Živčni nemški navijači na stadionu Maracaná, nemška kanclerka Angela Merkel in predsednik Joachim Gauck, ki sta skočila z udobnih sedežev v častni loži, in 500 tisoč duš onstran velike luže, ki so kljub slabemu vremenu pesti držali pred Brandenburškimi vrati v Berlinu. Globoko je zadihala tudi brazilska predsednica Dilma Rousseff. Zadetek je na mitičnem stadionu (Maraca po domače) skoraj tako evforično proslavljala kot nemška kolega. Vedela je, da bo izžvižgana, a je pokal rade volje podala Philippu Lahmu. Državna čast je bila rešena.

Največ dela imeli z Afričani
Nemci so zasluženi prvaki. Na prvenstvu so prikazali najboljši nogomet ob pomoči velikega moštvenega duha, brez izrazitega zvezdnika, a z izjemnimi posamezniki. V finalu so igrali potrpežljivo in učinkovito: imeli so dve priložnosti in dokončali eno, sedem minut pred koncem podaljškov. Zabili so največ golov (18), prvi so bili v podajah in asistencah. Najbolj so jih namučili Afričani, Gana in Alžirija.
Četrti naslov je elf nevarno približal Brazilcem. Zdaj zaostaja le še za enega. V zgodovini bodo Nemci ostali tudi kot prva reprezentanca, ki je slavila v Južni Ameriki in rekordna zaporedna tretja iz Evrope, ki je dvignila pokal. Nogometna pot ni bila vselej rožnata. Prvič, leta 1954 v Švici, so presenetili fantastične Madžare in vrnili del samozavesti deželi, ki je bila po vojni popolnoma na tleh. Dvajset let pozneje so se ponovno veselili, edinkrat doma z zmago nad revolucionarno nizozemsko vrsto z Johanom Cruyffom na čelu. Vseeno ni šlo brez lepotne napake: takrat še Zvezna Republika Nemčija je izgubila edino tekmo v zgodovini proti vzhodnim bratom (DDR). Tretji naslov v Italiji 1990 je prišel po zaporednih izgubljenih finalih v Španiji 1982 in Mehiki 1986. Na prvenstvu 2006 so doma proti Italiji pogoreli in igrali v malem finalu. Nihče ni dramatiziral. Srečanje za tretje mesto so spremenili v nogometni praznik.

Vpliv Bayerna in Guardiole
Štiriindvajset let je minilo, da so lahko še enkrat, prvič kot združena država, stali na vrhu. Večkrat so bili tako blizu in tako daleč. A niso omagali. Iz vseh porazov so se nekaj naučili. Ne igrajo več kot včasih. Posest žoge in točne podaje so sestavni del reprezentance, ki ima sedem igralcev münchenskega Bayerna. Kot v Južni Afriki se je tudi letos pri igri svetovnih prvakov še kako poznal posredni vpliv Pepa Guardiole.

Vse zapuščajo prebivalcem Bahie
Nemci so v Braziliji poleg igranja počeli še mnogo stvari. Zgradili so bivališče v Bahii: hotel, zdravstveni center, nogometno igrišče in ulico. Osebje so najeli med domačini. Po odhodu ostaja vse krajanom. V zgradbi bo delovala šola. Nogometaši in spremljevalci so se družili z ljudmi iz okoliša, zahajali na njihova praznovanja, obiskali Indijance in jim podarili 10 tisoč evrov za nakup rešilnega avtomobila, oblekli dres kluba Bahia in peli himno.

Trd oreh, ki ni izkoristil priložnost
Argentina je bila v finalu veliko trši oreh, kot so kazale napovedi. Pogumno se je upirala Mannschaftu, ki je po zgodovinski goleadi nad Brazilijo, grozil z malo malico. Gavči so imeli v 120 minutah celo priložnost več (Higuaín, Messi, Palacio), a so na koncu pogoreli. Nekdo je zapisal, da Nemci nikoli ne bodo umrli naravne nogometne smrti, treba jih je “pokončati”, ko so ranjeni. Gavči so jim prizanesli. Čeprav je posredovanje vratarja Neuerja nad Higuaínom v drugem polčasu izzvalo polemike, po tekmi niso iskali izgovorov in so športno priznali premoč nasprotnika.

Velika zabava za Argentince
Tako je tudi prav in bi moralo vedno biti. Argentina, ki je dolgo veljala za grobo reprezentanco, je na tem SP-ju storila najmanj prekrškov. Vseskozi so jo spremljale množice navdušenih navijačev, ki so v belo-modrih dresih poplavile mesta in prizorišča. Zadnji konec tedna jih je bilo v Riu de Janeiru več kot sto tisoč. Argentinci so edini napolnili stadion Maracana na obeh tekmah, ki so jih odigrali (74.738 gledalcev na vsaki). Nekaj povsem drugačnega pa se je po finalu dogajalo v okolici obeliska v Buenos Airesu. Huligani so se prebili med množico in razbili vse, kar se je razbiti dalo. Drugo reprezentanco na svetu je včeraj vseeno sprejelo veliko hvaležnih navijačev.

Najboljši statistično - motor Elfa Kroos
Zlata žoga Lionelu Messiju je zvenela preveč marketinško. Tudi sam je prepričan, da si je ni zaslužil. Za index Castrol, ki je meril uspešnost igralcev, je bil najpopolnejši Nemec Toni Kroos. V idealni enajsterici Messija ni bilo. Pričakovanj ni izpolnil na najpomembnejši tekmi v karieri. Še najmanj mu lahko očitajo zapravljeno priložnost. Pa vendar so argentinski navijači pogrešali borbenost nekoga, ki je imel na idealnem scenarju priložnost, da se končno potrdi kot nogometni bog, z malo začetnico. Tudi nagrada fer plej, dodeljena Kolumbijcem, je bila najmanj sporna glede na to, da je Camilo Zúñiga, hote ali nehote, iz obtoka spravil Neymarja.

Bo Sabella vendarle ostal vsaj še za Copo 2015?
Vse kaže, da bo Alejandro Sabella, kljub napovedim mendžerja o odhodu, argentinsko reprezentanco vodil še nekaj časa, do Cope Américe 2015. Argentina se bo že 7. septembra v Düsseldorfu ponovno srečala z Nemci, oktobra pa na Kitajskem z Brazilci. Vodstvo zveze bi v nadaljevanju na selektorskem stolčku najraje videlo Diega Simeoneja, a “Cholo” želi nadaljevati uspešno delo pri madridskem Atléticu. Tudi Gerardo “Tata” Martino, ki je prost in ima reprezentančne izkušnje s Paragvajem, je med kandidati, čeprav je po odhodu iz Newell’s Old Boysa ostro kritiziral organizacijo argentinskega nogometa.

Grenkoba četrtega mesta
Brazilci so nemško zmago in naslov proslavljali kot svojo. Že dan pred odločilno tekmo se je pojavila kombinirana brazilsko-nemška zastava poimenovana brazuken. Samo minuto ali dve po končani tekmi je bil Kristus na Corcovadu odet v nemške barve. Športni dnevnik Lance! je na spletni izdaji takoj objavil naslov “Povej mi, kaj čutiš zdaj” po pesmi, ki so med prvenstvom prepevali Argentinci z dodatkom, “ko imaš očka doma”.

Argentinci so “brate” takoj spomnili na deset prejetih golov na zadnjih dveh tekmah. In še na druge rekorde: najslabši gostitelj v zgodovini prvenstev oz. gostitelj z največ prejetimi goli. Na dan je prišel tudi “podvig” vratarja Julia Césarja: na dveh svetovnih prvenstvih je moral največkrat po žogo v lastno mrežo od vseh, ki so kdaj koli igrali na največji nogometni prireditvi.

Lani heroji, letos poraženci
Sobotna predstava Brazilcev je ponovno razkrila razbito četo. Nizozemcem so pustili prostor in še drugič doživeli hladno prho. Zdaj iščejo izhod iz krize. Priznajo, da je igralski kader najboljši možen v danih okoliščinah in da veliko zamenjav nimajo. Tragičen junak, veteran Fred – pred letom dni je bil v Pokalu konfederacij heroj – je že napovedal reprezentančni umik. Luiz Felipe Scolar (19 mesecev, 19 zmag, 6 remijev, 4 porazi) je tudi odšel v prepričanju, da je delal dobro. “Rezultati niso pomagali,” je izjavil.

Med njegovimi nasledniki je največkrat omenjen Tite (izgovori Čiči). Drugi najpopularnejši brazilski klub Corinthians je leta 2012 prvič popeljal na vrh Južne Amerike in z njim osvojil tudi svetovno klubsko prvenstvo. Mnogi si želijo tujca. Ronaldo naj bi stopil v stik z Josejem Mourinha, čeprav ve, da se je podal v misijo nemogoče. Tudi na Argentince mislijo. Ne nazadnje brazilsko košarkarsko reprezentanco vodi Rubén Magnano.

Zelo negotove so usode vsaj štirih stadionov. Fifa je za brazilsko prvenstvo želela osem prizorišč, Braziliji so si jih izborili ducat. Usode vsaj štirih so zdaj v božjih rokah. Stadion Mane Garrincha v Brasilii (660 milijonov evrov) sprejme več kot 70 tisoč gledalcev. Pred svetovnim prvenstvom so na njem odigrali nekaj derbijev državnega prvenstva Brasileirao. Edini, ki je ga je do zadnjega kotička napolnil, je bil tisti med Flamengom in Santosom, ko je Neymar zadnjič pred odhodom v Barcelono oblekel beli dres.

Štirje stadionski "beli sloni"
Glavno mesto je eno najmanj nogometnih v državi. Prvi klub, četrtoligaš Brasiliense, težko zbere več kot 1.500 privržencev. Tudi Cuiabá blizu največjega močvirja na svetu ima prizorišče za 40 tisoč duš. V nedeljo se bosta pomerila tretjeligaša Cuiaba Esporte in Paysandu. Pričakujejo 4 tisoč fanatikov. V Natalu (Arena das Dunas) domujeta dva drugoligaša, ABC in América (povprečje: 4 tisoč obiskovalcev na tekmo). Negotova je usoda stadiona Arena da Amazonia v Manausu.

Tu so na svetovnem prvenstvu, tako kot v Cuiabi, odigrali štiri tekme skupinskega dela, a veliko zanimivejše. Na zelenici so se, med drugimi, pojavili Wayne Rooney, Andrea Pirlo in Cristiano Ronaldo. Od zdaj naprej ga bodo težko napolnili.