Še več. Izbranci selektorja Matjaža Keka so s svojim pristopom na trenutke že spominjali na generacijo, ki je Slovenijo pred skoraj desetimi leti zbudila iz nogometne zaspanosti. Po remiju v Vroclavu na Poljskem se je javno začelo govoriti o morebitni zmagi nad Slovaško. Pokazalo se je, da upravičeno. Slovenija si je z napadalno igro priigrala toliko priložnosti, kot že zlepa ne, in zmagala z 2:1. Oba zadetka je dosegel odlični Milivoje Novakovič. Prvega s strelom od daleč, drugega z mojstrskim preigravanjem.

Igra polna tempa
Od prvega sodnikovega žvižga naprej je šlo zares. Ni bilo tistega začetnega otipavanja. Eni in drugi so se držali napovedi in zaigrali na zmago. Slovenija je bila boljša. Prvih deset minut drugega polčasa so sicer Slovaki imeli pobudo, toda gledano v celoti je zmaga Slovenije zaslužena. Nasprotnik se je predstavil v lepi luči, gre za zelo dobro ekipo, toda z borbeno in kombinatorno igro so Slovenci tehtnico prevesili na svojo stran.

Spremenjena postavitev
Vsi se sprašujemo, kaj se je s slovensko reprezentanco zgodilo. Ti fantje so večinoma igrali skupaj že v prejšnjih kvalifikacijah in potem na prijateljskih tekmah, pa niti približno niso prikazali tako dobre igre kot na Poljskem in zdaj v Ljudskem vrtu. Odgovor se skriva v igri z dvema napadalcema in drugačni postavitvi na sredini. Prej je zvezna vrsta stala bolj v obliki romba, zdaj je bolj v liniji. S tem se je tveganje povečalo, a za zdaj Koren in Komac stojita izvrstno in preprečujeta dolge podaje v globino.

Prerojeni kapetan
Dolgo časa smo čakali, da je Robert Koren v izbrani vrsti prevzel vodilno vlogo. Prej se je zdelo, da igra na klubski ravni bolje kot na reprezentančnem, toda zdaj se je to spremenilo. Vrnil se je poln novih motivov, prejel kapetanski trak in v slabem tednu postal prvi zvezdnik slovenske ekipe. Užitek ga je bilo gledati, kako je spodbujal soigralce. Kako jih je vodil in koliko je pretekel. S svojo igro je bil zgled vsem, posebno pohvalo pa si zasluži ob akciji za drugi gol Slovenije. Najprej je vzel žogo, rešil avt, izigral enega Slovaka, odigral dvojno podajo in nato filigransko podal Novakoviču.

Napadalec evropske kakovosti
Strelec obeh slovenskih golov je bil napadalec Milivoje Novakovič. Ljubljančan, ki igra za Köln, trenutno ni le v odlični strelski formi, temveč je tudi fantastičen v polju. Dober je bil ena na ena. Vsakič, ko je prejel žogo, mu jo je uspelo zadržati. Vsak njegov dotik je pomenil nevarnost za slovaška vrata, pa ne samo zaradi morebitnega strela, ampak tudi ker lahko odlično poda. Ima dober pregled nad gibanjem soigralcev in jih zna v pravem trenutku zaposliti.

Taktična odličnost
Selektor Kek je moštvo v taktičnem smislu pripravil izvrstno. Vsak je vsakem trenutku vedel, kaj mu je storiti. Nogometaši so se dosledno vračali v obrambo. Dobro so menjavali mesta, če je kdo od zadaj šel naprej, in takoj pokrili vrzel, ki je nastala. Kek je bil uspešen tudi pri menjavah. Ljubijankič je prinesel nov nemir v slovaško obrambo. Žlogar je pomenil trdnost na sredini, ob vstopu Matiča pa so tekle dragocene sekunde.

Dvanajsti igralec Slovenije
Pravi užitek je bilo stati ob robu igrišča in gledati polne tribune Ljudskega vrta. Stadion je lep, občinstvo pa enkratno. Ni čudno, da se je od prvega trenutka naprej čutila kemija med nogometaši in navijači. Ob glasnem spodbujanju so se slovenski igralci kar razleteli po igrišču. Zelo pomembno je, da se fantje v Ljudskem vrtu počutijo doma in da se v Evropi hitro ustvari mit, da je v Ljudskem vrtu težko igrati, še težje pa premagati Slovenijo.

Dve tekmi, štiri točke
S tem izkupičkom lahko začetek tega kvalifikacijskega ciklusa mirno označimo za uspešnega. Le enkrat doslej se je zgodilo, da so naši fantje kvalifikacije začeli tako dobro kot zdaj. Pred štirimi leti v boju za nastop na svetovnem prvenstvu v Nemčiji je Slovenija najprej doma premagala Moldavijo in potem na Škotskem remizirala z 0:0. V tretjem kolu je potem v Celju padla še Italija, ampak pozneje tudi slovenska igra. Prav zato so v našem taboru že včeraj po tekmi poskušali umiriti evforijo, saj se zavedajo, da je pot do končnega cilja še zelo dolga.

Urban Laurenčič