Na pol poti iz rodne Izole v Mursko Soboto se je na Radiu Slovenija ustavil gost tokratne epizode, zdajšnji trener Mure in nekdanji kapetan slovenske reprezentance Tonči Žlogar.

Tonči, malce drugače za začetek, nekaj hitropoteznih vprašanj.

Inter ali Milan?
Milan.

Real ali Barcelona?
Real.

Olimpija ali Maribor?
Olimpija.

Gorica ali Primorje?
Gorica.

Omonia ali Anorthosis?
Omonia.

Rudi Bučar ali Tulio Furlanič?
Rudi Bučar.

Sorodna novica Prosti tek, nihče nezadovoljen

Pred enim mesecem ste prišli v Mursko Soboto, ki je posebno nogometno okolje. Prekmurje je noro na nogomet. Kako ste doživeli prihod v klub v zahtevnih razmerah?
Prihod sem vzel kot velik izziv. Težave so bile in so še vedno z rezultati, poleg tega nas spremljajo številne poškodbe. Zaradi igranja na tri, štiri dni je možnost treniranja zelo majhna, ampak zadnje predstave kažejo na pomik naprej. Verjamem v trdo delo in boljše čase. Zadnja predstava proti Rogaški, pri moštvu, ki je spomladi zbralo največ točk, me navdaja z optimizmom. Čaka nas še veliko delo.

Ko pridejo na oblast predsedniki vlad, imajo 100 dni časa, da se vlada uigra. V nogometu toliko manevrskega prostora nimate. Čez 100 dni bo ne nazadnje že konec sezone. Koliko časa boste potrebovali, da boste z moštvom dosegli tisto, kar si želite?
Zelo težko je to opredeliti na časovni premici. Rezultat je tisti, ki sodi o delu nekoga. Igra se na rezultat in iz tega je treba izhajati. Podedoval sem moštvo z veliko poškodovanimi nogometaši in tudi pripravljenost ni bila na dovolj veliki ravni. Ko se zvrstijo tekme, se to zelo odraža. Čarobne palice ni. Napredek je viden, moštvo deluje agresivno in je bolj sveže. Biti moramo v potrpežljivi, da si zagotovimo miren konec sezone in v pokalu pridemo čim dlje.

Ste se s športnim direktorjem Robertom Korenom hitro dogovorili za sodelovanje?
Zelo hitro je prišlo do odločitve in pogovora. Cilje je bilo stabilizirati moštvo. Zavedamo se, kakšno je realno stanje, to kaže tudi lestvica. V novo sezono si želimo vstopiti z novimi idejami in cilji.

Sorodna novica Poplatnik nekoč uro stran od Maldivov, zdaj uro od Portoroža

Je v tem trenutku veliko nezadovoljnih nogometašev pri Muri?
Jaz mislim, da ne, vsaj po videnem, kar kažejo na treningih in tekmah. Mi je pa všeč, da je tisti, ki ne igra, nezadovoljen. To pomeni, da ga to sili k temu, da dela še boljše. Vse mora biti v korektnih odnosih. Vsake toliko se pojavijo težave, a vse rešujemo sproti.

Bili ste selektor Slovenije do 19 let. Se čuti razlika pri delu z mladinci in igralci v članski vrsti? Je tukaj več neposrednosti ali drznosti pri komunikaciji kot v članski selekciji?
Pomembno je, da ko si do nekoga neposreden, da imaš argument. Da mu znaš razložiti, zakaj te neka stvar moti, zakaj si se odločil, da nekdo igra ali ne. Zelo pomemben je korekten odnos. Nikomur nikdar ničesar ne povem z namenom žalitve. Neposrednost je pomembna in igralec jo mora sprejeti kot nekaj dobrega.

Po koncu igralske kariere ste imeli v nasprotju z večino nogometašev tudi že izobrazbo in tako imeli več možnosti pri izbiri nadaljevanja karierne poti. Ste razmišljali kdaj, da bi se poskusili na kakšnem drugem področju?
Ko sem diplomiral na Pravni fakulteti v Ljubljani, sem se podal v tujino. Sedem let sem preživel na Cipru in tri leta v Italiji. Spremenil sem prejšnji način življenja, ki je zajemal igranje, treniranje, počitek in študiranje. V tujini pa sem samo igral in razmišljal le o nogometu. Nikoli si nisem mislil, da bom trener, a me je to delo proti koncu kariere začelo vse bolj veseliti. Nogomet je strast. Nogomet mi je dal vse. Kar vem zase, se spomnim, da sem že pri šestih letih spremljal pokojnega očeta, ki je bil prav tako trener. Nogomet mi je dal zelo veliko, zato je na podlagi mojega znanja in izkušenj prav, da vse to predajam naprej. Ker sem po naravi dinamičen človek, se nisem videl v pisarniškem delu.

Najljubši, najboljši igralec, s katerim ste kdaj igrali?
V klubskem nogometu bi rekel Robert Prosinečki. Tudi Temur Ketsbaia, s katerim sem bil skupaj pri Anorthosisu. Opravljal je vlogi igralca in trenerja. V reprezentančnem nogometu pa Zlatko Zahović, Miran Pavlin in Milenko Ačimović. Veliko jih je bilo dobrih na moji poti. Spomnim se odličnih soigralcev pri Primorju, recimo Dinka Vrabca in Borivoja Lučića. Od vsakega sem se veliko naučil.

Kateri doseženi gol v karieri ste si najbolj zapomnili?
Zanesljivo me je najbolj zaznamoval in mi ostal v spominu gol na stadionu za Bežigradom proti Liverpoolu. Na splošno sem dosegel kar nekaj golov v Evropi. Zadel sem proti Romi, Tottenhamu, Brondbyju … Vseh golov se dobro spominjam. Tekma proti Liverpoolu pa je nepozabno doživetje, najbrž še nisem igral pred tako napolnjenim stadionom za Bežigradom. Odigrali smo dobro tekmo, bili smo sproščeni. Res lepi spomini.

Za konec. Zbrala se je članska izbrana vrsta pred marčevskima prijateljskima tekmama z Malto in Portugalsko. Kaj lahko Slovenija letos doseže na Euru?
Najprej iskrene čestitke Sloveniji za preboj na evropsko prvenstvo. Imamo zahtevno skupino, a mislim, da je možnost za preboj v izločilne boje popolnoma realna, saj lahko tja pelje že tretje mesto v skupini. Če bo Slovenija igralno všečna in kompaktna, kot je bila v preteklih kvalifikacijah, lahko preseneti. Imam občutek, da bo imela Slovenija zelo dober turnir.

V tokratni epizodi lahko prisluhnete pogovoru s portugalskim nogometnim reporterjem. Rodrigo Magalhaes pravi, da so Portugalci optimistični pred evropskim prvenstvom, da verjamejo, da spadajo med favorite. Samozavest jim vliva deset zmag na desetih kvalifikacijskih tekmah.