Kakšne bodo širše družbene posledice najhujšega poraza v zgodovini brazilskega nogometa in - kot ugotavljajo tukajšnji komentatorji - še hujšega od tistega z Urugvajem na odločilni tekmi svetovnega prvenstva leta 1950 v Riu de Janeiru -, je v prvih urah novega dne v Braziliji težko reči.

Iz Salvadorja in Recifeja, se pravi mest na severu, poročajo o priprtih po nočnem razgrajanju, a o večjih nemirih za zdaj ni poročil.

Številni tudi dvomijo, da bi se lahko ponovile demonstracije stotisočev protestnikov, takšne, kakršne so spremljale tekme brazilske reprezentance na lanskem Pokalu konfederacij. Za to je verjetno prepozno, je pa čutiti, da je siceršnje nezadovoljstvo z družbenimi razmerami - posebej velikimi socialnimi razlikami ter jezo zaradi korupcije in nepremišljenih vlaganj v stadione namesto v javno šolstvo - še vedno veliko.

Na strahoviti poraz se je na kratko odzvala tudi brazilska predsednica Dilma Rousseff in citirala del besedila priljubljene samba uspešnice, v katerem je pozvala nogometaše, naj se otresejo prahu in ponovno vstanejo. Prav njena priljubljenost pred oktobrskimi volitvami je pred prvenstvom precej upadla, številni razočarani navijači, ki so tudi volivci, pa jo - in to ni kompliment - omenjajo v eni sapi z neuspešnim in nepriljubljenim napadalcem Fredom.

A če bo polfinalni poraz z 1:7 igral kakšno vlogo na oktobrskih volitvah, je veliko vprašanje. Po koncu vojaške diktature v osemdesetih letih je bilo v Braziliji namreč tako, da je vsakemu naslovu svetovnih prvakov v nogometu na naslednjih volitvah sledila menjava oblasti ... torej obratno, kot bi pričakovali.