Po slovesu od reprezentance se ni veliko pojavljal v slovenskih medijih, v trenutnem obdobju pa je zelo primeren sogovornik za številne teme. Trenutno je v karanteni, saj klubsko kariero nadaljuje pri italijanskem drugoligašu Chievu iz Verone.

Poklicali smo ga v Italijo in se z njim pogovorili o tem, kako preživlja čas v karanteni, pa tudi o njegovi prihodnosti in prihodnosti slovenskega nogometa. Nogometna zveza Slovenije bo namreč v prihajajočem tednu praznovala 100-letnico, dolgoletni kapetan pa je vsekakor v slovenskem nogometu pustil pomemben pečat.

V spodnjem intervjuju tudi o neuresničeni želji, da bi zaigral proti Cristianu Ronaldu, in o tem, kako je v stiku z mladimi iz nogometne šole.

Trenutno smo v obdobju, ko odgovor na vprašanje "kako si?" ne ostane preslišan, pač pa nas resnično zanima, kako se sogovornik počuti. Zato za začetek v Verono pošiljamo prav to vprašanje.
Dobro sem, položaj ni lahek, vendar gledam pozitivno naprej in si želim, da bo ta zgodba čim prej končana. Verjamem, da bomo tudi to tekmo dobili, razmišljam pozitivno in uživam v teh trenutkih, ko sem doma.

Ko sva se dogovarjala za ta pogovor, ste mi omenili, da že ves čas poskušate iz te krize potegniti čim več pozitivnega. Na kakšen način?
Res je, veliko časa preživim z ženo Nives in psom Rockyjem, veliko stvari počnemo skupaj, za kar drugače pogosto ni priložnosti. Vedno imamo vsi izgovore, da nimamo časa za to in ono, zdaj ga je dovolj, zato ga je treba izkoristiti za stvari, ki jih imamo radi in nas veselijo.

Prav vaš hišni ljubljenček vam tudi omogoča nekoliko več gibanja, saj je to v Italiji zelo omejeno, za tovrstne sprehode le na ožjo okolico bivališča, kajne?
Res je, gibanje je omejeno, ker imam psa, grem lahko pogosteje ven iz stanovanja, čas pa izkoristim tudi za druženje in igro z njim, kar mi je res v veselje. Lepo je, da grem lahko malo na zrak, čeprav le v bližnjo okolico mojega bivališča, kajti biti ves čas doma ni lahko, sploh ne za nas športnike, ki drugače veliko časa preživimo v akciji na športnih terenih.

Kako pa je sicer v Veroni, je to mesto, v katerem je vedno na ulicah veliko ljudi, še vedno bolj kot ne mesto duhov?
Je, ja. Počasi se stvari odvijajo v pozitivno smer, ampak na ulicah je res malo ljudi. Vsi moramo obvezno nositi maske, rokavice in imeti pri sebi razkužilo. Ni se prijetno sprehajati naokoli, ko peljem psa na sprehod, sploh zvečer res ni lagodno. Naokrog kroži policija, žal zelo pogosto slišimo tudi sirene reševalnih vozil, ki hitijo proti bolnišnicam.

V karanteni ste zdaj že več kot en mesec, kdaj ste bili nazadnje v centru za trening Veronello v bližini Gardskega jezera?
Zadnjo tekmo, preden se je vse skupaj ustavilo, smo odigrali prav mi, to je bilo 9. marca (Chievo se je pomeril s Cosenzo, zmagal z 2:0, kapetan Cesar pa je odigral celotno srečanje, op. p.). Dan pozneje bi dopoldne morali trenirati, toda to se ni zgodilo, imeli smo zelo resen in pomemben sestanek z upravo kluba in zdravniki, ki so nas seznanili z dogajanjem. 10. marec je bil tako moj zadnji dan v centru za trening.

Kako pa se pripravljate na morebitno nadaljevanje sezone?
Vsak izmed igralcev dobi njemu prilagojen program, nimamo skupnih treningov prek videopovezav, ampak si vsak prilagodi treninge na časovni okvir, ki mu ustreza. Tisti, ki imajo doma tekaške steze ali kolesa oziroma druge trenažerje, vadijo tudi na teh, sicer pa je največ pozornosti namenjene moči in stabilizaciji.

Kakšne informacije dobivate iz kluba, je morda že kaj več znanega, kdaj bi se lahko morda začeli treningi?
Konkretnih informacij nimamo, pričakujemo jih že kar nekaj časa. Vidim pa, da se stvari počasi premikajo v pozitivno smer, tako da upam in verjamem, da bi, če bo vse potekalo tako, kot mora, mogoče lahko začeli prvi ali drugi teden v maju.

Kar nekaj slovenskih nogometašev si kruh služi v Italiji, ki je med bolj prizadetimi državami zaradi koronavirusa. Ste v stikih z njimi, tudi s trenutno enim najbolj vročih nogometašev, vašim prijateljem Josipom Iličićem?
Veliko sem v stiku s temi igralci, tudi z Josipom Iličićem sva govorila, tudi še v času, ko je bil v karanteni v centru za trening. Zdaj imamo veliko časa in se lahko pogosteje slišimo ter se o marsičem pogovorimo. Nikomur ni lahko, ampak vsi gledamo pozitivno naprej.

V tednu, ki je pred nami, bo minilo 100 let od ustanovitve Ljubljanske nogometne podzveze, ki jo štejemo za predhodnico Nogometne zveze Slovenije. Vi ste v slovenskem nogometu odigrali zelo pomembno vlogo, ste tudi igralec z največ nastopi za slovensko izbrano vrsto. Kaj vam je dal slovenski nogomet?
Najprej bi rad poudaril, da sem ponosen Slovenec in da me te številke navdušujejo, 100 let krovne nogometne organizacije je res zavidljiv jubilej. V klubskem nogometu v Sloveniji nisem pustil velikega pečata, vedno pa mi je bilo v ponos igrati za reprezentanco, vsakič, ko sem prišel v Slovenijo, je bilo to z veseljem in s pozitivno energijo. Teh trenutkov ne bi zamenjal za nič na svetu.

Kakšno prihodnost napovedujete slovenskemu nogometu?
Vsak rezultat, ko kak slovenski klub ali reprezentanca pride do velikega tekmovanja, je fantastičen uspeh. Upam in verjamem v to, da se bo v prihodnje tako na klubski kot na reprezentančni ravni to še dogajalo in da bomo naše nogometaše videli igrati na velikih tekmovanjih in velikih tekmah. Sem velik navijač tako reprezentance kot klubov in jim napovedujem ter želim nove uspehe.

Koronavirus je odnesel tudi tekmo, s katero bi NZS počastil prej omenjeni jubilej, v Stožicah bi konec maja gostovala Portugalska, a zdaj tega ne bo. Ena vaših neizpolnjenih želja je – zaigrati proti Cristianu Ronaldu. Če se malce pošaliva, malce pa to vzameva tudi zares – če bi se Slovenija pomerila s Portugalsko na revijalni tekmi v počastitev 100-letnice in bi vas selektor poklical, da ob tej priložnosti vsaj za nekaj trenutkov znova oblečete reprezentančni dres in si izpolnite željo igranja proti Ronaldu, bi vabilo sprejeli?
(Smeh) Ne, ne bi, ampak bi z veseljem prišel na tekmo, sem tudi obljubil, da bi prišel na to tekmo kot gledalec. Vsi vedo, da je moja velika želja zaigrati proti Ronaldu, toda slovensko reprezentančno zgodbo sem končal, bi pa si kot navijač to tekmo res zelo rad ogledal.

Razmišljate tudi o prihodnosti, o tem ste razmišljali tudi že pred krizo zaradi koronavirusa. S prijatelji, med katerimi je tudi Bojan Jokić, ste pred časom v Štepanjskem naselju v Ljubljani odprli športni center Baza, ki je zdaj, tako kot drugi, zaprt, prav tako v predvidenem obsegu ne deluje nogometna šola Cesar – Jokić. Ampak, kot pravite, ste našli nekaj rešitev tudi za mlade nogometne navdušence. Kakšne?
Vsak dan sem v stikih z ljudmi, ki delajo v Bazi, ki je, kot ste omenili, trenutno zaprta, vendar določene zadeve lahko opravimo na daljavo. Trenerji tako pošiljajo treninge otrokom in potem dobivamo povratne informacije in videe in je res lepo, ko si lahko ogledam te posnetke, kako se otroci trudijo in pridno vadijo. Verjamem pa, da se bodo, ko se stvari umirijo in se stanje stabilizira, znova z veseljem vrnili v šolo nogometa. Tudi sam si želim, da bi se z Bojanom Jokićem znova lahko družila z mladimi, jim pokazala kake trike in se z njimi pogovorila, verjamem, da bo kmalu čas za to.

Tudi mi upamo, da se stvari čim prej vrnejo v ustaljene tirnice in vam želimo, da ste še naprej dobro in ostanete zdravi.
Hvala in lep pozdrav v Slovenijo, vse dobro vam želim in upam, da kriza čim prej mine in da se lahko kmalu znova srečamo.