Dobro uro je bilo še do prvega sodnikovega žvižga, ko je nekaj deset privržencev Züricha postopalo na stopnicah pred severno tribuno in se tolažilo s požirki piva. Umikali so se radovednim fotografskim objektivom, grdo gledali in odganjali nadležne "prišleke", ki so jih želeli zmotiti za fotografijo ali dve.

"Kako je divan taj grad"
Tu in tam se je le našel kdo, ki ga je krasil malce bolj optimističen pogled na svet in si je utrgal nekaj sekund za poziranje. V Maribor je z avtobusom prispela tudi skupina srbskih izseljencev, ki živi in dela v Zürichu. 12 ur je trajala njihova vožnja iz Švice, v mesto ob Dravi pa so prispeli ob 13.00.
Možakar, rojen v okolici Beograda, ki si je kruh nekoč služil tudi v Ljubljani, je obujal spomine na derbi med Olimpijo in Crveno zvezdo konec 70. let, ki si ga je ogledal za Bežigradom. "Kako je divan taj grad (Kako lepo je to mesto, op. p.)," je ugotavljala njegova spremljevalka.

Zürich delavski klub, za Grasshoppers navija elita
Nedaleč stran smo ogovorili mladeniča v majici z napisom FC Zürich. Presenetil nas je z odgovorom v slovenščini in kmalu smo izvedeli, da se je leta 1972 slovenskim staršem rodil v Zürichu, zadnja tri leta pa živi v Ljubljani. "Potemtakem navijaš za Olimpijo?" smo vrtali naprej, a dobili nov presenetljiv odgovor, da navija kvečjemu za Gorico. Seveda, ko pa je njegova mama doma iz Bilj, oče pa iz kraja Modrejce pri Mostu na Soči.

"Že od leta 1979 navijam za Zürich, tudi sam pa sem na nižji ravni igral nogomet. Tu sem se zdaj srečal s starimi prijatelji," nam je povedal Aleks. Podučil nas je, da Zürich v tem multikulturnem mestu, kjer živi tudi nekaj sto Slovencev in njihovih potomcev, velja za delavski klub, medtem ko za Grasshoppers navija elita. Največji tekmec Züricha pa je v zadnjih letih Basel. Obe mesti loči dobrih 100 kilometrov. Prvi letošnji derbi med tema dvema tekmecema bo na sporedu že v nedeljo, le dan po slovenskem derbiju med Mariborom in Olimpijo.

Glasni Tržičani navijali za gorenjsko "kolonijo"
Tudi v soboto bo ploščad pred južno tribuno bržkone utripala podobno kot v sredo. Razigrani mladci, urejene mladenke, živahni priletni možje in uglajene starejše gospe v vijoličnih majicah bodo drli proti vhodom, da bi se pravočasno usedli na svoj sedež in doživeli izjemno vzdušje, ki ga lahko ponudi le Ljudski vrt.
Tega na tekmi proti Zürichu še zdaleč niso napolnili le Štajerci, močna je bila tudi udeležba z Gorenjskega. Dejan Jurkič, Miral Samardžič (v začetni postavi je dobil prednost pred Matjažem Lundrom), Aleš Mertelj, David Bunderla ter poškodovana Aleš Mejač in Janez Aljančič vsi prihajajo iz tega dela Slovenije in so na tribune zvlekli veliko svojih "rojakov". Tržičana Jurkiča sta med drugim spremljali dekle Vesna in sestra Aleksandra.

Djurić načel domačo mrežo
Ko je dobrih pet minut pred začetkom tekme pod Kalvarijo zadonel Nipičev šlager "Štajerska se veseli", je bilo resnično vse pripravljeno za "čago". Ves stadion je igralce obeh moštev na zelenico pospremil na nogah - s ploskanjem ob spremljavi glasnega bobnenja iz zvočnikov. Tudi uvodni pritisk Švicarjev ni utišal domačih navijačev, v 10. minuti je množica tako prvič poskakovala v ritmu že uveljavljene parole "Kdor ne skače, ni Viola, hej, hej, hej!".
A malo zatem, ko je Darko Milanič ob robu igrišča delil navodila Daliborju Volašu, naj se pomakne bolj naprej, njegovemu partnerju v napadu Marcosu Tavaresu pa, naj gre bolj nazaj in bolj levo, je sledil prvi šok: zadetek nekdanjega švedskega reprezentanta s srbskimi koreninami Dušana Djurića po idealni globinski podaji Silvana Aegerterja med Samardžičem in Markom Popovićem.

Nikci "spraznil" stadion
Na začetku drugega dela se je junak prve tekme Zoran Pavlovič z leve strani zvezne vrste preselil na desno stran in kazalo je, da je bila ta poteza pravilna. Velenjčan je najprej pripravil lepo priložnost Tavaresu, nato pa še sam nevarno streljal in s tem spet prebudil navijače. Toda navdušenje je bilo kratko. Kar številni navijači Züricha so namreč 15 minut pred koncem tekme lahko pozdravili še tretji zadetek v mariborski mreži, potem ko je žogo za hrbet Marka Raniloviča z glavo spretno spravil rezervist Adrian Nikci. V skoku je zamudil Jurkič.
Zahovič za novinarje "neosvojljiva trdnjava"
Kar veliko gledalcev je že takrat začelo zapuščati stadion, v slačilnico pa jo je od mariborskega vodstva najhitreje - takoj po zadnjem sodnikovem žvižgu - ucvrl športni direktor Zlatko Zahovič. V nasprotju z Milaničem po velikem razočaranju ni dajal izjav. V družbi sodelavcev je skrušeno sedel v zofo v prostoru pod glavno tribuno in si privoščil hladni prigrizek. "Ne zdaj, bom raje jutri," je bilo vse, kar je izdahnil ob naši prošnji za kratek pogovor. Pa saj ga razumemo ...
Bolje razpoloženi so bili nekateri nogometaši. Že omenjeni Jurkič je pred avtobusom z gorenjskimi navijači "gostil" svojega najboljšega kolega v ekipi Tavaresa, Brazilec pa se je z nasmeškom na obrazu prijazno odzval na vse prošnje za fotografiranje. Nato so vsi skupaj izginili v noč ... S kakšnimi občutki so se prebudili v nov dan?
Matej Rijavec

V spodnji galeriji si oglejte nekaj utrinkov z dogajanja ob in na igrišču stadiona Ljudski vrt.

Fotografije: Aleš Vozel in Marko Madžarac