Vukušić je poleti okrepil Olimpijo in številni niso verjeli načrtom trenerja Safeta Hadžića. Toda 28-letni hrvaški napadalec (prihaja iz mesta Sinj pri Splitu, ki je znano po viteških igrah) je v Prvi ligi dosegel že 15 zadetkov in je vodilni strelec prvenstva. Z Vukušićem smo se pogovarjali o tem, zakaj se pri Olimpiji in v Ljubljani tako dobro počuti, kakšen je njegov odnos s Hadžićem, kaj pričakuje po slovesu predsednika Milana Mandarića in kakšni so spomini na nepozaben gol pred devetimi leti v dresu Hajduka, ko so mu pripeli vzdevek "sinjski diamant".

V zadnjih šestih krogih je Olimpija dosegla 18 golov in petkrat zmagala. Tudi v Celju je šlo po načrtih. Kako bi ocenili zadnjo tekmo?
V 90 odstotkih smo nadzirali tekmo in igrali odlično, Celje je bilo nevarnejše le pred koncem prvega polčasa. Skoraj vso sezono smo že na vrhu lestvice, še te zadnje tekme pred premorom moramo dobiti, da bomo jesenski prvaki in odšli
mirno na zimski odmor.

Svoj strelski šov ste nadaljevali z novim golom, že petnajstim v sezoni, prav lahko bi dosegli še kakšnega ...
Drži, moral bi doseči še dva gola, a sem zgrešil. Drugače pa – odlična sezona. V Hajduku sem dosegel največ 14 prvenstvenih golov v vsej sezoni, zdaj sem že pri 15, pa smo šele na polovici prvenstva. Zares je to zame sezona kariere. Odlično se počutim v Ljubljani, ekipa me hrani z uporabnimi žogami, podoba ekipe je takšna, kot si lahko le želim. Upam, da bo tako še naprej, pa da zabijam gole, čeprav – najpomembneje je, da zmagujemo.

Olimpija je dosegla že 45 golov in je daleč najučinkovitejša. Je to predvsem zasluga trenerja Safeta Hadžića, ki ima rad gledljiv nogomet z veliko zadetki?
Njegova želja je igrati učinkovito in s svojo taktiko spodbuja takšno igro. Hadžić se je vsekakor izjemno izkazal in opazi se, kako ima rad nogomet. Hoče, da se igra napadalno s hitrimi podajami od noge do noge, da ne preskakujemo igre. Veliko zaslug ima za Olimpijine predstave, igralci se vidimo v njegovem sistemu. V moštvu je veliko kakovostnih igralcev, vsi radi igrajo, ne pa, da nabijajo žoge. Odlično se razumemo na terenu in v garderobi, osebnih interesov nihče ne postavlja v ospredje.

Vaš odnos s Hadžićem je še posebej zgleden. Bi lahko rekli, da je celo prijateljski?
Veliko se pogovarjamo, popijemo kavo, res gre za prijateljski odnos in neko pozitivno zgodbo. Veliko lažje je, če imaš takšen odnos s trenerjem in se lahko z njim pogovarjaš iskreno, tudi če kdaj igraš slabo. Iskren je in mislim, da mu zaradi tega Bog vrača z dobrimi rezultati, saj se v življenju vse vrača. Ima izjemen občutek za igralce, tisti pravi "filing". Kot človek in kot trener si zasluži same pohvalne besede.

Nekateri mediji so pisali, da plače zamujajo. Je bilo res kdaj kritično?
To so neumnosti. Če plača dvakrat zamudi za dva ali tri dni, res ni omembe vredno. Igral sem v močnih klubih, v Italiji v Serie A, v Belgiji, Švici, pa so plače zamujale za dva ali tri tedne. Nepotrebno je, da se piše o tem. Vse plače so bile redno izplačane. Predsednik Mandarić je tudi kdaj prišel na trening in nam zagotovil, naj nas ne skrbi, češ dokler bo on v klubu, bomo dobili vse plačano.

Se bojite, kaj bo, ko bo prodal klub in odšel?
O tem iskreno veliko ne razmišljam, ampak razmišljam bolj o teh dveh tekmah, ki sta pred nami, da postanemo jesenski prvaki. Kaj se bo zgodilo? Smo profesionalci, če je tu Mandarić ali kdo drug, vemo, kaj je naše delo in na kaj se moramo osredotočiti.

Pogodbo imate do konca sezone 2020/2021. Bi radi ostali v Ljubljani?
Želim odigrati celotno sezono in osvojiti naslov prvaka, nikoli pa ne veš, kaj se lahko zgodi. Pred štirimi meseci nisem bil nikjer, spraševal sem se, kje bom sploh igral, pa se je obrnilo drugače. V nogometu je vse mogoče, zdaj mi gre res dobro, sem prvi strelec prvenstva.

Vam to veliko pomeni?
Zelo veliko, sploh če pomislim, kje sem bil. Potiskali so me v neke luknje, a sem se dvignil. Krvavo sem moral delati. Verjel sem, da bom dobil še eno priložnost, in s pomočjo najbližjih, ki so me hrabrili vsak dan, mi je uspelo. Ogromno mi pomeni, da sem se vrnil, in tega zdaj nočem izpustiti iz rok. Moram pa poudariti, da brez soigralcev, trenerja Hadžića in predsednika Mandarića ne bi bil tu, kjer sem.

Pri 18 letih ste že postali kapetan Hajduka, toda ko ste leta 2012 odšli v tujino, ste doživljali kalvarijo. Kdaj vam je bilo najtežje?
Ko sem podpisal profesionalno pogodbo v Rusiji (2017), sem bil sprva res srečen, mislil sem, da bo šlo končno spet navzgor. Prišel sem iz Italije in nemške druge lige, a sem imel že na prvem treningu spet zdravstvene težave. Desno pljučno krilo je bilo močno poškodovano. To je bil pravi šok, na ruski zvezi pa mi niso želeli potrditi pogodbe, ki sem jo podpisal. Potem sem odšel v drugo poljsko ligo, kjer je bilo slabo vzdušje v klubu, pa igral v Krškem in se boril za obstanek. V nekem trenutku sem se ob vsem trpljenju že spraševal o smislu vsega, da igram za majhne klube in za majhen denar. To je bilo najtežje obdobje ne le kariere, tudi življenja.

V Ljubljani vam je tudi sicer lepo, kajne?
Seveda, Ljubljana je res lepo mesto, tudi Split in Sinj sta blizu. Tu se odlično počutim, imam družino, ženo in dva otroka. Uživamo v prostih trenutkih, vse je blizu, skočimo lahko do Italije ali drugih večjih mest v soseščini. Le vreme je zadnji mesec slabo (smeh).

19 let ste bili stari, ko ste Anderlechtu zabili tisti nepozabni zadetek Evropske lige za zmago Hajduka z 1:0, edino v skupinskem delu. Obnoreli ste 35 tisoč navijačev na Poljudu, komentator HTV-ja Drago Ćosić je vpil: Vukušiću Ante, sinjski dijamante. Spomini?
Prekrasni! Devet let je že od tega. Bila je res napeta tekma. Tribune so se tresle, okoli 10 prijateljev sem imel na tribunah in še danes ne morejo pozabiti, kako so v tisti evforiji prišli spodaj do ograje in proslavljali zadetek. Vsi se me spominjajo po tem golu, klicati so me začeli diamant. Ta gol bo v mojem srcu do konca življenja.

Vas v Splitu še vedno častijo, ko se sprehodite po mestu?
Redko sem sicer v središču Splita, ampak da, me še ustavijo, vprašajo, ali se lahko fotografirajo z mano. Bil sem kapetan, nobenih slabih izkušenj ni bilo, a so me morali prodati, da so rešili klubske finance.

Split je znan po izjemnih nogometnih navijačih, kako pa v Sloveniji občutite navijaško evforijo? So derbiji z Mariborom za vas nekaj posebnega, čutite kakšno posebno vznemirjenost?
Iskreno, niti ne. Ko sem prišel k Olimpiji, se je sicer veliko govorilo o derbiju, ampak na Hrvaškem je bolj naelektreno ozračje, ko se srečata Dinamo in Hajduk in je na tribunah do 30 tisoč ljudi. Takrat pred tekmo res čutiš, da je nekaj posebnega v zraku. Seveda pa dobro vem, da je Maribor največji Olimpijin rival v boju za naslov prvaka.

In kaj napovedujete?
Imamo boljše posameznike, Maribor pa ima daljšo klop. Če bomo zdravi, bi morali osvojili naslov prvaka. Za moj okus igramo boljši, lepši nogomet. Smo bolj poletni, hitrejši. Je pa Maribor izkušena ekipa, ki zna izkoristiti napake tekmecev.

Katere igralce bi izpostavili v Prvi ligi?
V Olimpiji imamo na vseh položajih odlične igralce ... Luka Menalo, Tomislav Tomić, Stefan Savić, pa Cekici, Bagnack ... Pri Mariboru bi omenil Roka Kronavetra, pri Domžalah Senijada Ibričića.

Z Ibričićem sta igrala pri Hajduku, tudi v tisti sezoni, ko ste igrali v skupinskem delu Evropske lige. Naslednjo sredo se spet srečata, saj ob koncu jesenskega dela igrate z Domžalami. Sta ostala povezana?
Sva, se slišiva, spomini na Hajduk so lepi, pri veliko zadetkih mi je on podal. Saj veste, da je odličen igralec, nogomet ima v malem prstu. V Splitu ga imajo še vedno radi. Je velik nogometaš in človek, ampak – v sredo ga bom z Olimpijo premagal (smeh).

Trener Hadžić je pred sezono z novinarji stavil za pivo in čevapčiče, da boste v letošnji sezoni dosegli več kot petnajst golov. Je že rekel, kdaj bo "piknik"?
Ne vem (smeh), to morate vprašati njega. Upam, da bom tudi jaz od tiste stave dobil kakšno pivo.

Prihaja zima, gotovo veste, da Slovenci radi smučamo. Znate tudi vi smučati?
S prijatelji smo bili lansko zimo na mariborskem Pohorju. Žena je znala smučati že prej, sam pa ne, tako da sem ženi rekel, da bi poskusil in se šalil, da nimam resnega kluba in da lahko poskusim, saj v primeru poškodbe ne bo škode. Tako sem se malo naučil smučati, ampak letos bom šel raje z otroki na sanke. Sicer pa imam rad sneg.

Veste, kdo je Ilka Štuhec?
Ne vem. Verjetno kakšna smučarka ...