Po treh neuspešnih poskusih na zelenici ga je tokrat izdalo srce. Zdravniki so namreč pri pregledu ugotovili srčno aritmijo. Ko je Avstralija novembra 2001 izgubila dodatni kvalifikacijski dvoboj z Urugvajem za uvrstitev na SP 2002, so svet obkrožile slike jokajočega in neutolažljivega takratnega kapetana socceroosov Tonyja Vidmarja.

Trikrat neuspešno
Slike so izražale popoln brezup in prikazale čustva nekoga, ki je bil tako blizu življenjskega cilja, a hkrati tako daleč. Nogometaši iz dežele tam spodaj so prvo tekmo doma dobili z 1:0, na povratni tekmi pa so podlegli pritiskom dvakratnih svetovnih prvakov in prepolnim tribunam stadiona Centenario v Montevideu in izgubili s 3:0.

Takrat si ni nihče mislil, da bo takrat z 31 leti najstarejši član avstralske izbrane vrste še vztrajal in še v četrto poskušal nemogoče ter se v boju s katero izmed južnoameriških moštev prebil na zaključni turnir najboljših nogometašev na svetu, saj je Vidmar v dresu Avstralije kar trikrat zapored izgubil dodatni kvalifikacijski dvoboj. Leta 1993 proti Argentini pod vodstvom Diega Maradone, leta 1997 proti Čilu in Ivanu Zamoranu, in leta 2001 proti Urugvaju.

Revanša
Vendar je trmasti nogometaš slovenskega rodu - tudi njegov brat Aurelio je bil reprezentant - vztrajal in prej kritizirani branilec je pod vodstvom novega avstralskega selektorja Guusa Hiddinka postal steber obrambe. Po novi prepričljivi zmagi v oceanskih kvalifikacijah - v finalu so odpravili presenetljive Salomonove otoke kar z 9:1 - so izbranci nizozemskega strokovnjaka spet čakali na tekmeca iz južnoameriških kvalifikacij. Znova so bili petouvrščeni Uragvajci in obetala se je ogorčena povratna tekma. Na prvi tekmi v Montevideu je bilo 1:0 za gostitelje, čez teden dni v Sydneyju je svetlo-modre pričakal pekel s 83 tisoč Oziji na tribunah stadiona Telstra.

Mark Bresciano je v 35. minuti poravnal izid dvoboja, nato so si sledile priložnosti na obeh straneh. V celem srečanju je blestel ravno Vidmar, ki je imel po kotu in strelu z glavo eno veliko priložnost, da popelje državo "kaznjencev" drugič na SP. Zaradi zanesljivosti obeh vratarjev Marka Schwarzerja in Fabia Carinija so se odločili za podaljške in pozneje še za enajstmetrovke. Tony je v drugi seriji zanesljivo izvedel kazenski strel. Schwarzer je ubranil dva strela in uspešno izveden strel Johna Aloisija je Avstralijo popeljal na svetovno prvenstvo prvič po letu 1974, ko je bilo prvenstvo prav tako Nemčiji.

Usodna poškodba
Zdelo se je, da bo usoda 35-letniku vendarle omogočila izpolnitev velikega cilja. Vidmar je bil reden član nizozemskega prvoligaša NAC Breda, ko se je na začetku spomladanskega dela poškodoval. Pregledi so ugotovili zlomljeno rebro. Zdravniška diagnoza je bila ugodna in je napovedovala hitro okrevanje.

Po prestani rehabilitaciji je veteran opravil redni zdravniški pregled, ki je vključeval tudi elektrokardiogram (EKG). Pri tem pa se je zapletlo, Avstralec je potožil nad težkim dihanjem in EKG je prikazal nepravilen ritem srca. Tudi nadaljnje zdravniške preiskave so potrdile diagnozo. Aritmijo srca naj bi povzročila ravno poškodba reber in po pisanju avstralskih medijev nepravilno zdravljenje. Zdravniki so igralcu odločno odsvetovali nadaljnje igranje in predlagali dolgotrajnejše zdravljenje.

Vajen vsega hudega
"Včasih se zgodi kaj takega, kar te res preseneti, celo šokira, toda zaradi resnosti položaja nimam druge možnosti, kot da se zaradi zdravja in moštva odpovem igranju na svetovnem prvenstvu. Seveda bi si želel igrati. To je bil moj sen, sodeloval sem v štirih poskusih, vendar dokler ne bom povsem zdrav, ne morem tvegati," je razočaran pojasnil igralec, ki je 15 let igral za Avstralijo. Leta 1991 je debitiral proti Češkoslovaški, leto pozneje je igral na olimpijskih igrah v Barceloni, sodeloval na treh Pokalih konfederacij, in kot že rečeno, ostal brez nastopa na svetovnem prvenstvu. Skupno je zbral 75 nastopov za Avstralijo, kar ga uvršča na tretjo mesto vseh časov za Alexom Tobinom (87 nastopov) in Paulom Wadom (84).

Dolga in uspešna kariera
V svoji bogati karieri je potomec primorskih Slovencev igral za domači Adelaide City (1989-1995), s katerim je bil dvakrat prvak Avstralije, vmes je bil za kratek čas pri belgijskem Ekernu (1992/93). Potem se je leta 1995 preselil h klubu NAC Breda, kjer je z uspešnimi igrami prepričal škotske Rangerse. 180 cm visoki branilec je bil prvi igralec po Bosmanovem pravilu, ki ga je podpisal škotski velikan. Pri "protestantih" je nato preživel pet zelo uspešnih sezon (1997/2002). Z Rangersi je dvakrat osvojil škotsko prvenstvo, trikrat škotski FA-pokal - enega od njih je tudi odločil z golom - in dvakrat ligaški pokal, igral je tako v pokalu Uefa kot v Ligi prvakov.

Pri pomladitvi moštva leta 2002 je odšel kot prosti igralec k Middlesbrough. Po dokaj neuspešnemu letu se je leto pozneje preselil k angleškemu drugoligašu Cardiffu iz Walesa. Po odlični sezoni, v kateri je Cardiff le za malo zamudil uvrstitev v angleško Premier League, je bil v klubu razglašen za igralca sezone. Pred letošnjim letom se je vrnil v svoj prvi pravi evropski klub NAC Breda.

Vrača se domov
Sedemkratni kapetan socceroosov bo ravno med potekom prvenstva v Nemčiji praznoval 36. rojstni dan (4.julija), a to bo kaj grenko praznovanje. Toliko vloženega dolgoletnega truda, toliko nesrečnih okoliščin, na koncu pa že tako blizu, a hkrati tako daleč. Zveni precej slovensko, kajne?