V intervjuju Anje Hlača Ferjančič v oddaji V sredo na Valu 202 je Slabe, ki je Slovenijo prvič vodil na velikih tekmovanjih, poskušal poiskati razloge za neuspeh. Prepričan je, da se bodo fantje pobrali in zaigrali na svetovnem prvenstvu.

Tekem na evropskem prvenstvu ne boste več spremljali?
Mislim, da sem končal spremljati evropsko prvenstvo.

Tudi finala ne?
Me ne zanima.

V nedeljo ste še upali, da bo sredni večer za vas nekaj posebnega, da boste lahko prvič vodili slovensko reprezentanco v četrtfinalu. Že veste, kaj je glavni razlog za neuspeh na evropskem prvenstvu?
Neko manjšo analizo smo že naredili, treba bo pregledati le še nekaj materiala. Bili smo v položaju, kakršnega smo si lahko le želeli pred zadnjo tekmo z Nizozemsko. Imeli smo eno zmago v žepu, in namesto da bi nas to razbremenilo, je bil odziv ravno nasproten. Na tej tekmi smo imeli v žepu že uvodni niz. V tretjem in četrtem nizu se je zgodilo nekaj stvari, ki se po navadi ne zgodijo: da podajalcu uide žoga med rokami, da po odličnem bloku obrambi žoga spolzi skozi roke. V končnici nizov smo naredili še nekaj napak, ki jih Slovenija ne dela oziroma vsaj do zdaj jih nismo pogosto delali. To je štiri, pet, šest točk v dveh nizih ravno po dvajseti točki v vsakem nizu. Zaradi tega se je prikradla nervoza in potem je težko zmagati na tako pomembnih tekmah.

Ko človek gleda statistiko tekme Slovenija - Nizozemska, je učinek pravzaprav zelo podoben tako pri številu blokov, sprejemu, napakah nasprotnikov. Se pravi, res je šlo za tiste odločilne trenutke tekme ...
Tako blizu, kot je bila Slovenija letos, ne vem, kdaj je bila. Na zadnjem prvenstvu smo bili blizu proti Fincem, tokrat pa smo imeli na pladnju prvo mesto v skupini. Razočaranje je izredno veliko. Statistika je nekaj, splet okoliščin pa je bil tak, da nismo zgrabili tistega, kar nam je bilo ponujeno. Zato smo bili kaznovani, zelo kaznovani.

Jelte Maan?
Poznam ga še iz časov, ko sem igral na Nizozemskem. Gre za super odbojkarja. Odigral je zelo dobro tekmo. Ukaz je bil, da se ga izogibamo, kolikor se le da. Pri tem mislim predvsem pri sprejemu servisa. Tudi to je bila ena izmed težav. Kljub ukazom in nalogam, da tja ne serviramo, so žoge čudežno zavijale tja. Kaže, da smo zahtevali še premalo.

Nekateri kolegi so pisali, da je Slovenijo domov poslal Jelte Maan. Najbrž vas ta odbojkar ni presenetil?
Ne, nikakor. On že vrsto let igra izvrstno pri Noliku in za nizozemsko reprezentanco. Vedeli smo, da imajo nekaj izvrstnih igralcev. Tri od teh nam je uspelo med tekmo izločiti. Pri tem mislim na enega najbolj perspektivnih korektorjev v Evropi Klapwijka, na enega izmed najboljših igralcev italijanskega prvenstva Rauwerdinka in na koncu tudi njihovega podajalca. Te njihove zvezde smo počasi umikali z igrišča, Jalte pa je čez vso tekmo držal raven in bil mož odločitve. Vseeno je bila krivda za poraz predvsem na naši strani.

Imamo dolgo klop ali ne?
Še vedno mislim, da jo imamo. Druga stvar pa je, koliko je bila res priložnost, da jo uporabimo. Poskušali smo z menjavami na položaju podajalca, na položaju sprejemalca imamo Andreja Flajsa in imamo Jana Pokeršnika, ki je bil sicer prvič na takem tekmovanju. Nikakor pa nismo našli tistega pravega trenutka, vsaj jaz ga nisem našel, ker je bila vsakič točka za točko, da bi posegel po tej menjavi, ki bi nam prinesla nekaj več. Čebulj je za svoje prvo prvenstvo in svojo starost odigral dobro. Bil je eden izmed naših najboljših napadalcev. No, da odgovorim na vprašanje. Klop še vedno imamo. Nisem je uporabil, ker nisem čutil potrebe.

Morda, če bi večkrat poskušali stabilizirati sprejem z Andrejem Flajsom?
Andrej ne velja za naj, naj sprejemalca. Nasprotne ekipe so se na nas večkrat spravile s "float" servisom, tam smo najšibkejši. Nekako smo poskušali to nadomestiti s tem, da smo Tinetu Urnautu in Mihi Plotu dali malce več sprejemalskih nalog, Čebulja malo skrili na tem položaju, in menim, da je to dosti dobro funkcioniralo do predzadnjega in zadnjega niza, ko smo dobili nekaj asov. Ja, lahko bi se stvari obrnile tudi drugače, a v tistem trenutku se za to nisem odločil.

Na mestu korektorja se je v pripravljalnem času zdelo, da ima Slovenija res razkošje. Na EP-ju je bil njihov učinek neizstopajoč.
Razlogov za to še nisem iskal, je pa res, da nihče od nas ni pokazal tiste odvečne kakovosti, ki smo jo kazali v pripravljalnem obdobju. Tega se zavedamo, a trenutno ne najdem pravega razloga. Drugega kot to, da rečem, da so ti fantje še zmeraj moji, da jim brezpogojno zaupam ... Drugega mi ne preostane. Vem, da tudi oni zaupajo meni. Kaj naj rečem, poraz je hud.

Tine Urnaut je vedno sistematično odgovarjal na naša vprašanja, tudi ob teh porazih, ko so bili ostali fanti preveč čustveni. Izpostavil je servis, kjer je slovenska reprezentanca zelo močna. Neverjetno se zdi, da tudi, ko ste igralcem naročili, da morajo servirati le v polje, kot rečemo, ni šlo. Je to morda najlepši dokaz, kakšno breme so si sami naložili?
Ja, menim, da v najtežjih trenutkih malo manj racionalno razmišljamo. Predvsem je razlog v tem, da se v takih trenutkih redko znajdemo. Na treningih poskušamo kreirati take situacije, kjer bi se igralci čim večkrat neudobno počutili, ampak videlo se je, da tega ne zdržimo. Na trening tekmah je bilo seveda lažje. Fantje so upoštevali navodila in jih potem na igrišču tudi udejanjili. Tukaj ni bilo tako, vsaj v določenih trenutkih.

Lahko taki porazi pustijo globlje posledice v moštvu, lahko to postane sindrom? Se da zmagovalno miselnost naučiti?
Tega se zagotovo ne da naučiti v dveh do treh mesecih, a ni razloga, da bi povesili glave. Tisti, ki bo povesil glavo, bo naredil največjo svojo napako. Glavo je treba vedno držati gor. Prepričan sem, da se bo to meni, mojemu štabu in igralcem povrnilo. Prav je, da smo žalostni, razočarani, ampak tudi enega razloga ni, da bi povesili glavo. Enkrat se bo že zložilo. Resda se to že nekaj let govori, ampak jaz sem mlad, vsi smo mladi, imamo še nekaj časa, če nam ga bodo seveda dali.

To je za vas prvi grenak poraz, za igralce pa, čeprav so še mladi, je to že nekakšna serija porazov. Fantje so dobili kar precej prask ...
Da, in te praske so edini razlog in edina vredna stvar, ki so jo od tega odnesli, da vztrajajo naprej.

Ste si po porazu z Nizozemsko vzeli tudi kaj časa za žalovanje, se kam zaprli?
Ne, zaprl se nisem nikamor. Razočaranje je bilo ogromno, ampak s štabom smo šli na sprehod in poskušali doumeti, kaj se je zgodilo. V ponedeljek smo imeli ves dan čas za razmislek, ker smo čakali na pot domov. Ni bilo prijetno. Sem zelo čustven, živim za to, in če si tak, je veliko težje.

Na tekmah s Finsko in Nizozemsko se niste jezili, zelo mirni ste bili. Najbrž vam ni prijetno, ko med timeouti do vas pride snemalna ekipa in vam pomolijo mikrofon. Bi bilo smiselno, da bi se kdaj razjezili, povzdignili glas?
Veliko ljudi mi to očita, ampak zadeva je taka ... Ko sem prišel v to reprezentanco, sem se z določenimi igralci pogovoril, kaj je po njihovem mnenju problem. In ena od največjih težav v tej ekipi je bila panika oziroma nervoza v ključnih trenutkih. To sem opazil tudi sam, kako so se fantje odzivali na treningih. Brez skrbi, mi smo na treningih dvignili glas, razpustili trening in fante nagnali v sobe. Bilo je tako, kot je moralo biti. Ampak, če je barka načeta in se potaplja, zakaj bi jo še sam potapljal. Jaz jo hočem rešiti. Da bi takrat norel in svoje frustracije spravljal na fante, je to neprimerno. Menim, da je bolj primerno, da situacijo pomirim. Od zunaj je to težko gledati, vem. Marsikdo bi od zunaj naredil kaj drugačnega, ampak niso na tem položaju. Selektor sem jaz, seveda nosim tudi odgovornost. Fantje so moji sodelavci, jaz sem njihov vodja in do svojih sodelavcev moraš imeti človeški odnos. V dvorani si marsikaj povemo, ko je pa bitka, je treba biti racionalen. Z nadiranjem in pošiljanjem v razne organe menim, da to ni primerno.

V intervjuju po tekmi z Nizozemsko ste omenili, da bi, če bi se jezili, takoj izgubili tri ali štiri reprezentante.
Da, res je. Nekoga lahko med treningom naderem čez celotno igrišče, pa bo odziv v redu. Če to naredim pri nekom drugem, ga izgubim za ves trening. Z nekom moram ena na ena. Pristopi so različni, in tu mora selektor ugotoviti, kaj in kako. Na žalost tu ne moreš vseh spraviti v en kalup kot ovce. Cilj je, da fantje razmišljajo zelo podobno. S tem smo se ukvarjali tudi med samimi tekmami, kako se umiriti, da stvari ne razpadejo. Ampak s tem se ne ukvarjam samo jaz, s tem se ukvarjajo vsi selektorji. Odlična izkušnja zame.

Pred odhodom na prvenstvo ste na vprašanje o pripravljenosti reprezentance odgovorili, da je zelo dobro fizično pripravljena, glede taktične pripravljenosti pa da si želite še dolgo delati s temi fanti. Še vedno verjamete v to, še vedno želite ostati selektor?
Seveda. Zakaj bi pri svoji 36 letih, v drugem letu profesionalnega treniranja in ko sem prvič z reprezentanco, dal glavo dol in se umaknil. Reprezentanco sem dobil v najboljšem in najslabšem trenutku. Najboljšem zaradi tega, ker imamo res dobro ekipo. Mlada je in pred njo je še nekaj dobrih let. V najslabšem pa zato, ker je ta ekipa nujno potrebovala rezultat. Prepričan sem, če bi ta reprezentanca naredila rezultat, da bi bile stvari veliko drugačne. Majhna razlika je med vrhunskim uspehom in tem, kar se je zgodilo nam. Predsednik in vsi na odbojkarski zvezi so dali meni in fantom brezpogojno podporo. Mislim, da bomo sodelovali tudi naprej. Izzivov se ne bojim.

Pripravljalne tekme so bile uspešne, vendar uradne tekme so nekaj drugega. Kdaj boste igrali več uradnih tekem?
Načrt je, da odigramo zadnji krog kvalifikacij za svetovno prvenstvo, pri čemer je želja, da turnir organizira Ljubljana. Naslednje leto pa zagotovo Evropska liga in preboj skozi njo v Svetovno ligo.

Bo Slovenija igrala na svetovnem prvenstvu?
Seveda.

Nadaljevanje intervjuja lahko poslušate na tej povezavi.