Izjemno neugodna Švica je že na začetku poti proti svetovnemu prvenstvu, ki bo v Južni Ameriki po več kot 30 letih, dodobra pokvarila načrte Slovenije. Vsekakor si med peterico reprezentanc, ki so bile na voljo, selektor Slaviša Stojanović ni želel, da bi svoj pohod k zaključnemu turnirju svetovnega prvenstva v Braziliji začel prav s Švico.

Močna želja po dokazovanju v drugi državi
Reprezentanco, ki je pod Alpami zrasla v zadnjem obdobju in je prava zmes multikulturnosti, bomo šele dodobra spoznali. Fantje, ki so v največji meri zrasli v razmerah, ki jih bogate države ponudijo prihajajoči delovni sili, so imeli željo dokazovanja prek športa. Prav tega v največji meri pri nas ne zasledimo več.

V Švico prišli z vseh koncev Evrope
Šport, sploh pa nogomet, je odpiral precej boljše možnosti kot so jih imeli denimo starši teh fantov, ko so prispeli v obljubljeno državo. Kot vedno je nekaterim pri tem v celoti uspelo in jim lahko le privoščimo. Prišli so domala z vseh koncev sveta in potomcev priseljencev v švicarski vrsti je skorajda dve tretjini. Lep del med njimi jih je zrasel že v domačem okolju. V največji meri to ni vidno le v švicarski vrsti, ki jo že lep čas odlično vodi prekaljeni strateg Ottmar Hitzfeld, ki je v klubskem nogometu osvojil domala vse. V Švico je šel še po reprezentančni izziv. V prvem poskusu mu ob menjavi generacij in odhodu karizmatičnega selektorja Jakoba Kuhna še ni uspelo. Fantje, ki so bili tako v evropskem kot svetovnem merilu uspešni že v vseh mladinskih kategorijah, bodo zdaj želeli uspeti tudi med člani. In to ne glede na to, da so mnogi med njimi celo sledili klicu domovine svojih staršev, čeprav so bili v svet pripeljani s švicarskim vsakdanom.

Multikulturnost tudi v drugih reprezentancah
Ta primer ni le švicarski. Spomnimo se samo Belgije, ki je nedolgo nazaj tudi gostovala v Stožicah in podobno kot včeraj, čeprav je bilo tedaj neodločeno, je domača vrsta zelenico zapuščala ob žvižgih s tribun. Te tudi tokrat niso bile polne. O multikulturnosti izbranih vrst bi še lahko nadaljevali, denimo v Nemčiji, v skandinavskih državah, na Nizozemskem. Povsod tam torej, kamor se je s trebuhom za kruhom tudi v modernem času usmerila delovna sila za boljšim življenjem.

V Sloveniji vse manj otrok na igriščih
Pri nas je najbrž tudi zaradi dobre kakovosti življenja, čeprav radi trdimo drugače, na športnih igriščih vse manj otrok. Tudi tistih, katerih starši so se prav zaradi zgoraj omenjenega razloga zaustavili že v naših krajih. Tudi na teh potomcih smo zgradili marsikateri slovenski uspeh, ki nam je vedno po godu, ko gre za uspeh. Ko gre za podoben razplet, kot smo ga bili deležni sinoči, smo običajno zelo hitri z jezikom. Zagotovo povsem neupravičeno, ampak prepričan sem, da je podobno tudi v Švici, Belgiji, pa denimo v Nemčiji, kjer se vsaj nogometno gledano v takem položaju težko znajdejo. Zdaj bo zelo pomembno, kakšno podporo bodo imeli fantje, ki so člani naše izbrane vrste - in to ne glede na to, kakšen priimek nosijo na svojih hrbtih. Dostojanstvo je vsekakor pomembnejše od vsakega športnega dosežka - za nameček pa smo šele na začetku nekega tekmovalnega obdobja.

Dare Rupar