Kot vsak zagrizen navijač Argentine si najbolj želi, da bi v finalu svetovnega prvenstva premagali Brazilijo z golom v podaljšku. Spomin na prvenstvo v Južni Koreji in na Japonskem, ko so se Argentinci nepričakovano poslovili že v predtekmovanju, je še vedno boleč. Tokrat veliko upov polaga na Lionela Messija, ki je kljub mladosti zrel in v marsičem spominja na velikega Diega Armanda Maradono.

Pred kratkim ste napisali knjigo Ustavite svet, mundial je tu, v kateri opisujete zgodovino svetovnih prvenstev. Koliko ste si jih ogledali v živo in kaj se vam je najbolj vtisnilo v spomin?
V živo sem si ogledal le tistega v Argentini leta 1978. Na finalu sem bil za argentinskim golom. Takrat bi lahko šlo vse po vodi, ker je v zadnji minuti rednega dela Rensenbrink zadel vratnico. Skoraj bi me kap. Pred podaljškom sem bil pesimist. Na srečo je nato Argentina zaigrala najbolje, ko je bilo to najbolj potrebno, in vse se je dobro končalo. Po tistem nisem bil več na nobenem. Problem je ta, da so v času mundialov vedno operne sezone, in je težko, da bi se akreditiral kot novinar. Sem pa vsa prvenstva spremljal zelo intenzivno, saj sem gledal vse tekme po televiziji. Poleg tega sem naredil arhiv, v katerega sem spravljal časopisne članke.

Katera izmed obeh finalnih zmag Argentine vam pomeni več? Kako bi primerjali prvenstvi?
Leta 1978 je bilo sladko, ker je bila Argentina prvič prvak, leta 1986 pa izjemno, ker je bil Maradona tako dober.

Pa božja roka in noga Maradone ...
Mi zdaj vidimo, da je bil gol dosežen z roko, ker smo v posnetku pozorni na to, takrat pa je ni noben videl. Drugi gol proti Angliji je bil pa sploh daleč najboljši v zgodovini prvenstev. Nemogoče je, kar je Maradona naredil. Blestel pa ni samo proti Angliji, ampak tudi proti Belgiji in Nemčiji, ko je izjemno podal za odločilni gol Burruchage. Neverjetno, kako ga je našel.

Znano je veliko rivalstvo med »gavči« in »cariocami«. Ste na SP-ju leta 1990 uživali, ko je Claudio Caniggia v nepozabni tekmi osmine finala poslal Brazilce domov?
Še posebej, ker so v prvem delu Brazilci zadeli tri vratnice. Takrat so nas pretepli, a če ne izkoristiš priložnosti, pride kazen. Sicer pa je pred kratkim neki brazilski novinar zapisal, da bi bili Argentinci radi sproščeni kot Brazilci, Brazilci pa tako močni in vitalni kot mi. Za Argentince bi bil največji užitek, če bi v finalu svetovnega prvenstva po podaljšku premagali Brazilce. Ti si želijo enako, le da bi gol dosegli z roko. Kljub velikemu rivalstvu pa se nogometaši obeh držav občudujejo in spoštujejo.

Se vam zdi, da je bila Argentina v Italiji zrela za naslov?
Takrat se je prebijala z veliko težavo, ampak je prišla v finale, kjer pa ni imela veliko možnosti, saj selektor Bilardo ni imel igralcev. Tisti, ki niso bili izključeni, so bili poškodovani. Ruggeri je komaj hodil, Maradona pa je imel otekel gleženj. Ne glede na to, enajstmetrovke za Nemčijo zagotovo ni bilo. Maradona je po tekmi trdil, da mu niso oprostili, ker je izločil gostitelje in tako preprečil italijansko-nemški finale, ki je bil nekako vnaprej načrtovan.

Kako bi primerjali dva največja Argentinca, Kempesa in Maradono?
Kempes je bil izjemen, ampak ni bil žongler. Njegova največja odlika je bila borbenost, s katero je eksplodiral na odločilnih štiirh tekmah prvenstva v Argentini. Maradona je bil pa v vseh pogledih popoln. V Španiji še ni blestel, ker so ga tepli, medtem ko je v Mehiki celotno prvenstvo odigral izjemno.

Na Japonskem in v Južni Koreji je bila Argentina v ožjem krogu favoritov, a se je morala posloviti že v predtekmovanju, usodni so bili Švedi. Kako so poraz prenesli v Argentini?
Težko je bilo, zelo težko. To je bila tragedija. A treba je priznati, da je imela Argentina »svinjsko« skupino, praktično so imeli tri finale v prvem delu, tako kot tudi zdaj, kar je med nekaterimi Argentinci zbudilo celo dvom o regularnosti žreba. Poleg tega so imeli takrat še dodatno smolo, saj se jim je na prvem ogrevanju poškodoval Ayala.

Mislite, da je napočil čas za nov naslov Argentine, čeprav jim žreb, kot ste že dejali, znova ni bil naklonjen?
Moje največje upanje je to, da pred prvenstvom ne blestijo. Vedno, ko je bila Argentina prvak, je bilo to po kriznih obdobjih. Selektor Jose Pekerman ima to prednost, da fante vodi že od mladincev, s katerimi je trikrat postal svetovni prvak. Igralci ga očetovsko spoštujejo. Teh, ki niso šli skozi njegove roke, je zelo malo. Je pa uganka tudi za Argentince, ali ima Pekerman res zadnjo besedo. Velik vpliv ima namreč tudi podpredsednik Fife Julio Grondona. Mnogi menijo, da se celo preveč vmešava v delo selektorja.

Večina strokovnjakov ima Brazilce za prve favorite mundiala. Se vi s tem strinjate?
So nesporni favoriti, imajo izjemno ekipo. Ponovno so v dokaj ugodni skupini, v kateri razen Hrvatov nimajo močnega nasprotnika. Tako bodo imeli znova priložnost, da se v predtekmovanju uigrajo in razigrajo za odločilne boje. Na drugi strani ima, denimo, Argentina precej težje delo in lahko se zgodi, da bo o uvrstitvi v osmino finala odločala zadnja tekma z Nizozemsko.

Pri Brazilcih izstopa Ronaldinho. Koga ima Argentina?
Messi je kljub mladosti zrel. Če je dobro saniral poškodbo, ne bo težav. Vendar sam ne more opraviti vsega. Veliko lahko naredi s preigravanjem naprej, v katerem je najbolj podoben Maradoni. Težko ga je ustaviti.

Ali to, da je SP v Evropi, kaj zmanjšuje možnost Južnoameričanov, ki so od skupno devetih lovorik le eno osvojili na stari celini?
Očitno kaže, da je nekaj na tem. Čeprav zdaj, ko vsi igrajo v Evropi, to ni problem. Pomembno je le, da imajo tokrat v primerjavi s prejšnjim prvenstvom nekaj več počitka.

Bi lahko naslov osvojila katera izmed reprezentanc, ki ga še nima?
Lahko bi ga Nizozemska.

Češka?
Težko.

Če bi morali napovedati prve tri v Nemčiji, za koga bi se odločili?
Razum narekuje, da bo prvak Brazilija, srce pa si želi, da bi slavila Argentina pred Brazilijo in mogoče Nemčijo. Nemcem nekateri ne pripisujejo veliko možnosti, a bodo nevarni zaradi domačega igrišča, tradicije in miselnosti.

RTV SLO/A. V. in A. G.