Ko je poleti 2020 sporočila, da pri 24 letih zapušča vrhunski šport, je bilo veliko pomislekov, zakaj se poslavlja tako zgodaj. "Odločitev je bila premišljena. Bilo je zelo težko, a zdaj sem pomirjena," nam je takrat povedala v intervjuju. Koroška odbojkarica je nove izzive našla predvsem v študiju, športa pa ni zanemarjala. Le odbojko je dala povsem na stran in se žoge niti dotaknila ni. Do letošnje jeseni. Po klepetu na kavi s še eno odlično odbojkarico Moniko Potokar pa je padla odločitev, da se vrne v vrhunski šport. Nekoč izjemna korektorica, ki se je preizkusila tudi v Italiji, je hitro našla skupen jezik z Novo KBM, pri kateri je v minulem tednu ob pokalni zmagi nad Hočami dosegla 19 točk, ob prvenstveni nad Grosupljem pa 9 točk.

Z vrnitvijo ste zelo popestrili dogajanje na domačem odbojkarskem prizorišču, kako pa ste sami doživeli zadnji teden, ko ste uspešno odigrali dve tekmi, pokalno s Hočami in prvenstveno z Grosupljem? Je bilo zelo čustveno?
Ta teden je bil zelo lep, čustven in seveda zelo sem pogrešala igrati. Imela sem občutek, kot da niso minila kar tri leta, vse je bilo zelo naravno, počutila sem se zelo domače, ker sem zelo dolgo igrala za Novo KBM in sem poznala, kako stvari potekajo. V tem času, ko nisem igrala, sem spoznala ogromno čudovitih ljudi, ki so mi pokazali, kako uživati tudi v drugih športnih. Za to sem neizmerno hvaležna, ampak odbojka je še vedno zelo naravna za moje telo. Pogrešala sem ta občutek biti del kolektiva in ekipe na igrišču. Stvari, ki sem jih počela v tem vmesnem času, pa bom definitivno še potem naprej v življenju, po koncu sezone, in seveda, ko bom že delala v službi, bodo ostali športi tudi za dušo.

Kje ste si najbolj spočili glavo? Ste se lotili tudi kakšnih večjih podvigov?
Glavo sem si spočila na Koroškem, v gorah, spoznala sem veliko novih ljudi, športnikov, alpinistov, ljudi, ki mir najdejo v naravi in so me naučili, kako najti samo sebe ter svoj notranji mir v povezavi z okoljem, ki ni bila dvorana. Za to sem res hvaležna, spoznala sem sebe v čisto drugačnih pogledih in kaj vse moje telo zmore. Začela sem trenirati trail tek in moj največji podvig v teh dveh letih je bila K24 ultratrail tekma v Črni na Koroškem, kjer sem pretekla 50 km v sedmih urah in pol. Bilo je mentalno in fizično zelo naporno. Po tem sem si rekla: če zmorem to, potem zmorem marsikaj. Naučila sem se tudi smučati. Prej nisem veliko priložnosti, saj sem ves čas trenirala, najprej gimnastiko, potem odbojko. Izoblikovala sem se kot oseba zunaj odbojkarskega igrišča in osvojila nove konjičke.

Verjetno sebe sploh niste mogli dobro spoznati med odraščanjem, saj ste se iz Koroške že zgodaj preselili v Maribor in je bila v vaših mislih samo odbojka.
Pri 16 letih sem se preselila v Maribor in moje življenje je bilo od takrat zapolnjeno s treningi in tekmami med sezono, poletja sem preživljala z reprezentanco in skozi leta nisem imela časa spoznati sebe izven igrišča. Na sebi sem čutila veliko odgovornosti, kar sem sprejela, veliko ljudi si je želelo različnih stvari zame, sama sem bila razdvojena in v enem trenutku sem začutila, da je čas, da se umaknem iz tega sveta.

Videti je, da ste se hitro ujeli z ekipo. Kako bi sami ocenili svoji uvodni tekmi?
Težko bi subjektivno ocenila svojo igro, ker sem perfekcionist in vedno bo element igre, za katerega menim, da ga moram izboljšati. Trenutno imam drugačno mentaliteto kot včasih. Mogoče to prinesejo tudi leta izkušenj in starost, trenutno se še privajam nazaj na ritem treningov in tekem. So pa gibi in tehnika ostali, je zelo naravno, kolikor sem mogoče v glavi pozabila, se telo zelo veliko stvari spomni.

Bo dolgo trajalo, da boste ujeli najboljšo formo?
V nekaj mesecih bom prišla v formo, trenutno se telo in mišice še privajajo na odbojkarske gibe. S puncami sem se v igri hitro ujela. Menim, da sem drugačna igralka, mogoče mentalno bolj zrela in zame je odbojka šport, kjer je potrebno veliko razmišljati, kar mi je všeč, ker je vedno nek nov izziv. Vrnila sem se, ker imam res rada ta šport in v tem času, ko nisem igrala, je bilo, kot da je del mene manjkal.

In zdaj ste enostavno srečni, ker lahko spet igrate?
Vem, da ne more trajati večno, ampak trenutno uživam v vsakem trenutku, ker ne želim obžalovati, ko bom starejša, da nisem počela vsega, kar me osrečuje, dokler lahko. Odbojka je velik del tega. Mislim, da sem svojo kariero oddelala, zdaj čutim dosti manjši pritisk, v igri uživam, vsakič želim prikazati najboljšo igro na terenu, ki sem jo v tem trenutku po dolgem odmoru zmožna. Začetek je bil dober, sem ujela priključek. Čaka me še veliko treninga in dela do prave forme, ki bo verjetno prišla v glavnem delu sezone in končnici, torej februarja, marca in aprila.

Ste na treningih spet tako zavzeti kot pred prekinitvijo kariere?
Treniram zelo zavzeto, ker vedno želim dati največ, kar lahko, ko sem na igrišču, saj se zavedam, da z dobrimi treningi pridejo potem tudi rezultati. Hkrati pa, kot sem omenila, ko se stvari lotim, jih bom naredila po svojih najboljših zmožnostih. Zdi se, da sem v teh letih odmora zelo spoznala svoje telo, dobila drugačen pogled na stvari. Pridejo dnevi, ko je zelo naporno po osmih urah študija oddelati še dva treninga, ampak z dobro organizacijo mi to zelo ustreza. Več stvari kot imam, bolj sem produktivna. Starši so mi vedno govorili: "Izi, kjer je volja, tam je pot." Želim pokazati, da se vse da, če se hoče. Takrat, ko sem na treningu, sem v svojem "zonu" in poskušam odmisliti zunanji svet. Torej: jaz, igrišče, ekipa ter fokus in seveda želim vedno narediti najboljše, kolikor glava in telo zmoreta.

Kako uspešni ste pri študiju medicine?
Do konca me loči še dobro leto in pol, polovica petega letnika in še šesti letnik. Ko sem se vrnila iz Italije, sem na fakulteti prišla v nov program, ki ga ima moja generacija, morala sem opraviti še dodatne izpite, kar mi je vzelo dodatno leto dni, da sem se lahko vpisala naprej. In to ravno v času korone. Ampak vse z namenom, saj sem potrebovala to leto res le zase. Na faksu se odlično razumemo, zelo sem vesela, da se je vse tako zgodilo. Vse izpite sem opravila sproti.

Kaj je bilo ključno pri vrnitvi na odbojkarska igrišča? Najbrž ne le kava s soigralko pri Novi KBM Moniko Potokar?
K vrnitvi je vplivalo predvsem to, da ko sem se oktobra začela študijsko leto, sem ves čas čutila, da mi nekaj manjka. Imela sem veliko časa, zato sem tekla. Sredi oktobra pa sva se dobili z Moniko na kavici in mi je rekla, naj pridem kaj na trening. Vsaj pozdravit. In potem se je vse zgodilo zelo hitro. Potrebovala sem veliko poguma, da sem spet stopila na igrišče, ker se dve leti nisem niti dotaknila žoge. Imela sem velik odpor do tega. Ampak, ko sem enkrat stopila v dvorano in začela igrat, sem vedela, da je to prav, vse je bilo zelo naravno. Monika je imela veliko vlogo tu in zelo pozitiven vpliv, zaupam ji, tudi ona me že zelo dolgo pozna. Njena spodbuda in tudi Bruno Najdič na mestu trenerja sta bila zelo pozitivna dejavnika, da sem se odločila za vrnitev. Nova KBM je moja druga družina, tu sem odbojkarsko odraščala. Tudi direktor je na odločitev pozitivno vplival, me večkrat v dveh letih prej tudi spodbujal k vrnitvi. Začutila sem, da je to prav in se odločila, da se vrnem za to sezono. Da uživam v igri in sem srečna v tem kar počnem.

Menite, da bi lahko prišli tudi na raven, da bi bili spet zanimivi za italijanske klube?
Seveda, vse je mogoče, z dobrimi treningi, veliko volje in discipline. Trenutno sem si zadala cilj, da odigram to sezono, kaj bo prinesla prihodnost, pa ne vem, o tem bom razmišljala pozneje. Trenutno delam tako, kot čutim in me to osrečuje kot športnico in osebo. Italija je od vedno v mislih.

Precej verjetno bomo v državnem prvenstvu spet gledali finalno serijo med Calcitom Volleyjem in Novo KBM. Ste sposobne ogroziti vladavino Kamničank?
Proti ekipi Kamnika bomo stopile na igrišče z veliko mero spoštovanja, saj se zavedamo njihove kvalitete, hkrati pa tudi naše. V odbojki je mogoče vse, sezona je še dolga, tekmo za tekmo moramo najprej lepo priti do finala in potem tam prikazati kakovost.