Danes 43-letni predsednik Valladolida je navijače nagovoril na klubski spletni strani.

Kot je zapisal, je dolgo razmišljal, kako naj stopi v stik z navijači v teh težkih trenutkih karantene in slabih novic. Odločil se je za pismo, s katerim upa, da bodo navijači začutili naklonjenost, s katero ga je pisal, kar je ponazoril že z uvodom "od moje hiše do vaše, od moje družine do vaše".

"Ločeni smo fizično, vendar sem prepričan, da si še nikoli nismo bili tako blizu. Empatija je tisto, kar nas zdaj združuje. Kolektivni duh, odgovornost, človečnost. V svojih domovih smo zase, za tiste, ki jih imamo radi, za vse tiste, ki jih sploh ne poznamo, in za tiste, ki ne morejo biti več z nami. Zahvaljujem se vam za to, za potrpljenje, previdnost in optimizem, kljub vsem težavam, izzivom in izgubam, s katerimi se spoprijemamo v teh težkih časih."

Nadaljeval je, da ga je ravno nogomet naučil marsičesa: "Ko sem utrpel najhujšo poškodbo kolena, so mi rekli, da ne bom mogel več igrati, da ne bom mogel več niti hoditi. Počutil sem se, kot da so mi vzeli vse. V tistih trenutkih sem preizkušal svoje meje in boril sem se, da sem spremenil ta mnenja in vsem pokazal, da lahko počnem, kar si najbolj želim." Sledila so tri zelo težka leta rehabilitacije, motivirana z željo, da bi znova čutil vse, kar je lahko čutil le na igrišču, z žogo ob nogah.

In uspelo mu je: "Na koncu je prišel trenutek, morda najbolj ikoničen v celotni moji karieri, leta 2002 na Japonskem v finalu svetovnega prvenstva. Proti Nemčiji sem dosegel dva zadetka, za mojo državo je bil to peti naslov svetovnih prvakov, zame pa velika vrnitev."

Nadaljeval je: "Prepričan sem, da se boste tudi vi, ko se boste ozrli nazaj, spomnili, kolikokrat ste se dvignili po bitkah in kolikokrat vam je uspelo v življenju, da ste nemogoče spremenili v mogoče, da ste prišli do tja, kjer ste danes in kar ste danes." Za konec je zapisal: "Bodite močni, skupaj smo, iz tega bomo prišli še močnejši."