jih največ zgodi prav v nogometu.

Športniki na vrhuncu moči (in slave) že desetletja umirajo zaradi različnih vzrokov: zaradi prometnih nesreč, težav z mamili ali pa zdravstvenih težav. Ravno slednje so težko doumljive, a hkrati delujejo kot opomin, da življenje ni večno. V soboto je nogometaše Espanyola med pripravami v Italiji šokirala novica, da je njihov kapetan v 27. letu starosti doživel srčni napad. Takojšen prihod zdravnikov in oživljanje nista obrodila sadov.

Nogometaši na igrišču umirali že v 19. stoletju
Začetek 21. stoletja mineva v znamenju epidemije smrti nogometašev, ki se jim je življenje ustavilo v središču svetovne pozornosti – v nogometni areni pred številnimi kamerami. A zgodovina priča, da se je to dogajalo že v 19. stoletju. Med prve sodi primer Angleža Williama Cropperja, ki se je 12. januarja 1889 na tekmi njegovega Steavleyja proti Grimsbyju zgrudil zaradi težav s črevesjem, dan pozneje pa je umrl. Nogometaš St. Mirrena James Dunlop je leta 1892 umrl, ker je zaradi odprte rane (ki jo je prejel na neki tekmi) dobil tetanus, zaradi katerega je pozneje umrl.

Črn začetek tega stoletja
Pogled na črno statistiko je zastrašujoč, saj je v zadnjih letih prišlo do porasta števila smrti na nogometnih igriščih. Odpirajo se številna vprašanja o varnosti, zdravju, naporu in celo dopingu. Med odmevnejše sodijo Marc Vivien Foe, Mikloš Feher, Antonio Puerta in Dani Jarque.

Za Kamerunca je bil 26. junija 2003 na polfinalni tekmi Pokala konfederacij proti Kolumbiji usoden srčni napad. Feher je igral za Benfico, 25. januarja 2004 mu je na tekmi proti Vitorii odpovedalo srce, Madžar je imel srčno napako. Puerta se je 28. avgusta 2007 na tekmi med Sevillo in Getafejem nenadoma zgrudil, 22-letnik je sicer odšel v slačilnico sam, a nato doživel še nekaj kapi. Po treh dneh boja je v bolnišnici umrl zaradi odpovedi notranjih organov.

Smrt ni počivala niti na slovenskih igriščih; 7. februarja 2005 je na stadionu ŽAK-a med treningom umrl 27-letni vratar Ljubljane Nedžad Botonjič. Vzrok: odpoved srca.

Ko umrejo skoraj cele nogometne ekipe
Čeprav je vsaka smrt zgodba (in tragedija) zase, pa so posebej boleče tiste, v katerih umre večje število ljudi. Taka črna zgodba se je zgodila nogometašem Torina in Manchester Uniteda. 4. maja 1949 je v letalski nesreči v bližini Torina na hribu Superga umrlo 31 ljudi, med katerimi je bilo tudi 18 igralcev takratnega italijanskega prvaka. Angleži so svoj črni dan doživeli 6. februarja 1958, ko je v bližini Münchna v letalski nesreči umrlo 23 ljudi, od tega osem nogometašev. Zadnja podobna tragedija se je zgodila 27. aprila 1993, ko je v letalski nesreči umrla celotna reprezentanca Zambije, ki je bila na poti v Senegal, kjer naj bi odigrala kvalifikacijsko tekmo za nastop na svetovnem prvenstvu leta 1994.

Kolumbijsko prekletstvo
Ob številnih "zdravstvenih" razlogih pa ob koncu navedimo še nekaj "nenavadnih" smrti. 24. oktobra 2002 je na treningu kolumbijskega Deportiva Calija strela zadela Hernana Gavirio in Giovannija Cordobo. Prvi je umrl takoj ob udarcu, drugi pa tri dni pozneje. Gaviria je leta 1994 zaigral tudi na svetovnem prvenstvu v ZDA. Na tem prvenstvu je po nepotrebnem umrl njegov reprezentančni kolega Anders Escobar, ki je na tekmi proti ZDA dosegel avtogol. Gostitelji prvenstva so tekmo dobili z 2:1, s čimer Kolumbija ni imela več možnosti za napredovanje. Po vrnitvi v domovino ga je pred nekim lokalom umoril Humberto Munoz Castro. Motiv dejanja nikoli ni bil pojasnjen, po najbolj pogostih teorijah naj bi nogometaš umrl zaradi izgub na športnih stavah, ki jih je z avtogolom prizadejal tamkajšnji mafiji.

Umrl zaradi šale
Pregled nogometnih smrti bomo končali s smrtjo italijanskega nogometaša Luciana Re Cecconija, ki je bil v 70. letih eden izmed zvezdnikov rimskega Lazia. 18. januarja 1977 je v Rimu želel presenetiti prijatelja in se je pretvarjal, da želi oropati njegovo draguljarno. Zaradi nesporazuma in hitrih odzivov prijatelja je umrl pri 28 letih …