Kraljevi klub je osvojil že 13 naslovov evropskega prvaka, 33-krat je bil španski prvak, v vitrini pa ima tudi 19 lovorik za zmago v kraljevem pokalu. V bogati zgodovini kluba so beli dres nosili tudi nogometaši, ki se jih številni ne spomnijo več, saj na stadionu Santiago Bernabeu niso pustili dobrega vtisa.

V madridskem časopisu As so izbrali najslabšo enajsterico Reala. V izbor so prišli igralci, ki jih je kraljevi klub kupil, in tudi tisti, ki so odigrali dovolj tekem, da so prejeli dovolj ocen kakovosti igre. Med njimi je veliko znanih imen, ki so v drugih evropskih klubih pustila neizbrisen pečat.

Casillas zasenčil Bizzarrija
Albano Benjamín Bizzarri je bil izbran za najslabšega vratarja. Poleti 1999 je prišel iz Argentine in takoj se je znašel v težkem položaju, saj je blestel takrat 18-letni Iker Casillas, rezervni vratar pa je bil Bodo Illgner. Nemec je branil v finalu Lige prvakov maja 1998 v Amsterdamu, ko je Real z golom Predraga Mijatovića ugnal Juventus z 1:0. Bizzarri je branil le na sedmih tekmah in se nato preselil v Valladolid, kjer je zablestel. Med letoma 2002 in 2004 je branil prav na vseh srečanjih. V zadnjem desetletju je branil v Italiji (Catania, Lazio, Genoa, Chievo, Udinese, Foggia in Peruia). Januarja se je upokojil pri 42 letih.

V obrambi se ni znašel Carlos Diogo. Urugvajec je prišel leta 2005, odigral 13 tekem, nato pa je bil posojen v Zaragozo.

Woodgate prišel kot velik talent, odšel skozi stranska vrata
Precej slavnejši je bil Jonathan Woodgate. Pri Leeds Unitedu je konec devetdesetih let veljal za dragulj angleškega nogometa. Januarja 2003 je odšel k Newcastlu, kjer se je izkazal predvsem v Pokalu Uefa. V polfinalu je popolnoma zaustavil Didierja Drogbaja, vendar je Marseille na povratni tekmi izločil srake. Real je avgusta 2004 zanj odštel kar 13,4 milijona evrov, Woodgate pa je imel težave s poškodbami. Debitiral je šele 22. septembra 2005 proti Athleticu iz Bilbaa, ko je dosegel avtogol in prejel še rdeči karton. Edini gol za Real je dosegel z glavo proti Rosenborgu iz Trondheima v Ligi prvakov. Odigral je le devet prvenstvenih tekem in avgusta 2006 ga je Real posodil Middlesbroughu, kjer je nato igral večino kariere, zdaj pa je tudi trener tega drugoligaša.

Coentrao popolnoma pogorel
Ko je poleti 2011 Fabio Coentrao iz Benfice prispel k Realu, so bila pričakovanja ogromna. Bil je zvezdnik portugalske lige in član reprezentance. Z rojakom Cristianom Ronaldom naj bi bila sanjska naveza, a Coentrao je na 58 tekmah dosegel en gol in nikoli ni navdušil. Jose Mourinho z njim ni bil zadovoljen, pri Carlu Ancelottiju se je vse skupaj le še poslabšalo. Leta 2015 je odšel na posojo k Monacu, nato še v Lizbono k Sportingu. Kariero je končal 29. januarja letos pri Rio Aveju, čeprav je dopolnil šele 32 let.

Spasić "zablestel" z avtogolom na Camp Nouu
Predrag Spasić je odigral 31 tekem za Jugoslavijo, na SP-ju v Italiji leta 1990 je bil na zelenici na vseh petih tekmah. Njegove predstave so opazili v Madridu in po svetovnem prvenstvu je odšel iz Partizana na stadion Santiago Bernabeu. Najbolj je v spominu ostal njegov avtogol januarja 1991 na el clasicu, ko je Barcelona na Camp Nouu zmagala z 2:1.

Faubert med tekmo spal na klopi
Julien Faubert se je dokazal v Premier ligi pri West Hamu, ki ga je januarja 2009 posodil Realu. V Madridu je najprej zamudil trening, potem pa ga je kamera ujela, ko je spal med tekmo proti Villarrealu. Odigral je le dve tekmi in se vrnil k West Hamu.

Borec Gravesen ni bil pravi baletnik
Danec Thomas Gravesen je bil znan kot izjemen borec na zelenici. V Bundesligi je bil priljubljen pri navijačih Hamburga, tudi pri Evertonu je bil reden član udarne postave. V sezoni 2005/06 sta ga v Madrid pripeljala trener Vanderlei Luxemburgo in športni direktor Arrigo Sacchi. Dosegel je tudi zadetek proti Espanyolu, nato pa je trener postal Juan Ramon Lopez Caro in Gravesen je obsedel na klopi.

Urugvajec Pablo Gabriel Garcia si je z odličnimi igrami pri Osasuni prislužil prestop k Realu leta 2005. V prvi sezoni je odigral 22 tekem, nato pa ni več našel mesta v začetni postavi, ko je trener postal Fabio Capello, in odšel je k Celti in nato v Murcio.

Poškodba kolena usodna za Baljića
Napadalec Elvir Baljić je tresel mreže v dresu reprezentance BiH-a in Fenerbahčeja ob koncu devetdesetih let. Sijajni napadalec iz Sarajeva je bil neustavljiv v kazenskem prostoru. Predsednik Lorenzo Sanz je poleti 1999 odštel kar 26 milijonov evrov, kar je bila takrat ogromna vsota. To je bil najdražji prestop nogometaša iz države nekdanje Jugoslavije vse do leta 2011! Trener John Toshack ga je odlično poznal, saj je prej vodil Bešiktaš. Baljić si je tik pred prvo tekmo sezone poškodoval ligamente v levem kolenu. Po odhodu Toshacka pa novi trener Vicente del Bosque ni več računal nanj in vrnil se je k Fenerbahčeju.

Drenthe se je preveč zabaval z Robinhom
Prav neverjetna zgodba je kariera Roystona Drentheja. Zablestel je kot član nizozemske reprezentance do 21 let, ki je leta 2007 osvojila naslov evropskega prvaka. Real je zanj Feyenoordu odštel 14 milijonov evrov. Začelo se je dobro, v treh sezonah je zbral 65 nastopov in dosegel dva gola, Bernd Schuster in Juande Ramos sta bila prepričana, da se bo razvil v vrhunskega nogometaša. Leta 2010 je na Santiago Bernabeu prišel Jose Mourinho in ga tik pred koncem prestopnega roka posodil Herculesu in potem še Evertonu. Portugalec ni zaupal vanj, saj je bil njegovo nešportno življenje dobro znano. Veliko se je družil z brazilskim zvezdnikom Robinhom, ki je "blestel" tudi zunaj zelenic. V kleti je prirejal zabave, imel je manjšo diskoteko in Drentheja je nočno življenje pokopalo. Imel je napačne agente, ki so mu pobrali denar. Zdaj igra za nizozemskega tretjeligaša Kozaken Boys, kjer si skuša znova urediti življenje.

Cassano tarča posmeha zaradi odvečnih kilogramov
Najboljšo kariero izmed vseh članov te enajsterice je imel Antonio Cassano. Odigral je 39 tekem za Italijo in dosegel 10 zadetkov. Največ je obetal pri Romi, kjer je igral med letoma 2001 in 2006, ko je januarja odšel v Madrid. Debitiral je sanjsko, saj je v kraljevem pokalu zatresel mrežo le tri minute po vstopu v igro proti Betisu. Kmalu je zašel v težave, saj je pridobil preveč kilogramov in v časopisih so se mu posmehovali z različnimi opazkami o njegovi teži. Ko je na klop sedel Fabio Capello, se je položaj še poslabšal, saj sta se prepirala že pri Romi. Odigral je le sedem tekem za Real v sezoni 2006/07, ko so Madridčani postali španski prvaki. Precej bolj se je nato izkazal pri Sampdorii.

Vsekakor to ni slaba enajsterica na papirju in zanimivo bi jo bilo videti na zelenici.

Najslabša enajsterica v zgodovini Reala po izboru časopisa As:
Vratar: Albano Bizzarri (1999/2000);

Branilci: Carlos Diogo (2005–07), Jonathan Woodgate (2004–07), Fabio Coentrao (2011–18; vmes posojen v Monaco in Sporting), Predrag Spasić (1990/91);

Vezisti: Julien Faubert (2009), Thomas Gravesen (2005/06), Pablo Garcia (2005–08);

Napadalci: Royston Drenthe (2007–12; vmes je odšel na posojo v Alicante in Everton), Elvir Baljić (1999–02), Antonio Cassano (2006–08; vmes posojen k Sampdorii).