, veliko ljudi. V tem smislu je bilo pozitivno. Imel sem tudi družbo Bojana Jokića in Lovra Bizjaka, s katerima sem še vedno stalno v stiku. Bili smo kot ena družina. Če ne bi bilo njiju dveh, bi mi gotovo bilo veliko težje, sploh zdaj v času pandemije, ko smo bili večino časa sami in nas niso mogli obiskovati svojci.

Tudi na prvo obdobje pri Olimpiji nimate samo lepih spominov. Med najlepše pa gotovo spadata vaša zadetka na derbijih v Mariboru maja in oktobra 2018. Kako se ju spominjate?
Tisti prvi zadetek za zmago s 3:2, s katerim smo naredili odločilni korak proti naslovu državnega prvaka, je najpomembnejši v moji karieri. Ko sem se vrnil k Olimpiji, so se navijači na družbenih omrežjih znova spomnili nanj. Tudi sam si ga vsake toliko časa ogledam na Youtubu. Zelo vesel sem, da sem del zgodovine Olimpije v zadnjih letih.

Sorodna novica Prijatelji v Argentini le dočakali pomemben gol

Takrat ste dokončno osvojili srca ljubljanskih navijačev. Se sploh zavedate, kakšen status uživate v njihovih očeh?
Ko sem se vrnil k Olimpiji, sem videl, koliko to ljudem pomeni. Dobival sem sporočila od nekdanjih soigralcev in navijačev. Tedaj sem se šele prav zavedal, kako priljubljen sem v Ljubljani. Že ko sem bil v Ufi, so me nekateri spraševali, ali je kakšna možnost, da se vrnem. Tudi julija, ko se je začelo govoriti o moji vrnitvi, sem dobil nekaj sporočil.

Kdo je vaš največji navijač?
Moja mama, ki tudi prebira, kaj pišejo navijači, in je vedno zraven. Starši so sicer v Argentini, a smo vsak dan v stiku. S sodobno tehnologijo je veliko lažje.

Pred vami je eden izmed vrhuncev sezone proti Mariboru. Kaj pričakujete od te tekme?
Optimistično zremo proti derbiju, čeprav smo na zadnji tekmi izgubili. Pokazati želimo tisto, kar smo proti Muri in Aluminiju. Doma se tudi dobro počutimo, upajmo, da bomo to izkoristili. Verjamemo, da bomo dobro odigrali in da bodo tri točke ostale v Ljubljani.

Kakšen se vam zdi Maribor? Se strinjate z vašim novim kapetanom Timijem Maxom Elšnikom, ki je v nedeljo dejal, da tudi vijoličasti niso neki bavbav, da so ranljivi v obrambi in prejemajo veliko zadetkov?
Na zadnjih tekmah so v dobri formi. Tudi oni se še sestavljajo z novim trenerjem, zato so tudi njihovi izidi nihali.

Sorodna novica Kronaveter: Moramo izkoristiti dober moment, ki ga imamo

Vaš nekdanji soigralec Rok Kronaveter bo tokrat na drugi strani. Sta še v stikih?
Zdaj bolj malo. Ko smo bili pred dvema mesecema v Mariboru, sva se malo pogovarjala. Pri Olimpiji sva se zelo dobro razumela, povrh vsega je govoril tudi špansko in je bila najina komunikacija še lažja. Mislim, da se je tega jezika naučil iz nadaljevank (smeh). Je pa tudi zelo dober prijatelj še enega Argentinca v Sloveniji Lucasa Maria Horvata, s katerim sta skupaj igrala pri Dravi. Ko te življenje popelje na drugi konec, pa je normalno, da nisi več toliko v stiku. Si pa včasih pošljeva kakšno sporočilo.

Doma pogosto gledate tekme vaših tekmecev?
Ko sem doma, vedno spremljam tekme. Mogoče ne sedim prav na kavču, ampak ob pitju čaja (mate) ali kave pustim v ozadju vklopljeno televizijo in vsake toliko pogledam. Tudi ko sem bil v Rusiji, sem veliko spremljal slovensko ligo. Če sem bil doma in sem lahko spremljal, sem vedno gledal tekme Olimpije na telefonu.

Kako ocenjujete dozdajšnje predstave svoje ekipe in kje vidite rezerve?
Smo v obdobju, ko še sestavljamo ekipo, veliko igralcev je novih in se še spoznavamo. Moramo biti bolj organizirani v obrambi, v sredini in napadu pa malce bolj mirni in potrpežljivi. Včasih si želimo preveč napadati. Napadalci moramo veliko delati tudi za obrambo in včasih počakati na kakšen protinapad. Pokazali smo proti Muri, da lahko uspešno igramo. Proti Domžalam smo bili katastrofalni v uvodnih petih minutah, toda če bi v prvem polčasu znižali izid, ko smo imeli tri, štiri priložnosti, bi se lahko precej bolje končalo. Tudi sam sem zapravil dve. Domžalčani so izkoristili naše napake.

Kako se ujamete s trenerjem Dinom Skenderjem?
Dobro. Ko sem prišel v Ljubljano, sva se pogovorila, predstavil mi je svoja razmišljanja o slogu igranja, in o njegovem projektu. Treba mu je dati čas. Kot rečeno, smo še v procesu razvoja ekipe. Olimpija je imela na začetku sezone tudi težave z okužbami z novim koronavirusom, igralci niso mogli normalno trenirati.

Sorodna novica Samardžić dobil štiri tekme prepovedi igranja, Mandarić kapetanski trak podelil Elšniku

V primerjavi s prvim obdobjem v Ljubljani zdaj redno igrate. Je lažje, ker veste, da imate zagotovljeno mesto v začetni enajsterici?
Za vsakega igralca je to zelo pomembno, sploh pa za napadalca. Da je v nekem ritmu in da uživa zaupanje trenerja in soigralcev, saj mu s tem raste samozavest. Ko sem bil na klopi, je bilo zame težko obdobje, saj na to nisem bil navajen, vendar se vedno lahko nekaj naučiš. Takrat sem se naučil biti mirnejši, konec koncev je Olimpija postala državni prvak. Zdaj, ko imam več priložnosti za igranje, še bolj uživam in upam, da bom to čim bolje izkoristil.

S kom od soigralcev se najbolje ujamete zunaj igrišč?
Največ se družim z Nikom Kapunom in Nejcem Vidmarjem, s katerima sem bil že tedaj v ekipi, pa tudi z Urošem Korunom, s katerim sva se pred dvema letoma spoznala na reprezentančnih pripravah v Španiji in se dobro ujela.

Sorodna novica Prvenca Zahovića in Vombergarja premalo za zmago

V Marbelli ste tedaj okusili utrip slovenske reprezentance, ki je bila sestavljena predvsem iz igralcev Prve lige. Na dvoboju proti selekciji Kitajske do 25 let (2:2) ste dosegli tudi zadetek. Kako močno si želite, da bi še kdaj oblekli dres Slovenije?
To ostajajo moje sanje. Tista izkušnja je bila res čudovita, eden najboljših trenutkov v mojem življenju. Čeprav je bila prijateljska tekma, sem občutil velik ponos. To je veliko pomenilo tudi mojim staršem in starim staršem.

Mimogrede: kaj se dogaja s Kapunom, ki ga znova ne videvamo na igriščih? Zadnjič je resno priložnost dobil 4. oktobra na derbiju v Ljudskem vrtu.
"Kapi" je še vedno poškodovan. Upam, da bo čim prej znova v ekipi, saj ga potrebujemo. Vemo, kakšen igralec je in koliko nam pomeni. S fizioterapevtom trenira z nami, ni pa še pripravljen za tekme.

Za dodaten argentinski pridih največji tekmi v Sloveniji bo poleg vas poskrbel tudi Mauro Camoranesi. Se ga morda spomnite še iz let, ko je sam igral?
Bolj malo. Spomnim se ga iz finala svetovnega prvenstva leta 2006. Tedaj sem imel 12 let in se je v Argentini kar veliko govorilo o njem, saj so bili na tisti tekmi trije Argentinci. Camoranesi je igral za Italijo, David Trezeguet, ki je sin argentinskih staršev, pa za Francijo. Tudi sodnik Horacio Elizondo, ki je izključil Zinedina Zidana po udarcu Marca Materazzija, je bil iz Argentine. Še malce bolj se ga spomnim iz časa, ko se je ob koncu kariere vrnil v Argentino ter igral za Lanus in Racing, nato je bil tudi trener kluba Tigre. Ker je bil svetovni prvak in igralec Juventusa, je užival veliko spoštovanje. V Argentini so mogoče tedaj malce več pričakovali od njega, toda vedeti moramo, da je šele začenjal trenersko kariero. V Tigreju ni imel najboljše izkušnje.

Sorodna novica Po zaslugi žoge se je zlati deček za večno dotaknil neba

Za konec ne moreva mimo smrti Diega Armanda Maradone prejšnji teden. Premladi ste, da bi se v živo spominjali njegovih predstav na igrišču. Kaj pa sicer, po čem je najbolj zapisan v vašem srcu? Vas veže nanj kakšen poseben dogodek?
Prva asociacija je tekma proti Angliji in naslov prvaka na svetovnem prvenstvu leta 1986. Za Argentince in vse nogometaše je bil res bog oziroma superzvezda. Je sinonim za Argentino. Kamor koli prideš, ti marsikdo ob omembi, od kod prihajaš, najprej omeni njega. Nekateri nogometaši ga imajo res za pravo božanstvo, delajo si tetovaže, imajo njegove fotografije, nosijo njegov rožni venec. Jaz mogoče nisem tolikšen fanatik, najbrž tudi zaradi tega, ker ga nisem videl igrati v živo. Ko se pogovarjam s starejšimi, pa vsi pravijo, da je bil najboljši nogometaš na svetu.

Camoranesi je pred dnevi dejal, da je vsaj 90 odstotkov Argentincev njegovo smrt občutilo tako, kot da bi izgubili družinskega člana. Tudi vi?
Toliko ne, seveda pa je tudi mene njegova smrt šokirala. Ravno sem prišel s treninga in ko sem začel dobivati sporočila, sem takoj vklopil argentinsko televizijo, ki jo imam tudi tu. Res sem bil v šoku, čuden občutek je bil slišati to novico. Ves dan sem potem gledal televizijo, zanimalo me je, kaj se je zgodilo.

Ste si mogoče ogledali tudi sijajen dokumentarec o njem iz lanskega leta?
Nisem si ga še ogledal, mi ga je pa priporočil Vidmar. Moram si ga ogledati.

Kaj so dejali vaši starši, kakšni so bili zadnji dnevi v Buenos Airesu?
Tudi oni so bili malo šokirani. Rekli so, da v trenutku, ko je zaokrožila novica o smrti Maradone, ni bilo na cesti žive duše. Vsi so bili doma in spremljali novice. Naslednji dan je sledila norišnica, ko je bila njegova krsta v predsedniški palači v središču mesta, ki se ji reče Casa Rosada. In so prihajali ljudje, da so ga pokropili in se mu poklonili. Ne glede na situacijo s covidom. Vsi so bili tam. Še kar nekaj časa se bo govorilo o tem.

Vabljeni ste tudi k poslušanju radijskega pogovora z Vombergarjem iz oktobra letos.