Hrvaška je 90 oz. po videnem v Rusiji 2018 še 120 minut oddaljena od največjega nogometnega podviga v sodobni zgodovini velikih tekmovanj. Če v Lijepi naši vlada evforija, kjer so se dolgoletni kritiki katastrofalnih razmer v hrvaškem nogometu morali umakniti in skorajda utihniti, se po vsem svetu sprašujejo, kako je prišlo do tega - na prvi pogled - čudežnega finala s Francijo. In to 20 let po že sanjskem bronu ob prvem nastopu na svetovnem prvenstvu. Ne manjka slavospevov in litanij o sodobni nogometni pravljici, kjer se Davidu nasmiha, da užene Goljata in osvoji svet. A kdor se poglobi v ozadje kockastih, hitro zapade v neverjetna nasprotja, dobrega in zla ter vsega sivega vmes, ki samo potrdijo, da je nogomet res odsev družbe - v tem primeru Hrvaške.

Temelj: Ključni igralci vrhunskih evropskih klubov
Res je, Hrvaška je po Urugvaju (takrat 2,2 milijona prebivalcev) v Braziliji 1950 daleč najmanjša država po številu prebivalstva, ki je v moderni dobri svetovnega nogometa prišla v finale svetovnega prvenstva. In to ne z bunkerjem in protinapadi, kot si je Evropo na EP-ju 2004 pokorila Grčija, temveč z igranjem, držanjem žoge in ustvarjalno idejo, kar ne nazadnje niti ne preseneča, saj sta vodji moštva ključna vezista Reala Madrida in Barcelone, ki imata na sredini podporo igralcev Interja, še enega člana Reala in Fiorentine, v konici je strelec Juventusa, v obrambi sta prvi violini stebra Atletica Madrida in Liverpoola, v vratih pa čuvaj mreže Monaca. Že vsaj bežni spremljevalec sklepnih bojev Lige prvakov in Lige Evropa bo prepoznal vsaj devet prvokategornikov.

Bogat DNK okolja: Beara, Vukas, Jerković, Prosinečki, Šuker, Boban
Predvidena prva postava Hrvatov bo imela v nedeljo ob 17.00 na stadionu Lužniki v Moskvi skupaj 615 oz. 56 reprezentančnih nastopov ali tri velika prvenstva za seboj. Ob tem finalno soočenje s Francozi budi spomine na magično poletje 1998, ko so vatreni že osvojili bron na svetovnem prvenstvu z generacijo zvezdnikov, kot so bili Zvonimir Boban, Davor Šuker, Robert Prosinečki, Alen Bokšić, Niko Kovač ... A pred njimi so bili veliki zvezdniki Jugoslavije in nosilci njenih največjih uspehov Dražen Jerković, Bernard Vukas, Vladimir Beara, Stjepan Bobek, Branko Zebec. Skratka: tradicija in zgodovina sta vtkani v DNK okolja, v katerem je zrasla generacija moskovskih finalistov.

A zakaj je bila po razpadu Jugoslavije Hrvaška na desetih od 12 možnih velikih tekmovanj, medtem ko so vse druge naslednice skupne države skupaj nabrale devet velikih tekmovanj? (Srbija 5, Slovenija 3, Bosna in Hercegovina 1, Črna gora, Makedonija in Kosovo po 0)

Z vrnitvijo imena Dinamu prišel tudi Mamić
Dinamo Zagreb. 14. februarja 2000 so organizirani navijači Bad Blue Boys dočakali zmago - klubu so vrnili ime Dinamo, ob tem pa je član izvršnega odbora postal Zdravko Mamić. Hitro je postal prvi operativec - izvršni direktor in spremenil zagrebški klub v najuspešnejši nogometni klub v jugovzhodni Evropi. Redno se je igrala Liga prvakov, osvajale so se domače lovorike, med drugim 11 zaporednih državnih naslovov (2006–2016), sicer je vedno zmanjkalo za prezimovanje in preboj v izločilne boje. A zato so se vsako leto ustvarjali novi igralci, ki jih je Mamić znal presenetljivo dobro prodajati, in to za astronomske zneske. Mladinska šola Dinama je bila prava kovnica nadarjenih in denarja. Leta 2016 je v petih elitnih evropskih ligah igralo kar 55 nogometašev, vzgojenih pri Dinamu! (merilo v raziskavi CIES-a: vsaj tri sezone med 15. in 21. letom v klubu). V Mamićevi eri 16 let so z desetimi najdražjimi prodajami zaslužili 150 milijonov evrov. Resda so tudi nakupovali, ne samo doma, tudi v tujini, zlasti v Južni Ameriki, plače so bili visoke, vseeno pa so presenečale številke o izgubi.

Izpuhteli milijoni od prestopov
Ob zamenjavi oblasti, SDP namesto HDZ, je policija dobila zeleno luč za pregled dogajanja v Maksimiru in 18. novembra 2015 so aretirali Zdravka Mamića zaradi goljufanja pri prestopih in pogodbah z igralci, s čimer je po podatkih Uskoka oškodoval Dinamo za 15,3 milijona evrov, hrvaško državo pa za 1,6 milijona evrov davkov. Nekdanji minister za šport 2011–2014, član SDP-ja, Željko Jovanović je po aretaciji za Jutranji izjavil: "Na žalost je bila država nekaterim strankam bankomat, iz katerega so jemali denar za osebne in strankarske potrebe. Drznem si reči, da bo preiskava pokazala, da je Dinamo služil bratoma Mamić za bankomat."

Modrić in Lovren v postopku zaradi krivega pričanja
Med sojenjem sta v središče pozornosti kot priči postala ključnega pomena kapetan reprezentance Luka Modrić in steber obrambe Dejan Lovren. Njuna primera sta bila vzorca, po katerem je Mamić prejemal zajeten kos njune klubske plače in nato še večino od polovice odškodnine Tottenhama oz. Lyona, ki jo je po prodaji v tujino v skladu s pogodbo Dinamo odstopil igralcema. Na zaslišanjih Uskoka v letu 2016 sta nogometaša vse pojasnila, leto pozneje na sojenju v Osijeku pa sta vse pozabila. Modrićevo "Ne spomnim se" je ponarodelo na Hrvaškem. Marca letos se je sprožil uradni postopek zaradi krivega pričanja, ki se je po junijski sicer še nepravnomočni obsodbi začel tudi proti Lovrenu. Obema grozi od pol leta zapora dalje, če bo sodišče odločilo, da sta kriva.

Eduardo "podarjal" četrtino plače, Kramarić moral na Rijeko h Keku
Podobne pogodbe z Mamićem kot predstavnikom kluba in Mamićem menedžerjem, formalno prek sina Maria, licenciranega igralskega posrednika, je imela večina dinamovcev. Tudi reprezentanta Šime Vrsaljko in Mateo Kovačić, a nista bila vabljena za priči, kljub temu, da sta bila njuna prestopa v tujino prav tako večmilijonska. Izvrstni napadalec Dinama in naturalizirani reprezentant Eduardo da Silva je tožil Mamića in leta 2014 tudi zmagal na sodišču, ker je pod prisilo dvojne vloge moral izplačevati maksimirskemu šerifu četrtino svoje igralske plače. Eden redkih, ki se je uprl vlogi Mamićevega bankomata je bil Andrej Kramarić, ki se je kot najboljši strelec mlajših selekcij Dinama na koncu uveljavitl pri Rijeki in Matjažu Keku.

Prek Dinama obvladoval reprezentanco in podpira predsednico
Med vladanjem Dinamu je Zdravko Mamić postal tudi ključna oseba hrvaške nogometne zveze (HNS), kjer je pomagal Davorju Šukerju do mesta predsednika, ob serijskih menjavah selektorja pa je dajal soglasje k imenom, če že sam ni predlagal trenerjev in izbiral reprezentantov. Ne nazadnje je bil junija med četverico obsojenih ob bratu Zoranu Mamiću tudi Damir Vrbanović, zdajšnji izvršni direktor zveze, ki je dobil tri leta zaporne kazni. HNS je samo kratko sporočil, da do pravnomočnosti sodbe Vrbanović ostaja funkcionar in je v Rusiji tako na VIP-tribuni proslavljal napredovanja reprezentance v družbi predsednice Kolinde Grabar-Kitarović. Sama predsednica je med kampanjo prejemala donacije bratov Mamić, Zdravko je leta 2015 organiziral razkošno rojstnodnevno zabavo predsednice, ki je enkrat zaradi vprašanj o njeni zvezi z Mamićem celo prekinila novinarsko konferenco v Splitu.

Vrh dolgoletne navijaške vojne: St. Etienne 2016
Iz vsega zgoraj omenjenega tudi izhaja neizmerno ogorčenje dela hrvaških navijačev, zlasti iz Dalmacije, ki so po letih opozicije in navijaške vojne na Euru 2016 zakuhali incident, ko so namerno prekinili tekmo Hrvaška - Češka v St. Etiennu, s čimer so želeli izzvati sankcije Uefe, ob globi HNS-a, mogoče celo izključitev reprezentance s prvenstva.

V ozadju vseeno delujoči tovarni igralcev Dinama in Hajduka
A če je bil Dinamo donosen Mamićev bankomat, je to bil predvsem zaradi dejanskega proizvoda - iskanih mladih, kakovostnih igralcev. Kljub porazni nogometni infrastrukturi po državi se je zlasti v Dinamovi mladinski šoli vzpostavi sistem, ki deluje. V reprezentanci ognjenih v Rusiji je 10 igralcev (so)vzgojenih pri Dinamu, še štirje so prve članske sezone odigrali v Zagrebu in se od tu prodali v tujino. Drugi center ostaja Hajduk Split, kjer je gor raslo pet reprezentantov, člansko uveljavitev pa je dočakal še 1. vratar Danijel Subašić. V raziskavi CIES-a o klubih proizvajalcih je Hajduk za elitnih pet evropskih lig vzgojil 46 nogometašev. Skupno sta največja hrvaška kluba tako vzgojila in prekalila kar 20 od 23 Dalićevih izbrancev!

Lani položili temelje za enotno delo po vsej državi
Med letoma 2008 in 2013 je Dinamovo mladinsko šolo vodil Romeo Jozak, ki je nato bil skoraj štiri leta tehnični direktor HNS-a, pristojen za vzpostavitev enotnih smernic in temeljev razvoja. Ob slovesu od zveze je lani uredil Razvojni program HNS-a, kjer so na 230 straneh podane smernice in položeni temelji za enotno delo od 12. leta dalje, s poudarkom na slogu igre in s prilagoditvami za potrebe reprezentanc.

"Samo 22 odstotkov nogometnih šol deluje po lastnih zastavljenih načrtih in programih, preostalih 78 odstotkov dela, kar komu ustreza," je ob predstavitvi programa ugotavljal Jozak, ki je izhajal predvsem iz dela, zastavljenega pri Dinamu. Zlasti dolgoletno prakso igranja in vadba z manjšim številom igralcev na manjših površinah, kar mladim ponuja več dotikov z žogo, so kot dobro prakso razvoje spretnosti posvojile številne druge zveze. Viden adut hrvaških igralcev je izjemna tehnična podkovanost, pri čemer Jozak uporablja izraz funkcionalna tehnika: "Če zgrešimo pri pravilni izrabi talenta, boš vedno ostal cirkusant ali samba nogometaš. Gre za prehod iz neresnega v resen nogomet."

Trenerji morajo zaradi lastnega preživetja ustvarjati igralce
Demografska kriza, gospodarski krč in tudi politični pretresi na Hrvaškem ohranjajo okoliščine, v katerih je nogomet resna karierna možnost za mlade. Pri tem igrajo ključno vlogo povečini dobro izobraženi in tehnično podkovani trenerji, katerih motiv in fokus dobro oriše Jozak. "Ena izmed prioritet je, da si ne moremo privoščiti izgube ali zanemarjanja niti enega talenta, ni pomembno, koliko je star. Talente je treba obravnavati 100-odstotno in s strastjo, da dobimo najboljše iz njega, kar se dolgoročno obrestuje. Razvoj posameznikov je stvar, od katerega je odvisna Hrvaška, kar je tudi pritisk. Če ne boš naredil igralca, ne bo plače, klub ne bo preživel. Niso prijetne delovne razmere, a so jih naši trenerji navajeni, zato se je razvil sistem, v katerem res dobiš najboljše iz igralcev, ki jih imaš na voljo."

Uspešno novačenje nadarjenih v močni diaspori
Delček odgovora pri iskanju poti do uspeha je tudi širši narodnostni bazen, kot je videti ob uradni statistiki 4,2 milijona državljanov Hrvaške. Po vzpostavitvi državnosti leta 1991 in vzporedno z vojno so znali Hrvati dobro izkoriščati narodni naboj med številčno diasporo, iz katere so v vsaki generaciji znali pridobiti kakšnega izmed nosilcev reprezentance (Josip Šimunić/Avstralija, brata Niko in Robert Kovač/Nemčija, Mario Stanić/BiH, Ivan Klasnić/Nemčija). Na svetu je med 7 do 9 milijoni Hrvatov, med 40 Hrvati z več kot 40 reprezentančnimi nastopi jih je tako deset rojenih in nogometno vzgojenih zunaj meja Hrvaške. V zdajšnji reprezentanci se je četverica Rakitić, Lovren, Kovačić in Ćorluka rodila v zamejstvu in tujini, ob tem je še Mandžukić kot begunec otroška leta in prve nogometne korake preživljal v Nemčiji. A zaradi okoliščin so se vsi v formativnih najstniških letih kalili na Hrvaškem. Edina prava izjema je Ivan Rakitić. Kot veliki talent domačega Basla je igral v švicarskih mlajših reprezentancah, preden ga je Slaven Bilić v vlogi selektorja leta 2007 prepričal, naj zamenja reprezentanco, in se odločil za Hrvaško.

Na koncu zadeli s presenetljivim selektorjem
Vseeno so Hrvati še konec lanskega poletja delovali kaotično in neprepričljivo, ali se bodo sploh uvrstili na SP. 3. septembra so na Maksimiru v Zagrebu v okviru kvalifikacij gostili odpisani Kosovo, takrat nepriljubljeno Mamićevo in Šukerjevo reprezentanco je prišlo gledati samo 6 tisoč ljudi, ki so ob skromni zmagi z 1:0 izžvižgali vatrene na čelu s kapetanom Lukom "Ne spomnim se" Modrićem. Čez tri dni je sledil poraz v Turčji, nato 6. oktobra bledi remi s Finsko na Reki. Gol Pyryja Soirija za 1:1 v 90. minuti je očitno res prinesel ključno spremembo - novo selektorsko menjavo. Zlatko Dalić, ki si je trenersko ime ustvaril v arabskem svetu, je na presenečenje vseh sprožil niz potez in dogodkov, ki so pripeljali do tega, da Hrvaška igra za naslov svetovnega prvaka v najpomembnejšem športu na svetu, kjer, roko na srce, po logiki, številkah in dogajanju čez Kolpo vatrenih ne bi smelo biti. In ravno zato jih ne gre odpisati.