Obstajajo povsem športni razlogi, zaradi katerih si ne želim, da bi Brazilci osvojili letošnje svetovno prvenstvo, čeprav je ravno med Brazilci nekaj mojih najljubših nogometašev in sem si večkrat pogrizel nohte zaradi Jorgihna, Bebeta, Romaria pa pozneje zaradi Rivalda, Ronalda, Kakaja in še najbolj zaradi Ronaldihna, ki je zame še vedno eden izmed treh najboljših nogometašev vseh časov.

Današnja brazilska reprezentanca je na žalost bolj kot za ples sambe z žogo, ki so ga uprizarjale meni najljubše brazilske ekipe, primerna za italijanski katanačo ali angleški "run, Forrest, run" nogomet in nepoznavalci bi verjetno letošnje Brazilce težko ločili od kenijske tekaške reprezentance.

Glavna odlika večine brazilskih nogometašev je pač odlična telesna pripravljenost oziroma zmožnost, da v nedogled tekajo gor in dol po zelenici in izvajajo pritisk na nasprotnika, kar so lepo pokazali na otvoritveni tekmi s Hrvaško.

Sambo na Copacabani je zamenjal tek ob Temzi, saj so novodobne karioke igralci, ki so jih vzgojili Jose Mourihno in njemu podobni strokovnjaki za bunkerball.

Zato ni čudno, da imajo Brazilci prvič v zgodovini boljšo obrambo kot napad, kjer v pomanjkanju resničnih virtuozov vse stavijo na enega nezrelega mulca, ki je resda zelo nadarjen, a še zdaleč ne tako velik igralec, kot bi si to njegovi rojaki želeli, in na srečo, s pomočjo katere bi se žoga od Freda čim večkrat odbila v mrežo. Pa na japonske sodnike, seveda.

A vse to so, kot rečeno, športni razlogi, ki so v primerjavi s tistimi nešportnimi povsem zanemarljivi. Brazilsko slavje na mundialu je namreč zadnje upanje brazilskih oblasti, ki so za prvenstvo zapravile nekajkrat večjo količino sredstev od predvidene, pri čemer pa so številni obljubljeni infrastrukturni projekti ostali nedokončani ali pa je njihova zidava prestavljena na poljuben čas po koncu prvenstva.

Edino, kar jih lahko reši pred polaganjem astronomskih računov nezadovoljnim državljanom, ki so lani med pokalom konfederacij zavzeli ulice in ki napovedujejo množične proteste tudi v času svetovnega prvenstva, je evforija ob veliki zmagi.

Samo ta lahko potisne v pozabo obljube, le ta lahko zanemari neštete zgodbe o korupciji in samo ta lahko odmisli naraščajoči prepad med revščino, ki vlada v favelah, in bogatijo, ki se bo mesec dni šopirila po ložah novih stadionov.

Le evforija lahko oblasti plača odpustke za nesramno skromna vlaganja v javno infrastrukturo in za odsotnost vsake volje za sistemsko odpravljanje revščine v državi, ki se že leta hvali z zavidljivo gospodarsko rastjo. Le evforija lahko politični eliti podari nov mandat za izigravanje najnižjih slojev prebivalstva.

Zato v podporo vsem brazilskim protestnikom lahko rečem samo to: Vamos, vamos Argentina!

*Prvenstvo brez ljudi (prosti prevod)