V Stožicah so se srečali udeleženci prvega finala pokala iz sezone 1991/92. Razšli so se s prijateljskim izidom 1:1. V polurnem obračunu na zelenici največjega slovenskega stadiona sta zadela Marko Križanič za Maribor in v zadnji sekundi Ermin Šiljak za Olimpijo. Nekdanji odlični reprezentant je bil "pridruženi" član zmajev, saj v pokalnem finalu pred 19 leti ni igral. Prvoligaški debi je dočakal sezono pozneje pri Svobodi, za Bežigrad pa se je preselil sredi sezone 1993/94.

Enkrat izgubiš, enkrat zmagaš
"Takšni dogodki so vedno lepi in nosijo s sabo nekaj spominov. Nekateri se videvamo, nekateri ne in prav veseli smo, da se je to organiziralo. Upam, da se bo še kdaj," je po tekmi za MMC povedal Nenad Protega, ki v tistem prvem finalu pokala v samostojni Sloveniji prav tako ni nastopil. To je bilo njegovo prvo leto v Olimpiji, kamor je prišel iz Slovana.
Olimpija je po streljanju 11-metrovk morala priznati premoč vijoličastim, a razočaranje zaradi poraza ni bilo preveliko. "Življenje gre naprej, bili smo državni prvaki in smo na to hitro pozabili. Že naslednje leto smo osvojili dvojno krono. V športu enkrat izgubiš, enkrat zmagaš. Jaz pravim, da kdor se na to prej navadi, je tudi bolj uspešen," se spominja Protega, ki je bil poleg Djuranovića in Zorana Ubavića član vseh štirih šampionskih moštev Olimpije v prvi polovici 90. let prejšnjega stoletja.

Veliko jih je ostalo v nogometu
Ubavića v sredo zvečer v Stožicah ni bilo, manjkal je tudi Željko Milinović. Alfred Jermaniš in Samir Zulič sta se opravičila zaradi službenih obveznosti, tedanji vratar Zoran Varvodić živi v Splitu. Tiste prisotne je lov za žogo nekatere bolj, druge manj utrudil. "Vsi se po malem ukvarjamo s športom, a to igrišče je večje od tistih, kjer mi tečemo, pa naj gre za tenis ali mali nogomet, tako da ... Sam sem za življenje, ki ga živim, v redu pripravljen, za tole igrišče pa premalo. Do naslednjič se bomo morali malo bolje pripraviti," je malo za šalo malo zares še dejal Protega. Veliko njegovih tedanjih soigralcev je ostalo v nogometu, večina je trenerjev.
Križanič je užival
Mariborčane je prejšnji teden skupaj spravil Sašo Gajser, ki mu je bilo ob prvem pokalnem finalu šele 18 let. Tudi Štajerci so bili nad idejo o ponovnem druženju navdušeni in so se hitro dogovorili, manjkalo jih je le nekaj, med njimi strelec odločilnega zadetka z 11-metrovke Edin Hadžialagić in Emil Šterbal.

"Kondicijsko je vsak po svoje pripravljen. Kar težko je bilo, tudi z žogo nismo več vsak dan v stiku. Ampak bilo je v redu, ambient je fantastičen. Nisem si mislil, da bom kdaj igral na tem stadionu. Res sem užival," nam je razložil strelec mariborskega gola Križanič in dodal: "Nekateri so bolje pripravljeni, drugi slabše, tudi v letih je nekaj razlike. Sicer pa smo bili takrat kar mlada ekipa, tako da smo tudi zdaj mladi. Vsakdo se malo ukvarja s športom, nekateri še igrajo v veteranskih ligah, večina pa ne. Moramo se še pomeniti o tem, pred tekmo nismo imeli časa." V finalu pokala 24. junija 1992 je Križanič sploh prvič igral v začetni enajsterici Maribora, iz katerega je nato odšel leta 1994.

Eden profesor, drugi tajnik ...
V nadaljevanju kariere je več časa namenil študiju v Ljubljani, igral v drugi ligi, se pozneje preizkusil še enkrat tudi v prvi (Rudar, Celje) in nato brcal žogo še v nižjih ligah v Avstriji, kjer je pred tremi leti pri 35 letih tudi sklenil športno pot. Zdaj je profesor športne vzgoje na srednji šoli v Slovenski Bistrici. Najdlje aktiven iz te generacije Maribora je bil Sašo Lukič, ki je še lani igral v Avstriji. Nekdanje nogometaše je življenje popeljalo po različnih poteh. Boštjan Damiš je, denimo, tajnik v nogometnem klubu Koroška Dravograd, Peter Binkovski pa zaposlen v zabaviščnem centru Mond v Šentilju ...