Kdor je doživel in spremljal SP 1990 ter evforijo, ki jo je tisto poletje doživljala Italija, je dodobra spoznal fenomen po imenu Totò Schillaci. Od gola za uvodno zmago nad Avstrijo (1:0) do prvih zadetkov za uspehe nad Češkoslovaško (2:0), Urugvajem (2:0) v osmini finala in Irsko (1:0) v četrtfinalu. Zatem je Schillaci zadel še v polfinalu proti Argentini (1:1 in 3:4 po 11-m) ter poskrbel za zmagoviti gol proti Angliji (2:1) za končno tretje mesto.

Napadalec iz Palerma je postal simbol čarobnih noči svetovnega prvenstva v Italiji, kar je bilo hkrati tudi neuradno ime uradne himne SP-ja 1990. Notti Magiche oziroma formalno Un'estate italiana (italijansko poletje) je pesem, ki še danes vzbuja izjemen čustveni odziv v italijanski javnosti, ne glede na priložnost in kraj predvajanja pesmi, s katero je bil neločljivo povezan Totò Schillaci.

Z goli popeljal Italijo na prag finala

Takratni napadalec Juventusa namreč do prve tekme domačega svetovnega prvenstva sploh še ni dosegel gola za reprezentanco Italije, nato pa je bil s šestimi goli prvi strelec turnirja, čeprav je bil predviden le kot rezervni napadalec. A kljub konkurenci Biaggia, Viallija in Mancinija je prišel do priložnosti s klopi ter jo pograbil z obema rokama in nogama. Schilacchijevi goli so popeljali gostitelje SP-ja do bojev za naslov prvaka.

V polfinalu proti Argentini v Neaplju so nasprotniki zahvaljujoč Diegu Maradoni uživali bučno podporo. Schillaci je v 17. minuti zadel za vodstvo z 1:0, a je Claudio Caniggia v 67. minuti poskrbel za izenačenje na San Paolu. V podaljšku ni bilo golov in odločale so enajstmetrovke, kjer pa Schillaci presenetljivo ni bil izbran med pet strelcev. Roberto Donadoni in Aldo Serena sta kot zadnja izvajalca zapravila 11-m in azzurrom je preostal le boj za tretje mesto z Angleži, ki ga je v 86. minuti z 11-m odločil ravno Schillaci.

S Sicilije do Juventusa in naprej na Japonsko

Klubsko se je Schillaci uveljavil v dresu Messine, pri kateri je bil prvi strelec Serie B, kar mu je poleti 1989 prineslo prestop k Juventusu. Po treh sezonah je prestopil k Interju, nakar je leta 1994 odšel na Japonsko k Jubilo Iwati (65 golov na 93 tekmah). Vrhunec klubske kariere sta bila dva naslova prvakov Pokala Uefa (1990 z Juventusom in 1994 z Interjem) in italijanski pokal (1990 z Juventusom).

V prvi sezoni pri Juventusu je v italijanskem prvenstvu zabil 15 golov, nakar v Serii A ni dosegel več kot šest golov na sezono. Tudi za Italijo je po SP-ju 1990 dosegel zgolj še en gol, po letu 1991 pa tudi ni bil več vpoklican v člansko reprezentanco. Na 16 tekmah za modre je tako prispeval sedem golov, kot rečeno kar šest na domačem SP-ju.

Po dolgi bolezni umrl v domačem mestu

Leta 2022 je bilo javnosti predstavljeno, da je Schillaci zbolel za rakom debelega črevesa in danke. Prejšnjo soboto je bil sprejet v bolnišnico v kritičnem stanju in v sredo dopoldne so v njegovem domačem Palermu objavili žalostno novico, da je junak Italie '90 izgubil bitko z rakom.

Pričakovana, a žalostna novica je v Italiji hipoma zasedla vse naslovnice spletnih medijev, ki tekmujejo v oživljanju spominov na čarobno poletje pred 34 leti. Med drugim je Gazzetta dello Sport posvetilo sklenila z besedami, s katerimi se poenoti večina Italijanov srednjih in starejših let: "Za vso Italijo bo Schillaci za vedno ostal junak z navihanimi očmi, zaradi katerega je v tistih čarobnih nočeh sanjala vsa država."