Prejšnja Jugoslavija že zdavnaj ni več obstajala, "Zvezna republika", ki je vključevala Srbijo in Črno goro, pa je z imenom in dresi vzbujala vtis, da nadaljuje prejšnje (tudi uspešne) skupne nogometne zgodbe, ki so bile tudi slovenske. A nova slovenska zgodba je bila drugačna. Slovenija je šla (kot v navijaški pesmi tistega leta) naprej. Prelom se je seveda zgodil že prej, tekma Slovenija – (ZR) Jugoslavija pa je bila kljub vsemu zgodovinska prelomnica.

Prizorišču, mestu Charleroi, nekdanjemu industrijskemu središču v francosko govorečem delu Belgije, je gospodarsko pešanje zarezalo vidne brazgotine in dolgoletno moreče ozračje. V mesto obupa pa je tekma prinesla veselje. Navijači obeh reprezentanc so se večinoma prijazno družili, kar je mednarodne opazovalce (in nepoznavalce) presenetilo. Bali so se nasilja. V Charleroiju so ga nazadnje dočakali štiri dni kasneje, ob tekmi Nemčija – Anglija.

Navijači obeh ekip, zdaj sem znova pri Sloveniji in (ZR) Jugoslaviji, so bili večinoma sproščeni, športni in prijazni. Navsezadnje so vedeli, da se bodo na igrišču pomerili tekmeci, ki se dobro poznajo in so prijatelji: selektorju slovenske reprezentance Srečku Katancu je bil jugoslovanski trener Vujadin Boškov nekakšen nogometni oče in učitelj (še iz časov Sampdorie), z Draganom Stojkovićem – Piksijem pa sta skupaj nizala reprezentančne uspehe (od olimpijskih iger 1984 do svetovnega prvenstva 1990). Tudi Darko Milanič in Džoni Novak sta kot nogometaša beograjskega Partizana že igrala za skupno jugoslovansko reprezentanco (morda bi ob Katancu nastopila tudi na Euru 1992 na Švedskem, če država ne bi razpadla in jugoslovanske vrste ne bi izključili s prvenstva). In navsezadnje: tudi Zlatko Zahovič je bil na začetku devetdesetih let član Partizana in s tem soigralec Predraga Mijatovića, Ivice Kralja in tudi Sava Miloševića. No, potem pa je v svojem najboljšem obdobju pri Portu naš glavni adut igral z Ljubinkom Drulovićem.

Ozračje pred tekmo je bilo, kot rečeno, prijazno in veselo, a hkrati nabito z zdravo tekmovalnostjo. Posebej slovenska reprezentanca je pokala od optimizma, kar čutilo se ga je do komentatorskega mesta pod streho mestnega stadiona. In res, na začetku se našim ni poznalo pomanjkanje izkušenj. Igrali so, kot bi bili v transu ... mirni, zbrani, odločni ...

Sorodna novica Najžlahtnejša ura v zgodovini reprezentance

1:0 Zlatko Zahovič (23. minuta)
Vodilni zadetek slovenske reprezentance sredi prvega polčasa je bil samo logična posledica dogajanja na igrišču. Spomnim se, da je režiser prenosa (ne vem, ali je bil tudi ta kak "prijatelj" Andreja Stareta) zaradi ponavljanja počasnih posnetkov zamudil predložek Amirja Karića, ki ga je Zlatko Zahovič z nenavadnim strelom z glavo unovčil za vodstvo. Sprva sploh ni bilo jasno, kako mu je uspelo. A tedaj (in ne le tedaj) mu je uspevalo vse, Mariborčan je bil v tistih dneh res v neverjetni formi, čeprav zaradi spora s pirejskim Olympiakosom v mesecih pred prvenstvom sploh ni igral klubskega nogometa.

Slovenci so še naprej prevladovali, Zahovič je deset minut po prvem golu imel na nogi še drugega (se pravi, da mu je v resnici uspevalo SKORAJ vse), po duhoviti kombinaciji s Sašem Udovičem, nakar je Vujadin Boškov – še pred koncem prvega polčasa – preobrat skušal izsiliti tako, da je v igro namesto Dejana Stankovića, svaka našega džokerja Mileta Ačimovića, poslal veterana "Piksija" Stojkovića. Zdelo se je, da je obupan (Boškov, namreč), a kakšnega posebnega učinka to (še) ni imelo.

Polčas (1:0)

Še zdaj čutim napetost med premorom tekme. Je mogoče, da bi Slovenci tudi v drugem polčasu ohranili takšno zbranost in suverenost?!

2:0 Miran Pavlin (52. minuta)
Ne samo, da se je zdelo mogoče ... Nadaljevalo se je v tem slogu. Odmor ni zmotil slovenske ekipe. Zahovič je bil tokrat podajalec, gol pa je z glavo dosegel Miran Pavlin. Njegovega gola iz snežnega meteža na prostranem stadionu v Kijevu dobrega pol leta prej imam v spominu v nekakšnem upočasnjenem filmu, v katerem je bilo med vsemi 60 tisoč prisotnimi (z nogometaši vred) samo njemu jasno, kaj se dogaja ... od kod je prišla žoga ... in kam gre (v gol). Gol v stisnjeni nogometni stadionski konzervi Charleroija se je odvil popolnoma drugače, bliskovito hitro, imel pa je tudi drugačen – sproščujoč – učinek. V Ukrajini je Pavlin z golom uvedel dramatičnih zadnjih deset in še nekaj minut boja za obstanek, v Belgiji je prinesel olajšanje ob podvojenem vodstvu in upanje na mirnejše nadaljevanje tekme (kar se potem ni zgodilo). Po tem golu je Boškov na igrišče poslal še svojega zadnjega aduta Sava Miloševića.

3:0 Zlatko Zahovič (57. minuta)
In potem je prišlo pet minut Siniše Mihajlovića ... Najprej je robustni branilec Lazia napravil za takšnega asa neverjetno napako, ko je žogo na presenečenje vseh podal v noge zvitega Zlatka Zahoviča. Ta je sam stekel proti golu in rutinirano dosegel še svoj drugi gol ... Ne verjamem, da si je ob svojem norčavem veselju mislil kaj slabega. Ob takšnem darilu na takšni tekmi na takšnem prvenstvu se je bilo težko zadržati. Čeprav je tudi res, da imam Srečka Katanca v trenutkih po golu v spominu bolj zaskrbljenega, kot je bil še pri stanju 2:0.

Naslednji black-out je Mihajlović doživel tri minute po tretjem golu, ko je po nesmiselnem prekršku, verjetno še poln jeze nase, odrinil Sašo Udoviča in še drugič videl rumeni karton, kar je seveda pomenilo izključitev. Nihče ni mogel slutiti, da je bil to preobrat tekme. Ne le, da so naši nogometaši do tistega trenutka storili vse prav. Bili so boljši od tekmecev. Bili so pametnejši od tekmecev, celo bistveno predrznejši od tekmecev. Udovič je seveda vedel, kako živčnega zvezdnika nasprotne ekipe zvabiš v trenutek lahkomiselnosti ... Veliki Mihajlović je padel na trik, ki so ga na Balkanu gojili do onemoglosti in bili na to spretnost ponosni. Celo v tem elementu so bili naši "smučarji" preprosto boljši. Naši so vodili s 3:0 in imeli 30 minut pred koncem igralca več.

Takrat sem, priznam, tudi v opoju edinstvenosti trenutka, dobil idejo, da bi razglabljal o nekih neumnostih o potresih ali kakih drugih naravnih katastrofah, ki lahko še preprečijo zmago Slovenije (še najmanj sem mislil na viruse in pandemije). Res je tudi, da je imela poved po kratkem premolku tudi svoje nadaljevanje (nekaj v smislu ... a vendarle je treba počakati, marsikaj se lahko zgodi v pol ure ...). Popolnoma razumem, da se omenjenega nadaljevanja stavka nihče ne spominja (razen mene). Nikoli mi ni bilo žal, da me je takrat (s potresom) zaneslo, tudi to sodi k taki razburljivi tekmi ... Nekateri starejši komentatorski kolegi so se praviloma držali pristopa "povej čim manj, zato da boš povedal čim manj neumnosti", drugi so v preteklih desetletjih povedali (ali kričali) še precej več neumnosti, kot jih je v mojem času v komentatorskem poklicu uspelo meni. V redu, morda zato, ker sem v tem poslu vztrajal manj časa.

Kakor koli ... ni bilo niti potresa niti druge naravne katastrofe, pač pa 3:1 Savo Milošević (67), 3:2 Ljubinko Drulović (70) in 3:3 Savo Milošević (73).

Prav Mihajlovićev “mrak-na-oči” je ekipi v modro-belo-rdečih dresih prižgal luč na koncu predora. Slovenskim reprezentantom je popustila zbranost, zbujeni so bili iz transa in niso več našli poti nazaj. Tekmeci po mojem mnenju niti niso več verjeli v preobrat. Preprosto, posvetila jim je tista luč. Tudi v tem elementu se je pokazalo, da so časi drugačni. Nekdanje Jugoslavije je v nogometu držal zli sloves ekipe, ki je na koncu znala zapraviti vse, kar se je zapraviti dalo (čeprav to tudi ni vedno držalo).

Kot mulcu mi je za vedno ostala v spominu polfinalna tekma Eura 1976 v Beogradu med Jugoslavijo in ZR (oziroma Zahodno) Nemčijo, med gostitelji ter branilci naslova svetovnih in evropskih prvakov. Prvi polčas je prinesel – tako se je z nekaj patetike govorilo pozneje – eno najboljših nogometnih predstav v zgodovini, pri čemer se je mislilo na igro Jugoslavije. Nekdanji član Olimpije Danilo Popivoda je tedaj dosegel prvi "slovenski" gol v zgodovini zaključnih turnirjev evropskega prvenstva, v jugoslovanski ekipi je bil eden glavnih zvezdnikov še en nekdanji zeleno-beli Brane Oblak. Skratka, ob polčasu je Jugoslavija vodila z 2:0, Nemcev – z Beckenbauerjem, Maierjem in Hoenessom vred – ni bilo nikjer. Potem pa je v igro vstopil Dieter Müller. Ne, to ni bil niti Gerd Müller, junak svetovnega prvenstva 1974, pač pa njegov soimenjak Dieter, ki je ta priimek dobil šele pozneje, po krušnem očetu. No, ta Dieter Müller (rojen Kaster) je osem minut pred iztekom rednega dela izenačil na 2:2, v podaljšku pa je dosegel oba gola za Nemce. Jugoslavija je na koncu in v tistem primeru res zapravila vse.

A ta Jugoslavija iz Charleroija je bila nekaj drugega (zanimivo, zdaj je bila ona “ZR”), Savo Milošević ni bil Dieter Müller. A tudi Slovenija ni bila "stara" Jugoslavija, navsezadnje so se v letih pred to tekmo prav po nemško znali reševati "tik pred koncem". V Charleroiju je ostalo 3:3, obe ekipi sta imeli po eno veliko priložnost za zmago (spomnim se slovenske Željka Milinovića), a nazadnje nihče ni izgubil. Tekma je bila odlična. Kaj odlična, zapomnili so si jo tudi tisti, ki bi tekmo Slovenija – (ZR) Jugoslavija najbrž hitro pozabili. Še danes velja za eno najbolj napetih in vznemirljivih tekem v zgodovini evropskih prvenstev, pri čemer je slovenski delež izrazito pozitiven: debitanti iz (dotlej) najmanjše udeleženke (po številu prebivalcev) zaključnih turnirjev evropskih prvenstev so prikazali 60 minut neverjetnega nogometa in na koncu po junaški vrnitvi tekmecev rešili točko.

Tisti, ki smo bili tam, te tekme zagotovo ne bomo pozabili, verjetno pa tudi večina nogometnih navdušencev doma (pred TV-zasloni v Sloveniji je bilo gledalcev po ocenah tedanje metodologije več kot milijon) ne. 3:3 je bil navsezadnje – res dober konec.